Portret / Čao Portorož, bend, ki svežino išče v naivnosti

Ustanovni člani benda, ki je sčasoma postal Čao Portorož, kot ga poznamo danes, so dobri prijatelji že od petega razreda osnovne šole. Gregor Andolšek, Anže Petrič in Aljoša Cetinski so se med seboj uigrali že v daljnih devetdesetih, ko so v srednješolskih letih pod imenom Fikus preigravali grunge, dobrih petnajst let pozneje pa jih je ponovno zasrbelo, da bi poprijeli za kitare. Andolšek se spominja: »Ko smo prišli v trideseta leta, je med našimi vrstniki to, da imaš bend, postajalo že nekoliko retro, pravzaprav skoraj passé. Nas tri pa je še vedno združevala močna potreba po igranju.« Med popivanjem v zdaj že ugasli kavarni Bikofe, nekdanjem središču hipsterske Ljubljane, je to potrebo z njimi delil tudi Ivian Kan Mujezinović. »V tistem času je ob srečevanju s frendi iz mladosti pogosto prihajalo do obujanja spominov na zlata leta, ko si igral s tem in onim bendom ali si bil na tem in tistem koncertu. A zakaj bi ostalo zgolj pri idealiziranju preteklosti?« se vpraša Andolšek. In si suvereno odgovori: »Jebeš nostalgijo, gremo špilat!«