Pokopališča, mesta mrtvih
Tradicija, simbolika, askeza ali svoboda oblik?
Stockholmsko pokopališče Skogskyrkogården je značilen predstavnik »gozdnega pokopališča«. Grobovi so umeščeni pod visokorasla drevesa in nimajo vidno zamejenih parcel, ampak jih prerašča trata.
© Bruno Jargot
Obredno pokopavanje umrlih velja za enega od prvih znanilcev človeške kulture, grobna arhitektura in z njo povezani verski objekti pa so že od nastanka prvih civilizacij ena od najpomembnejših tem arhitekturnega ustvarjanja. Grobovi različnih vrst ter pokopališča kot prostori za pokopavanje umrlih sodijo med najstarejše ohranjene arhitekturne ureditve in nam veliko povejo o navadah in prepričanjih ljudi, ki so jih postavili, pa tudi o nekdanjih in današnjih družbenih odnosih. Poleg verskih dogem in družbenega statusa je na način pokopavanja vplivala tudi skrb za preprečitev skrunjenja in ropanja grobov, človeštvo pa je zgodaj spoznalo tudi higienske vidike umeščanja pokopališča v naselja ali ob njih, pri čemer pa lahko že govorimo o prostorski problematiki oziroma urbanizmu.