Pokopališča, mesta mrtvih

Obredno pokopavanje umrlih velja za enega od prvih znanilcev človeške kulture, grobna arhitektura in z njo povezani verski objekti pa so že od nastanka prvih civilizacij ena od najpomembnejših tem arhitekturnega ustvarjanja. Grobovi različnih vrst ter pokopališča kot prostori za pokopavanje umrlih sodijo med najstarejše ohranjene arhitekturne ureditve in nam veliko povejo o navadah in prepričanjih ljudi, ki so jih postavili, pa tudi o nekdanjih in današnjih družbenih odnosih. Poleg verskih dogem in družbenega statusa je na način pokopavanja vplivala tudi skrb za preprečitev skrunjenja in ropanja grobov, človeštvo pa je zgodaj spoznalo tudi higienske vidike umeščanja pokopališča v naselja ali ob njih, pri čemer pa lahko že govorimo o prostorski problematiki oziroma urbanizmu.

Antični Rimljani so preminule pokopavali ob cestah, ki so vodile v mesto, Etruščani in mnoge bližnjevzhodne kulture pa v nekropolah, »mestih mrtvih«, ki so bila organizirana kot nekakšen zrcalni odsev mesta živih. Prvi kristjani so zaradi preganjanja umrle polagali v skrite podzemne grobnice – katakombe, kasneje pa se je v Evropi uveljavilo pokopavanje na pokopališčih okoli cerkve. Trgi nepravilnih oblik okoli marsikatere evropske katedrale so nastali prav na nepozidanem prostoru nekdanjega pokopališča. V nekaterih srednjeveških gradovih so umrle pokopavali na grajskih dvoriščih, brez označevanja grobov – od tod shakespearjanski prizor, v katerem Hamlet ob jami, izkopani za pokop Ofelije, odkrije lobanjo prijatelja iz otroštva, dvornega norčka Yoricka, kar v njem sproži znameniti monolog.

S hitro rastjo mest v dobi industrializacije so stara pokopališča postala premajhna, zato so jih prestavili na večje parcele v predmestjih, kjer bi jim bila omogočena nadaljnja rast. V Ljubljani je bilo tako pokopališče pri cerkvi sv. Krištofa ob Dunajski cesti, v začetku 20. stoletja pa so zaradi širjenja mesta v ravninski prostor današnjega Bežigrada določili novo pokopališče Žale. Tja so prenesli večino posmrtnih ostankov, na vzhodnem delu pa po Plečnikovi zasnovi uredili spominski park Navje, kjer so pokopani pomembni Slovenci (Aškerc, Linhart, Vodnik …). Na območju pokopališča sv. Krištofa je bilo po drugi svetovni vojni zgrajeno Gospodarsko razstavišče. Ob projektiranju četrti Zupančičeva jama je bilo predvideno, da okoli Navja nastane večji mestni park, ki je bil pred nekaj leti delno res zgrajen, večji del pa še čaka na uresničitev.

Žale so danes v arhitekturnem smislu znane predvsem po Plečnikovih monumentalnih vhodnih propilejah in skupini poslovilnih vežic za njimi. Gre za na prvi pogled eklektičen nabor arhitekturnih motivov in oblik, ki jih je Plečnik črpal iz različnih antičnih tradicij (egipčanske, grške, rimske, etruščanske) in jih v lastni arhitekturni misli prepletel s krščansko. V prostorskem pogledu so Žale organizirane kot preprosta racionalna mreža grobnih polj in dostopnih poti, ki jih zamejuje pokopališki zid. Ob njem je nanizanih nekaj grobnic, sicer pa so grobovi, kot je značilno za katoliški srednjeevropski prostor, preproste pravokotne parcele z nagrobnimi ploščami, ki jih svojci pokopanih krasijo predvsem s cvetjem, grmovnicami in manjšimi skulpturami. Med grobovi rastejo posamezna drevesa, sicer pa zelenja ni v izobilju. V povojnem obdobju so ob širitvi pokopališča na severni strani Žal zgradili novo poslovilno dvorano, servisne prostore in krematorij. Kompleks je v arhitekturnem smislu zanimiv zato, ker so stavbe integrirane v krajino z nasipi, zelenimi strehami in poglobitvijo v teren, da bi imele čim manjši vizualni vpliv na okolico. Vendar se kompleks za namene pogrebov ni povsem uveljavil, zato so bili poslovilni obredi po večletni prekinitvi ponovno preneseni tudi na Plečnikove Žale. Razlog je bržkone to, da je Plečnikova arhitektura, bogata z detajli in klasično simboliko, splošni javnosti bližja kot bolj abstraktna modernistična smer. Poleg tega je zaradi Plečnikovega obširnega ljubljanskega opusa Ljubljančanom tudi dobro znana in domača, zanemariti pa ne gre niti dejstva, da so Plečnikove Žale naravni vstopni prostor v pokopališče z mestne strani, gruča poslovilnih vežic pa med seboj ustvarja intimen mikroambient z ravno pravšnjo mero posvečene monumentalnosti.

Ko je bilo zaradi prostorske stiske treba pokopališče ponovno razširiti, je na natečaju za novo ureditev zahodno od Tomačevske ceste zmagal arhitekt Marko Mušič. Arhitekturni jezik je tu že izrazito postmoderen, z veliko simbolnih elementov, vendar v nasprotju s Plečnikovim ni bil širše sprejet. Opazne pa so precejšnje spremembe v kulturi pokopavanja: na novem delu pokopališča so bila urejena polja za raztros pepela ter več kolumbarijev – zidov oziroma objektov z nišami za shranitev žar s pepelom. Zaradi precej večjega prostorskega izkoristka in s tem nižje cene vzdrževanja grobov so kolumbariji sicer pogosti v večjih in bolj natrpanih svetovnih metropolah, vendar se vse bolj uveljavljajo tudi pri nas.

Velika novost v Sloveniji pa je bilo novo novomeško pokopališče Srebrniče, ki so ga zasnovali arhitekta Aleš Vodopivec in Nena Gabrovec ter krajinska arhitekta Davorin Gazvoda in Dušan Ogrin. Tudi ta projekt je bil izbran na natečaju in je pri nas uvedel tip »gozdnega pokopališča« ter pokopališče na travniku, kjer so grobna polja označena le s preprostim nagrobnikom in niso urejena z zasaditvami, robniki in peskom, temveč jih le pokosijo. Za mirno in svečano, celo mistično vzdušje na pokopališču poskrbi neokrnjena narava, v katero je pokopališče umeščeno, predvsem gost visokorasli gozd, ki namesto pokopališkega zidu prevzame funkcijo ločitve med prostorom mrtvih in prostorom živih. V kontrast naravnim oblikam je v kompozicijo zarezana ravna os osrednje aleje, ki prečka paviljon poslovilnega objekta. Ta je oblikovan s strogo geometrično racionalnostjo iz asketskega vidnega betona, ki ga je do danes že omehčalo razraslo rastlinje. Celoto zaključi eleganten betonski baldahin, podprt s stebriščem.

Oba tipa pokopališč sta sicer bolj značilna za severno Evropo in ZDA. Ameriški tip, ki nam je dobro znan iz filmov in serij, se je razvil v obdobju po ameriški državljanski vojni, ko je bilo treba v kratkem času pokopati veliko število padlih borcev. Zanj je odgovoren krajinski arhitekt Frederick Law Olmsted, sicer avtor newyorškega Centralnega parka in številnih drugih pomembnih parkov v ZDA, ki je oblastem svetoval, da nova pokopališča zasadijo le s trato in avtohtonimi drevesi (lokacije po vsej državi so imele namreč različne podnebne pogoje), brez zahtevnih vrtnarskih ureditev, ki ne bi prestale teže let. Vzor so mu bila novejša evropska pokopališča tedanjega časa, urejena v slogu romantičnih angleških parkov, na primer sloviti pariški Père-Lachaise. Iz ideje pokopališča kot parka se je razvil tudi tip gozdnega pokopališča. Pojavi se v nekaterih nemških mestih, npr. Münchnu, za najslavnejši primer pa velja stockholmsko pokopališče Skogskyrkogården, ki je v prvi polovici 20. stoletja nastal po načrtih švedskih arhitektov Gunnarja Asplunda in Sigurda Lewerentza. Na območju so rasli visoki borovci, pod katerimi so uredili grobna polja ter zasnovali sprehajalno pot, ki vodi od polkrožnega vstopnega trga ob dolgem drevoredu do klasicistično oblikovanih poslovilnih objektov in kapel, po drugi strani pa vijuga čez valovito pokrajino in mimo ribnikov in prostora za kontemplacijo, skritega v skupini dreves na vrhu griča.

Podoben nazorski pristop – obračanje k naravi kot viru tolažbe za žalujoče ter obenem izvoru in končnemu cilju vseh nas – pa lahko v drugačnem kulturnem okolju pripelje do arhitekturno povsem drugačnih rešitev. Tako je nastalo pokopališče v katalonskem mestecu Igualada, ki sta ga zasnovala arhitekta Enric Miralles in Carme Pinós. Arhitektura se tu še toliko bolj integrira z naravo, organske oblike, teksture in vzorci pa se navezujejo tudi na Gaudijevo izročilo. Pokopališče je povsem drugačno od tipičnih sredozemskih pokopališč, kjer se pokopava v krstah v grobne niše, ki so v preprostih, po videzu bolj ali manj utilitarnih objektih zložene več nadstropij visoko. V Igualadi je osrednja pot skozi pokopališče potopljena v teren, kot simbolna vrnitev v zemljo, niše pa so razporejene vzdolž nje kot nagnjen oporni zid. Arhitekta sta posebno pozornost namenila oblikovanju pročelij in zidov iz betonskih prefabrikatov in z njimi ustvarila pretanjeno igro svetlobe in sence. Materiali so preprosti, celo bazični, a naredijo močan vizualni vtis: v tlak iz pranega betona so vdelani hrastovi pragovi, ponekod so uporabljeni gabioni ( jeklene košare, napolnjene s skalami), kompozicijo dopolnjujejo za arhitekta značilne skulpture iz zvitih jeklenih cevi. S podobno poetičnim pristopom je bila zasnovana mrtvašnica, ki pa se ne uporablja, nedokončana je ostala tudi pokopališka kapela. Na pokopališču je pokopan tudi njegov prezgodaj umrli arhitekt Miralles.

Izkušnja pokopališč, ki so se s svojo zasnovo razlikovala od uveljavljene smeri, je, da so navade ljudi glede pokopnega obredja in žalovanja močno zakoreninjene in se spreminjajo le počasi: v Srebrničah so nekateri grobove zasajevali po lastnem navdihu in niso sledili predvideni preprostosti pokopališča, vendar so sčasoma pokopališki red sprejeli; tudi v Igualadi so namesto tipiziranih litoželeznih plošč na grobnih nišah dopustili vgradnjo kamnitih plošč po želji svojcev. Urejanje grobov je seveda pomemben del intimnega procesa žalovanja, se pa v njem žal pokaže tudi pomanjkanje okusa. Sploh odkar je tehnologija strojne obdelave kamna (CNC) omogočila izdelavo prej težko izvedljivih oblik, postajajo nagrobniki po estetiki podobni pohištvu iz nizkocenovnih salonov. Dosti bolje ni niti pri arhitekturi poslovilnih ter servisnih objektov, sploh na manjših pokopališčih, katerih upravniki finančno skromnost po nepotrebnem prenašajo na ceneno arhitekturo.

S pokopališči so povezani tudi nekateri ekološki problemi. Pri nas so to ogromne količine odpadnih sveč, v ZDA pa balzamiranje trupel s strupenimi kemikalijami ter uporaba različnih materialov za krste (srebro, svinec, barve in laki …), ki lahko pronicajo v tla in onesnažijo vodne vire. Težave povzročajo tudi vse večja nihanja podtalnice in poplave, ki lahko po novem dosežejo tudi območja pokopališč, celo tam, kjer zaradi talne vode umrle pokopavajo v nadzemne grobnice, npr. v New Orleansu.

Pokopališča in grobovi so za arhitekte in krajinske arhitekte zahtevna naloga, saj poleg vseh funkcionalno-tehničnih vidikov terjajo premislek o občutenju posameznika v enem od najbolj ranljivih trenutkov, ob izgubi bližnje osebe. Pri tem je treba ustreči pričakovanjem in navadam kulturnega okolja – ter jih obenem presegati. Odgovor, ali je prava smer v prvinski asketski preprostosti, v bolj svobodnih oblikah ali v pomenski simboliki, pa mora poiskati vsak ustvarjalec sam.