Ne spreminjamo prostorov, ampak pogled na svet

Beatriz Colomina, znamenita španska arhitekturna zgodovinarka, v svoji knjigi »X-Ray Architecture» pravi: »Tuberkuloza je pomagala, da je moderna arhitektura postala moderna.« Danes, ko je modernistična estetika že zdavnaj postala del vsakdana, zlahka pozabimo, da je stara že več kot sto let. Nanjo gledamo kot na ikonični slog dvajsetega stoletja in jo v glavah povezujemo predvsem z obnovo po drugi svetovni vojni. Takrat je morda res doživela največji razmah in si prislužila ime, ki se je drži še danes – »International Style«, mednarodni slog.

A začetki njenega razvoja segajo v konec devetnajstega stoletja. Ko se sprehajamo po skrbno obnovljenih ulicah in poslopjih, hitro pozabimo na to, kakšne so bile dejanske bivalne razmere prebivalcev teh stavb v času, ko so nastale. Zdaj, ko so staromeščanska stanovanja skrbno prenovljena in posodobljena, res pomenijo vrhunec ponudbe na trgu nepremičnin, toda ko so se vanje vselili prvi lastniki, so bili to hladni, prepišni prostori, brez centralnega ogrevanja, s slabo zatesnjenimi okni, ki niso zagotavljala dovolj svetlobe za sobane, skrite za debelimi ornamentiranimi fasadami. Sanitarna napeljava je bila draga in mnoge stavbe so imele v celem nadstropju samo eno stranišče. Ljudje so se umivali v škafih po kuhinjah, z vodo, ki so jo segreli na štedilniku. Razmere za razmnoževanje bacilov in prenos okužb so bile tako rekoč idealne. No, tudi Aleksander Fleming je odkril penicilin šele leta 1928, tako da ni presenetljivo, da je epidemija tuberkuloze (oziroma kot smo jo poznali pri nas, jetike ali sušice) dosegla takšne razsežnosti, da je postala eden izmed najbolj stalno prisotnih motivov v literaturi tega obdobja. Spomnimo se samo na staro Cukrarno in vse slovenske umetnike, ki so tam zaradi nje tudi umrli.

V to zatohlo ozračje je gibanje modernistov zarezalo z arhitekturo, ki jo malodane lahko označimo kot profilaktično. Gladke ploskve, ostri robovi in čiste linije, brez profilacij in zarez, v katerih bi se lahko nabirala umazanija, velika okna, ki naj bi svetlobi omogočila, da razkuži prostore (koristni učinki sonca so bili takrat že poznani), vse te poteze ne zbujajo vtisa »bolnišničnosti« po naključju. Znameniti finski arhitekt Alvar Aalto je o svojem sanatoriju v Paimiu takrat zapisal: »Glavni namen stavbe je, da deluje kot medicinski instrument.« Ko se je februarja letos začela pandemija okužb s covid-19, se arhitektura tako nikakor ni prvič srečala s stanjem, v katerem mora naenkrat sodelovati pri preprečevanju širjenja okužb.

A obenem je arhitektura (oziroma gradbeništvo) veliko prepočasna disciplina, da bi se lahko agilno odzvala na razmere, ki so izbruhnile po vsem svetu v mesecu ali dveh. Predelave in prenove prostorov tudi v normalnih razmerah trajajo tedne ali mesece. Delodajalci so bili tako marca letos prisiljeni v enega izmed največjih eksperimentov na področju dela vseh časov – množično delo od doma.

Čeprav koncept ni nič novega – pojavil se je s širitvijo interneta in v začetku obljubljal radikalno novo svobodo, ki bi temeljila na vedno boljših povezavah, novih platformah za sodelovanje ter neomejeni povezljivosti in dosegljivosti –, je bilo delo na daljavo že več kot desetletje dejansko nekaj, kar nikakor ni množično zaživelo.

Po podatkih Eurostata je v letu 2019 komaj 5,4 odstotka vseh zaposlenih v Evropski uniji pretežno delalo od doma. Ta številka je v zadnjem desetletju ostajala skoraj nespremenjena, porasel je le delež zaposlenih, ki od doma delajo občasno, s šest odstotkov v 2009 na devet odstotkov v 2019. Presenetljiv je podatek, da je Slovenija s sedmimi odstotki celo nad povprečjem EU in pred gospodarskimi velesilami, kot so Nemčija, Italija in Velika Britanija. Z uvedbo ukrepov proti širjenju okužbe covid-19 pa je delo na daljavo (vsaj začasno) čez noč postalo vsakodnevna resničnost za množice zaposlenih.

Slovenijo je epidemija covid-19 doslej v pogledu spremenjenih delovnih navad bolj oplazila in manjša podjetja so brez večjega pompa vrnila delavce spet na delovna mesta, v večjih podjetjih in težje prizadetih svetovnih metropolah pa se sprašujejo, kako ponovno vzpostaviti delovno okolje v novih razmerah. A zdi se, da jesen tudi v Slovenijo prinaša ta vprašanja v ospredje.

V velikih slovenskih podjetjih, kot so Krka, Lek ter velike finančne družbe in banke, že od začetka pojava koronavirusa zaposleni, ki le lahko, delajo od doma. V marsikateri družbi so kot varnostni ukrep uvedli dve vodstveni ekipi, ki delata izmenično. Tako lahko v primeru, ko bi morala ena ekipa v karanteno, druga prevzame delo in prepreči njegovo prekinitev. In ne nazadnje: v uredništvu Mladine že od marca zaposleni pretežno delajo od doma, v pisarnah so le, ko je to nujno potrebno.

Te organizacijske rešitve so nujen odziv, a ne glede na trenutno obetavne rezultate iskanja cepiva bo nova realnost gotovo zahtevala tudi trajnejše, prostorske prilagoditve.

Arhitekti po vsem svetu so seveda že objavili različne rešitve. Še posebej večji biroji, ki so bili tudi sami prisiljeni v spremembe dosedanjih ureditev prostorov, so v zadnjih mesecih pripravili cel spekter predlogov, od drobnih ad hoc intervencij do širših strategij, ki vključujejo scenarije za nove ureditve javnega prostora in transportne infrastrukture.

V mednarodnem nepremičninskem podjetju Cushman & Wakefield so s svojo rešitvijo »The 6-feet office« (Pisarna šestih čevljev) dober primer hitre in razmeroma cenene prilagoditve. Da bi preoblikovali ustaljeno navado fizične bližine, so preprosto zamenjali talno oblogo. V novem podu so okoli vsakega delovnega mesta zarisani krogi s polmerom 1,5 metra, ki uslužbence ves čas opominjajo na nova pravila. Ohranjanje razdalje sicer ni edino pravilo, po novem mora na primer vse gibanje po prostoru potekati v smeri urinega kazalca, delovni prostor na pisalnih mizah, ki jih uporablja več oseb, pa je prekrit z odstranljivimi papirnatimi polami za enkratno uporabo. Z novim tlakom, ki je bil postavljen v 14 dnevih, so prostore opremili z vseprisotno infografiko, ki uporabnike povsod subtilno opominja, da so v igri nova pravila.

Projektantsko podjetje Woods Bagot, ki obsega 16 birojev v Avstraliji, Evropi, Aziji in Severni Ameriki, je k razmeram pristopilo s konceptualne, infrastrukturne plati. V opisu svojega projekta »Working from Home, Working from Work« (Delo od doma, delo iz dela) poudarjajo, da »manjša gostota in boljše čiščenje preprosto nista dovolj dobra razloga, da bi se zaposleni vrnili na delovna mesta«. Vztrajajo, da je kljub trenutnemu poudarku na varnosti nujno razmišljati tudi o okrepitvi delovne kulture, ustvarjalnosti in ne nazadnje produktivnosti. Njihov predlog predvideva štiri različne scenarije, ki so lahko podjetjem vodilo pri načrtovanju poslovnih prostorov.

V prvem scenariju, »Culture Club« (Kulturni klub), zaposleni vse individualno delo za pisalno mizo opravijo doma ter se v pisarni zberejo le, kadar je osebni stik nujno potreben. Poslovni prostori tako postanejo kraj za ustvarjalno sodelovanje in sestanke, kar podjetju omogoča, da zmanjša količino nujno potrebnih površin, prostor pa spremeni iz anonimnih pisarn v nekaj, kar bolj spominja na dnevno sobo.

Drugi scenarij, »In and Out« (Not in ven), predvideva izmensko delo, pri katerem je na določen dan fizično prisoten samo del zaposlenih, preostali pa delajo od doma. Zmanjšanje gostote omogoča večje razmike med posameznimi mizami in postavitev fizičnih pregrad, ki zmanjšujejo možnost prenosa okužbe.

Model »Community Nodes« (Skupnostna vozlišča) v večji meri ohranja vrnitev na delovno mesto, eno veliko osrednjo pisarno zamenja za mrežo manjših, ki so bližje domov zaposlenih. Kot komentirajo v Woods Bagot: »Glede na strah pred uporabo javnega prevoza in združevanjem večjih skupin ta model predvideva razpršeno namesto centralizirane ureditve.«

Zadnji scenarij, Collectives (Kolektivi), še najbolj od vseh spominja na pisarne, kot smo jih navajeni, a predvideva večje razmike med delovnimi mesti in združevanje zaposlenih v delovne skupine.

V podjetju Weston Williamson, ki ima pisarne v Avstraliji, Evropi in Severni Ameriki, so ubrali drug pristop. Njihov priročnik namesto velikih strukturnih rešitev sestavlja nabor idej, ki jih je mogoče uvesti neodvisno. V pisarnah predlagajo izpraznitev vsake druge mize, da bi tako zagotovili primerno razdaljo, med seboj naj bi bile ločene s steklenimi pregradami, ki še vedno omogočajo vizualni stik med zaposlenimi. Zmanjšanje števila oseb, ki hkrati uporabljajo prostor, na eno tretjino omogoča uvedbo večjih družabnih prostorov, kjer se lahko zaposleni družijo na primerni razdalji. Arhitekti podjetjem predlagajo tudi, da v pisarnah vzpostavijo kavarno in najamejo kuharja ter s tem zaposlenim omogočijo, da se izognejo obiskom restavracij in trgovin in več časa namenijo vzpostavljanju socialnih stikov znotraj delovnega kolektiva.

Vsi doslej našteti primeri se nanašajo na predelave obstoječih pisarn, projekt Ecotone arhitekturnega biroja Salon Alper Derinbogaz iz Istanbula pa je eden izmed prvih, ki so nastajali v času pandemije in je upošteval nove zahteve in razmere že med projektiranjem. Predvidena stavba je prizidek Tehnološkega parka Yildiz Tehnične univerze v Istanbulu in združuje prostore za izobraževanje, sodelovanje, sestanke in pisarne. Že na prvi pogled je mogoče opaziti, da želijo avtorji tudi v zaprtem prostoru uporabnikom dati občutek, da so na prostem. Po besedah arhitekta je bil namen zmanjšati občutek nelagodja, ki se trenutno marsikomu poraja v zaprtih prostorih. Obenem blago turško podnebje uporabnikom dovoljuje, da del skupinskih aktivnosti preselijo v številne pokrite zunanje prostore. Ločevanje prostorov s steklenimi pregradami namesto z zidovi ohranja občutek povezanosti, ki je v obdobju fizičnega distanciranja še toliko pomembnejši. Posebna pozornost je bila namenjena tudi zagotavljanju lokalnega naravnega prezračevanja, kar preprečuje morebitno širitev okužbe znotraj stavbe.

A ne glede na iznajdljivost in ustvarjalnost arhitektov se z vrnitvijo zaposlenih v pisarne odpirajo številna druga, morda celo pomembnejša vprašanja. V arhitekturnih (in drugih) publikacijah so se ob začetku globalne karantene spraševali, ali ta prelomnica pomeni konec pisarn, smrt tlorisa odprtega tipa in tako dalje, v tem obdobju preizkušnje pa je prišlo na dan bolj temeljno vprašanje.

Od prvega množičnega pojava pisarn pred dvesto leti – v času prve industrijske revolucije – je sam koncept pisarniškega dela ostal pretežno nespremenjen. Delovno mesto je prostor, kamor človek odide vsak dan od ponedeljka do petka za neprekinjenih osem ur ter tam opravlja delo.

To po eni strani vzpostavlja urejen življenjski delovni ritem in ohranja zdravo ločitev prostega in delovnega časa, po drugi strani pa je to tudi razlog za množične prisilne delovne migracije, ki poleg ur zapravljenega časa puščajo za sabo tudi znaten ogljični odtis. Ogromne količine monokulturnih pisarniških površin v mestnih središčih šibijo raznolikost mestnega življenja (a kot smo o tem v Mladini že pisali, se to stanje spreminja). Monotonost in anonimnost pisarniškega dela sta za marsikoga psihično obremenjujoči. Pisarniška kultura v številnih podjetjih še vedno ohranja pri življenju diskriminacijo po spolu, nacionalnosti in rasi ter je lahko izrazito neprijazna do marginaliziranih manjšin.

Delo od doma se na prvi pogled lahko zdi kot svetla alternativa, ki ponuja večjo fleksibilnost delovnega časa, več stika z družino, prihranek denarja z ukinitvijo poti na delo … A stanje seveda ni tako enostavno. Mnogi zaposleni doma nimajo primernega prostora za delo in so izpostavljeni večjemu številu motenj, kar jim zmanjšuje produktivnost. Ali bodo delodajalci v zameno za manjše stroške z lastnimi prostori pripravljeni zaposlenim povečati plače ter jim tako omogočiti najem večjega stanovanja? Bodo delavcem na daljavo krili del stroškov za ogrevanje in povezavo z internetom? Kako je z zavarovanjem na delovnem mestu, če se zaposleni poškoduje, medtem ko dela od doma? Koliko ima podjetje pravico nadzorovati delo svojih zaposlenih in kako?

In ne nazadnje, kot se tega dobro zavedajo vsi samozaposleni, ki so bili v veliki meri pionirji (in poskusni zajčki) na tem področju, kako obdržati zdravo ravnotežje in mejo med delom in prostim časom, kadar oboje poteka v istem prostoru?

Enoznačnih odgovorov seveda ni. Niti delo od doma niti klasično delo v pisarni nista edina pravilna rešitev. Pojav koronavirusa bo od držav, delodajalcev in zaposlenih zahteval eksperimentiranje, prilagajanje in iskanje novih rešitev. Podobno kot vse pretekle krize je tudi to priložnost za ponoven premislek statusa quo. Oziroma kot je menda že leta 1940 izjavil Winston Churchill: »Nikoli ne dovoli, da gre dobra kriza v nič.«