Dobrodošli v 18. stoletju

Donaldu Trumpu je kazalo slabo, zelo slabo, potem pa mu je nenadoma posijalo sonce – umrla je Ruth Bader Ginsburg, slovita vrhovna sodnica, ena izmed štirih liberalnih sodnikov na vrhovnem sodišču. Od trenutka, ko so sporočili, da je umrla, je bilo povsem jasno, kaj bo Trump storil – takoj bo na njeno mesto predlagal zelo konservativnega sodnika ali sodnico. Celo raje sodnico, da mu ne bodo mogli očitati, da ne spoštuje žensk, da diskriminira in da je na mesto, ki ga je zasedala ženska, predlagal moškega. Prav tako je bilo povsem jasno, da bo zelo konservativna sodnica tudi imenovana – da jo bo senat brez kakšnih večjih težav potrdil. Ja, demokrati bodo javkali in stokali in moralizirali, češ da bi morali odločitev o novem članu ali članici vrhovnega sodišča prepustiti naslednjemu predsedniku (in češ da se to, kar hoče narediti Trump, v volilnem letu ne počne, pa četudi nikjer – niti v ustavi niti v deklaraciji o neodvisnosti – ne piše, da tega ne bi smel, navsezadnje, to je v volilnem letu poskušal tudi Obama, a njegov zmerni Merrick Garland ni šel skozi), ja, pred vrhovnim sodiščem se bodo vrstili bučni protesti (in protestnice se bodo oblekle tako, kot so oblečene gileadske dekle v Deklini zgodbi), in ja, na zaslišanju jo bodo demokratski senatorji »dostojanstveno« in »odločno« mučili in napadali in kompromitirali, a nič od tega – čisto nič, popolnoma nič, totalno nič – ne bo pomagalo. Ta, ki jo bo predlagal Trump, bo imenovana in izvoljena za novo vrhovno sodnico.

Povsem jasno je bilo tudi, da se bo vrhovno sodišče s tem dokončno obrnilo na desno – zdaj bo razmerje šest proti tri. Kar pomeni, da bodo imeli konservativci na vrhovnem sodišču absolutno večino. In absolutno moč. Lahko bodo počeli, kar bodo hoteli. Lahko bodo izglasovali, kar bodo hoteli. Lahko bodo presodili in odločili, kakor bodo hoteli. Nihče jim ne bo nič mogel. Ni jih mogoče zamenjati. Ni jih mogoče odstaviti. Volitev ni. Njihovi mandati so večni – no, dosmrtni.

In seveda, tudi konkretne posledice tega ostrega zasuka na desno so bile povsem predvidljive: vrhovno sodišče bo (lahko) zdaj z glasovi šestih konservativnih sodnikov razveljavilo sodbo Roe v. Wade, s katero je vrhovno sodišče leta 1973 legaliziralo abortus. Poleg tega bo (lahko) storilo še troje: prvič, razveljavilo bo Obamovo zdravstveno reformo (alias Obamacare, alias Affordable Care Act), ki je zdravstveno zavarovanje priskrbela več kot 20 milijonom dotlej nezavarovanih Američanov, drugič, prepovedalo bo poroke istospolno usmerjenih, tretjič, omejilo, zategnilo in otežilo bo priseljevanje v Ameriko, četrtič, zategnilo bo volilno pravico, petič, sprostilo bo smrtno kazen, in šestič, sprostilo bo okoljsko in delovnopravno zakonodajo.

Povsem jasno je bilo, da bo vrhovno sodišče zdaj, »opolnomočeno« z novo konservativno sodnico, korenito spremenilo Ameriko – da bodo torej liberalni trije sodniki le še statirali in nemočno gledali, kako bodo konservativni sodniki Ameriko delali spet veliko.

Povsem jasno je bilo, da bodo Ameriko – če bo imenovana nova konservativna sodnica – neizbežno reformirali. Povsem jasno je bilo, da Ameriko čakajo katastrofe. Strahote. Politične, socialne, kulturne kataklizme.

Donaldu Trumpu je kazalo slabo, zelo slabo, potem pa mu je nenadoma posijalo sonce – umrla je Ruth Bader Ginsburg.

Še huje: povsem, popolnoma in totalno jasno je bilo, da Ameriko, če bo imenovana nova konservativna sodnica, čaka tudi ultimativna katastrofa – ponovna izvolitev Donalda Trumpa. Povsem jasno je bilo namreč, da bo skušal Trump do volilne zmage – do ponovne izvolitve – priti ob pomoči konservativnega vrhovnega sodišča. Kako? Takole: prvič, na letošnjih predsedniških volitvah naj bi po pošti glasovalo približno 80 milijonov Američanov, drugič, med njimi bo precej več demokratskih volivcev kot republikanskih, tretjič, republikanski, Trumpovi volivci bodo glasovali osebno, na volišču, četrtič, na dan volitev bo volilna komisija hitreje prejemala izide glasovanja na voliščih kot pa izide glasovanja po pošti, petič, Trumpu bo na voliščih vsaj spočetka kazalo malce bolje kot Joeju Bidnu (ki mu sondaže trenutno kažejo še bolje kot Hillary Clinton pred štirimi leti), šestič, ker mu bo kazalo bolje, bo razglasil zmago, pa četudi v takratni izid ne bodo všteti glasovi, ki bodo prišli po pošti in ki bodo – ko bodo všteti – tehtnico nagnili na Bidnovo stran, sedmič, ker bodo glasovi, ki bodo prišli po pošti, spremenili volilni izid, bo Trump začel vpiti, da gre za prevaro, za veliko volilno goljufijo, pred katero že ves čas svari (v resnici že ves čas goljufajo republikanci, ki na novo rišejo volilna okrožja, čistijo volilne sezname, v črnskih soseskah zapirajo volišča ipd.), osmič, Trump bo naredil vse, da bo o volilnem izidu odločalo vrhovno sodišče, in devetič, vrhovno sodišče bo res na hitro zasedalo in mu s šestimi glasovi konservativnih sodnikov prikimalo. Tako kot leta 2000, ko je ustavilo ročno štetje glasov in prikimalo republikanskemu predsedniškemu kandidatu Georgeu W. Bushu.

Kar seveda pomeni, da bo Trumpa izvolilo vrhovno sodišče. Ali bolje rečeno: izvolili ga ne bodo volivci, temveč konservativni sodniki vrhovnega sodišča. In Trump računa s tem. Zato je tudi tako neutrudno in hladnokrvno nastavljal konservativne sodnike.

Nič, tudi to, da bo vrhovno sodišče – če bo izvoljena nova konservativna sodnica – volilno zmago pripisalo Trumpu, je bilo povsem jasno. In povsem jasno je bilo, kaj bi to pomenilo – konec ameriške demokracije, konec republike, konec pravne države, konec Amerike, kot jo poznamo.

In Trump je v soboto sprožil vihar viharjev: za vrhovno sodnico je predlagal Amy Coney Barrett, zelo konservativno sodnico, ki ni le pobožna katoličanka, temveč tudi članica katoliške, precej dogmatične skupine People of Praise, »karizmatične« sekte, ki uči, da je mož glava družine in da ga mora žena ubogati (lahko si mislite, kako vidijo šele ženske reproduktivne pravice), in za katero so nekateri te dni rekli, da je bila model za Gilead in dekle v Deklini zgodbi, a so morali to potem preklicati, ko se je izkazalo, da je Margaret Atwood »navdihnila« neka druga, še bolj fundamentalistična verska skupina (People of Hope).

Ironija pa je več kot očitna: Margaret Atwood se pri kreiranju Dekline zgodbe morda res ni zgledovala pri skupini People of Praise, ki je imela nekoč tudi rang »handmaid« (dekla!), toda Deklina zgodba izgleda tako, kot da bi se. Ali bolje rečeno: skupina People of Praise izgleda kot anticipacija Dekline zgodbe.

Zakaj so ji pustili, da umre?

Pri vsem tem se kakopak vprašate: če je bilo vse to vnaprej jasno, in to povsem, popolnoma, totalno in neizprosno (tako neizprosno, kot je bilo neizprosno Trumpovo nastavljanje konservativnih sodnikov), če je bilo torej vnaprej jasno, da Ameriko, če bo imenovana nova konservativna vrhovna sodnica, čakajo brezdanje, brezsramne, brezmejne in brezumne strahote, zakaj so potem demokrati sploh pustili, da je Ruth Bader Ginsburg umrla?

Kar me spomni na knjigo Igralec, v kateri Polde Bibič pripoveduje zgodbo o Stanetu Česniku, slovenskem gledališkem igralcu in opernem pevcu, nekdanjem članu ljubljanske Drame, ki je blestel v Veliki puntariji, Seviljskem brivcu in Matičku, potem pa so mu leta 1969 diagnosticirali raka. Tistega hitrega, fatalnega, terminalnega. In ko je tako – že povsem prepreden z metastazami – umiral, je izračunal, da bo njegova družina za njim prejemala nižjo pokojnino, če bo umrl pred 1. julijem, kot pa če bo umrl po 1. juliju, zato je toliko časa vztrajal (se toliko časa boril, se toliko časa igralsko vživljal v lik živega človeka), da je umrl 1. julija in svoji družini priboril višjo pokojnino.

Da je Ruth Bader Ginsburg umrla, je res presenetljivo. Glede na strahote, ki naj bi zadele Ameriko (s Trumpovo ponovno izvolitvijo vred), bi pričakovali, da jo bodo – četudi klinično mrtvo – ohranjali pri življenju ne le do volitev, ampak vse tja do inavguracije Joeja Bidna, če bo seveda zmagal. Če ne bo, če bo torej ponovno slavil Trump, potem je vseeno – Amerike bo itak konec. Še toliko bolj, ker bi vsi rekli: okej, ko je Amerika prvič izvolila Trumpa, se je zmotila, šlo je za napako, hud lapsus ipd., toda zdaj, ko je Trumpa ponovno izvolila, pomeni, da ga je sprejela, da mu daje bianco ček in da lahko počne, kar hoče. In da so rasizem, etnonacionalizem, nativizem, šovinizem, mizoginija, antifeminizem in patriarhalizem tik pred tem, da postanejo »nova« normalnost. Trump ne bi več izgledal kot motnja, ampak kot novo pravilo.

Ja, glede na realno možnost, da bi bil Trump, če bi bila imenovana konservativna vrhovna sodnica, ponovno izvoljen, bi pričakovali, da Ruth Bader Ginsburg ne bodo pustili umreti. Še več: glede na izjemnost trenutka – glede na to, da gre za usodo in prihodnost Amerike, za njen »biti ali ne biti« – bi pričakovali, da jim Ruth Bader Ginsburg ne bo pustila, da ji pustijo umreti. Huje od tega, da je umrla, bi bilo le to, da bi Biden izgubil na volitvah. A lahko, da bo izgubil prav zato, ker je umrla Ruth Bader Ginsburg.

Ruth Bader Ginsburg, alias RBG, ki jo je leta 1993 imenoval Bill Clinton, je bila že dolgo hudo bolna. Raka so ji diagnosticirali pred več kot desetimi leti (debelo črevo, trebušna slinavka, pljuča). Nekajkrat se je že zdelo, da ji bije zadnja ura, a se je vedno znova pobrala in vrnila, četudi ne vedno prepričljivo. Pred dvema letoma je za nameček itak še famozno padla in si polomila rebra.

Zato se postavlja povsem logično vprašanje: zakaj se ni še pravočasno umaknila in omogočila imenovanja liberalnega vrhovnega sodnika ali sodnice? Zakaj se ni umaknila in upokojila na začetku leta 2014, ko so imeli demokrati še večino v senatu in ko bi Barack Obama zlahka imenoval njenega liberalnega naslednika ali naslednico, in to dobesedno kogarkoli bi hotela? Zakaj je vztrajala, pa četudi so jo tedaj, v letih 2013/14 številni akademiki in tudi bližnji pozivali, naj se vendarle umakne in še pravi čas omogoči varno zamenjavo?

Tu postanejo stvari zanimive. Emily Bazelon (The New York Times Magazine) pravi, da je bilo razlogov več. Za začetek: Ruth Bader Ginsburg je bila zelo cenjena, vplivna in slavna, veljala je za neke vrste feministično in popkulturno ikono, svečenico ženskih pravic in živo legendo. O njej so snemali filme in dokumentarce, postala je celebrity, mem, hit med milenijci, sličica na skodelici in blagovna znamka, dobila je akronim RBG in vzdevek Notorious RBG. Zakaj bi se temu – tej dobri, večni službi, tej slavi, tej moči, temu položaju kraljice »liberalnega bloka vrhovnega sodišča«, temu odločanju o poslednjih stvareh, tem žarometom – kar tako odpovedala? Dalje, ženske so jo slavile, opevale in idolizirale, imele so jo za svojo rešiteljico, pisala je pomembna, zgodovinska ločena mnenja (in pri tem nosila poseben ogrličasti »disidentski ovratnik«), kamor je prišla, je ustavila promet, na njene nastope in predavanja so se zgrinjale množice, bila je na vrhuncu, daleč največja zvezdnica vrhovnega sodišča – le kako bi se lahko odpovedala tej svoji zgodovinski vlogi? Liberalni del Amerike jo je tako glorificiral, da ji praktično ni pustil, da bi se umaknila. Lahko je le nadaljevala, pa naj stane, kar hoče. »Zdelo se je, da je nezamenljiva,« pravi Amanda Hess (New York Times).

Emily Bazelon pove tudi zelo instruktivno zgodbo o Sandri Day O’Connor, vrhovni sodnici, zmerni republikanki, ki jo je leta 1981 imenoval Ronald Reagan, s čimer je postala prva vrhovna sodnica v ameriški zgodovini (leta 2000 je bila med tistimi konservativnimi vrhovnimi sodniki, ki so ustavili štetje glasov in za predsednika »izvolili« Busha), toda leta 2006 – pri petinsedemdesetih – je sklenila, da se umakne in upokoji, to pa zato, da bi se lahko posvetila možu, ki so mu diagnosticirali Alzheimerjevo bolezen. Ne da tega ni izvedla taktično premišljeno: umaknila se je v času, ko so imeli republikanci v senatu večino, tako da je Bush, ki ga je izvolila, na njeno mesto brez težav imenoval konservativnega, prorepublikanskega vrhovnega sodnika, Samuela Alita. Toda moževa bolezen je tako hitro napredovala, da je kmalu ni več prepoznal, zato je Evanu Thomasu, svojemu biografu, rekla, da je bila upokojitev njena »največja napaka, najbolj neumna stvar, kar sem jih kdaj naredila«. Ruth Bader Ginsburg, druga vrhovna sodnica v ameriški zgodovini (dolgo, predolgo v senci Sandre Day O’Connor), ni hotela ponoviti te napake. In ko je leta 2010 umrl njen mož, Martin Ginsburg, jo je to le še dodatno utrdilo v prepričanju, da ima prav, ker vztraja.

Je pa res, da je v intervjuju za revijo Elle ob koncu leta 2014 rekla: »Kdor misli, da bi lahko Obama, če bi odstopila, imenoval koga, kot sem jaz, se moti.« Kaj je hotela s tem reči, ni nobena skrivnost, pravi Emily Bazelon: »Nikoli ne bi odobrili koga, ki je tako liberalen, kot je bila ona.« Kar drži – Obama je bil zmeren, sredinski, konvencionalen demokrat.

Evangelijski kristjani so vsa ta dolga leta čakali prav nekoga, ki bi prepovedal abortus. Amy Coney Barrett bodo v senatu potrdili dva dni pred predsedniškimi volitvami.

Takšni so bili tudi njegovi izbranci za različne položaje. Z Joejem Bidnom vred.

Na začetku leta 2014 je bilo še mogoče, da bi Ruth Bader Ginsburg na vrhovnem sodišču zamenjal liberalni, magari zmerno liberalni vrhovni sodnik ali vrhovna sodnica – že ob koncu leta 2014, po kongresnih volitvah, pa to ni bilo več mogoče. Večino v senatu so dobili republikanci. Ruth Bader Ginsburg – liberalna vrhovna sodnica, ki je imela v 27 letih množico asistentov (»clerks«), a le enega temnopoltega (tudi gibanje Black Lives Matter je ni ogrelo, temnopoltemu nogometnemu zvezdniku Colinu Kaepernicku, ki je med izvajanjem ameriške himne poklekal, pa je očitala, da je to, kar počne, »neumno in nespoštljivo«) – pa se je potem uštela, pravi njena hči Jane, ker je bila prepričana, da bo predsedniške volitve dve leti kasneje dobila Hillary Clinton, tako da bo njeno naslednico na vrhovnem sodišču imenovala prva predsednica v ameriški zgodovini.

Toda dve leti kasneje je bil izvoljen Trump, republikanec, ki je napovedoval prepoved abortusa, pa tudi imenovanje vrhovnih sodnikov, ki ga bodo – z odpravo sodbe Roe v. Wade – prepovedali. Amy Coney Barrett je, ko je bila zvezna sodnica, dvakrat razsojala v primerih, povezanih z abortusom – obakrat je glasovala za omejitev abortusa. Kar pa ne preseneča: pred časom je rekla, da osebno meni, da se življenje začne s spočetjem. In seveda: vrhovno sodišče je po njenem leta 1973 zamočilo, ker je legaliziralo abortus, namesto da bi odločitev o tem prepustilo zveznim državam. Zdaj bo lahko konservativno vrhovno sodišče to zgodovinsko krivico popravilo – sodbo Roe v. Wade bo lahko mirno razveljavilo, odločitev o abortusu pa prepustilo zveznim državam, tako da tem abortusa ne bo več treba omejevati, ampak ga bodo lahko prepovedale.

RBG bi ponorela. Za Trumpa pa je itak rekla, da je »faker« – ponarejevalec, slepar, krošnjar, lažnivec. Živo si lahko predstavljate, kako se je razveselil novice, da je umrla.

Zdaj bo lahko Ameriko naredil res Veliko. Čas bo lahko končno zavrtel nazaj. Ameriko bo lahko vrnil v čas, ko je bil glava družine mož, ko ga je morala žena ubogati in ko je ženskemu telesu poveljeval moški. Čas je za interpretacijo ustave v »originalističnem« duhu časa, v katerem je nastala – čas je za vrnitev v 18. stoletje. Čas je za resničnostno verzijo Dekline zgodbe.

Velika zamenjava

Trump bo gotovo potreboval pomoč vrhovnega sodišča – njegovega konservativnega dela. Nedavno je spet namignil, da volilnega izida ne bo priznal in da ne bo mirnega prenosa oblasti, če ne bo zmagal. Ko ga je Brian Karem, reporter Playboya, na tiskovki vprašal, ali lahko obljubi, da bo volitvam sledil miren prenos oblasti, je odvrnil: »Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Radi bi se znebili glasovnic, ki bodo prišle po pošti – potem bomo imeli zelo miren prenos oblasti. V resnici prenosa oblasti sploh ne bo – ampak le nadaljevanje.« Obenem je dodal: »Glasovnice po pošti so res katastrofa.« Kar pomeni, da ne bi bilo mirnega prenosa oblasti, če bi bil poražen, ampak bi sam ostal v Beli hiši, njegovi feni pa bi rohneli, protestirali, zganjali cirkus in vpili, da gre za volilno goljufijo, zaroto, puč, medtem ko bi vrhovno sodišče zasedalo, razveljavilo glasovnice, ki so prišle po pošti, ustavilo štetje in volilno zmago pripisalo Trumpu. Barton Gellman (Atlantic) celo pravi, da bi lahko Trump tiste zvezne države, v katerih so na oblasti republikanci, pozval, naj elektorske glasove pripišejo njemu, četudi bo na volitvah tam izgubil, saj jim v ustavi in lokalnih ustavah nič ne pravi, da tega ne bi smeli (»spoštovanje volilnega izida je bolj opcija kot norma«). To je tudi edini način, da bodo republikanci, ki so na zadnjih predsedniških volitvah izgubili za tri milijone glasov, sploh še ostajali na oblasti – demografske spremembe jih namreč vse bolj obsojajo na »večno manjšino«.

Obenem pa ne kaže spregledati, da so evangelijski kristjani vsa ta dolga leta čakali prav nekoga, ki bi prepovedal abortus, zato je bilo neogibno, da jih bo smrt liberalne vrhovne sodnice oziroma Trumpovo imenovanje konservativne pro-life vrhovne sodnice naelektrilo, dvignilo, mobiliziralo, da bodo torej v te volitve krenili še odločneje, še bolj militantno, še bolj histerično – da bodo hoteli na vsak način zmagati in rešiti prevlado belske krščanske rase, ki je tik pred tem, da postane manjšina, in to v obeh smislih, kot belska in kot krščanska. Ne pozabite: evangelijski kristjani, veliki konspirologi (zato so tudi tako privrženi Donaldu Trumpu, velikemu konspirologu), so prepričani, da se pripravlja »velika zamenjava« – da bodo belce zamenjali z nebelci, kristjane pa z nekristjani. Po njihovem belim kristjanom preti genocid – sodbo Roe v. Wade, legalizacijo abortusa, pa imajo itak že ves čas za genocid, feticid. Ker nimajo skoraj nobenih možnosti, da bi prepoved abortusa dosegli s pomočjo kongresa, jo hočejo pač doseči s pomočjo vrhovnega sodišča, pravi Eric Levitz (New York Magazine). Trumpovo imenovanje »njihove« vrhovne sodnice bo njihov boj posvetilo in legitimiralo, za Trumpa pa se jim bo zdelo, da je vreden njihovega svetega boja in žrtvovanja, saj je nastavil tri konservativne vrhovne sodnike – Neila M. Gorsucha, Bretta M. Kavanaugha in Amy Coney Barrett, ki je stara šele 48 let. A tudi zvezni sodniki in sodnice, ki jih je v teh treh letih in pol imenoval Trump, so zelo mladi, tam pri štiridesetih in malo čez – da bo desnica ja lahko čim dlje obvladovala pravno državo.

Evangelijski kristjani so Trumpa – kljub ločitvam, vulgarnosti in spolnemu nasilju – tako množično volili tudi zato, pravita Melanie Mason in Mark Z. Barabak (Los Angeles Times), ker so se bali, da bi Hillary Clinton na vrhovno sodišče – na izpraznjeno mesto, ki ga je prej zasedal pokojni konservativni Antonin Scalia – pripeljala liberalnega vrhovnega sodnika ali sodnico. Trumpa je volilo 80 odstotkov evangelijskih kristjanov, ki sestavljajo četrtino njegovega volilnega telesa. Še vedno so z njim. Ponovno ga bodo volili – še bolj fanatično kot pred štirimi leti, saj je z imenovanjem treh konservativnih vrhovnih sodnikov nedvoumno pokazal, da je njihov.

Trump bo res potreboval pomoč vrhovnega sodišča – v Beli hiši mora ostati. Na vsak način. Za vsako ceno. Sicer bo finančno propadel.

A tudi demokrati so v prvih 12 urah po objavi novice, da je umrla RBG, prek zbiralske platforme ActBlue dobili množico donacij v rekordnem skupnem znesku več kot 30 milijonov dolarjev. Kar pomeni, da je smrt RBG motivirala, mobilizirala, adrenalinizirala in militarizirala obe strani, da je Ameriko še dodatno polarizirala, da obe strani igrata na vse ali nič in da se začenja bitka, ki vse bolj izgleda kot uvod v II. državljansko vojno. Paranoja pa se le stopnjuje: republikanski volivci se bojijo, da bodo volili tisti, ki ne bi smeli (in ki volilne pravice sploh nimajo), demokratski volivci pa se bojijo, da sami ne bodo mogli voliti (in da sami ne bodi imeli volilne pravice).

Trump, ki svoje vernike na predvolilnih shodih prepričuje, da so genetsko superiorni in da bo Biden njihove države preplavil s priseljenci (»iz Somalije«), ki jih bodo zamenjali, bo res potreboval pomoč vrhovnega sodišča – v Beli hiši mora ostati. Na vsak način. Za vsako ceno. Sicer bo finančno propadel. Morda bo moral celo v ječo, iz njegovih »fantastičnih« in »neverjetnih« nepremičnin pa ga bodo deložirali. Russ Buettner, Susanne Craig in Mike McIntire, reporterji New York Timesa, so namreč razkrili, da je Trump leta 2016 in 2017 plačal le 750 dolarjev zveznega davka, da je zelo zadolžen (okrog 421 milijonov), da so njegova »fantastična« podjetja in njegovi »neverjetni« hoteli iz leta v leto le mastno izgubljali (milijone in milijone), da veliko let sploh ni plačal dohodnine (tudi recimo v letih 2011–2014, tik pred volitvami), da je prijavljal čudne davčne olajšave (75 tisoč dolarjev za stroške svoje pričeske), da državi dolguje več kot 100 milijonov, da je goljufal davkarijo (Ivanki, ki je bila zaposlena v njegovem podjetju, je recimo izplačeval mastne svetovalne honorarje in jih potem prikazoval kot davčne odpise) in da ga pri finančnem življenju ohranjajo le še lobisti in tuji diplomati, ki denar puščajo v njegovih hotelih in letoviščih – pri življenju ga torej ohranja le še okoriščanje s predsedniško funkcijo.

Amy Coney Barrett bodo v senatu potrdili dva dni pred predsedniškimi volitvami.