Kultura / Boj še ni končan

Marica Nadlišek Bartol, urednica, pisateljica in publicistka, je bila ena redkih žensk, ki so si na prelomu 19. in 20. stoletja kupile kolo in se začele učiti kolesarjenja. Dolgo je namreč veljalo, da kolo ženskam škodi, namenjeno je bilo izključno moški zabavi. Leta 1898 se je v časopisu Slovenski narod pojavil podlistek Ali naj dame kolesarijo?, njegov avtor je bil »Antikolesarjevič«, kakor se je podpisal pesnik Anton Aškerc. »Gosposka ženska je na kolesu živa karikatura svojega spola, prava ironija ženske gracije,« je pisal Aškerc, ki mu ženske na biciklu niso bile niti najmanj pogodu. »Pomislite, gospodična, kako malo se prilega kolesarjenju Vaša ženska – obleka! – Kakor na konju, tako utegne biti tudi na kolesu moški še lep, utegne nam popolnoma ugajati v estetičnem oziru, ako sedi pravilno in se zna voziti, oziroma jahati. Ženska nepraktična, svobodno gibanje nog ovirajoča obleka pa že na konju ni več lepa. Ženska nam že na konju ne ugaja več, še manj pa na kolesu! Ko Vam krilo takisto visi na obeh straneh kolesa in vihra v vetru, ko se Vam stresajo in trepečejo tisti široki rokavi – ali mislite, da je to estetično lepo?« je še spraševal. Odgovore žensk, da bodo na kolesu nosile moške obleke, pa je odpravil z besedami: »Mislim, da bi v marsikaterem oziru niti dobro ne bilo, če pade v obleki razlika med obema spoloma. Kontrast med moškim in žensko je tako velik, da že sam od sebe zahteva, da se ta razlika tudi na zunaj v obleki markira!«