Kdo je torej grožnja vladavini prava?

V zadnjih letih smo v nekaterih evropskih državah priča političnemu podrejanju sodstva, pravosodja in siceršnjemu ogrožanju vladavine prava tudi v povezavi s političnim podrejanjem drugih družbenih podsistemov, na čelu z mediji. Med dokaj odločnimi nasprotniki teh procesov najdemo tudi evropsko komisijo, najbolj aktualna posledica njene aktivnosti pa je vseevropsko preverjanje stanja vladavine prava v vseh članicah EU. Ti postopki pa ne odmevajo le na Poljskem ali Madžarskem, kjer so bili dosedanji politični posegi v demokratične ustanove najvidnejši, pač pa tudi v Sloveniji.

Zanimanje širše javnosti je postopek preverjanja stanja na področju vladavine prava v Sloveniji vzbudil že spomladi, ko je k poročilu o stanju v pravosodju, ki so ga za evropsko komisijo pripravili na pravosodnem ministrstvu, zunanji minister Anže Logar (SDS) dodal nenavaden spremni dopis. V njem je komisijo opozoril, da je stanje v slovenskem pravosodju katastrofalno, da je sistem neažuren in netransparenten ter v rokah postkomunističnih političnih sil, ki ga zlorabljajo za onemogočanje svojih ideoloških nasprotnikov, v prvi vrsti SDS. Za to pristojna pravosodna ministrica Lilijana Kozlovič (SMC) je na to zgolj dejala, da se ji je dopis zdel »nepotreben«. Ko je pred dnevi evropska komisija v Slovenijo poslala osnutek poročila, h kateremu naj bi država dala pripombe, pristojna pravosodna ministrica v besedilo sploh ni imela vpogleda, saj so ga na zunanjem ministrstvu zaklenili v varno sobo. Kljub temu se je na dopisni seji strinjala s ponovnimi vladnimi očitki zoper pravosodje in zoper prevladujoče pozitivno oceno evropske komisije o stanju stvari v slovenskem pravosodju. S tem je podprla subjektivno negativno kritiko pravosodja po željah SDS, ki nikakor noče sprejeti pozitivne in dokaj objektivne pozitivne ocene delovanja pravosodja, ki jo je oblikovala mednarodna organizacija.

Dejstva, da je bila kot pristojna ministrica preprosto postavljena v kot, Kozlovičeva ni problematizirala. Večkrat je zgolj poudarila, da sta po njenem mnenju sodstvo in širše pravosodje sicer neodvisni, da pa je v pravosodju »kar nekaj težav« in da je potrebna širša razprava v politiki in stroki o teh težavah. Nekoliko bolj poglobljeno je o tem spregovorila v intervjuju za Sobotno prilogo Dela.

Dokler je sodna veja oblasti tista, ki državljane ščiti pred ravnanji izvršilne in zakonodajne veje oblasti, je kritika slednjih dveh v razmerju do prve nespodobna.

Kot težavo, ki otežuje učinkovitost pravosodja, je recimo omenila dejstvo, da je Slovenija »ena od redkih držav članic, ki ima še vedno sodno preiskavo«. Poleg tega se je ministrica dotaknila tudi tožilstva oziroma sodelovanja med tožilstvom in policijo, in se vprašala: »Ali se spoštujejo roki ter kako državno tožilstvo usmerja policijo, jo usmerja v ključne dokaze?« »Celotno pravosodje,« še dodaja ministrica, »bi moralo delovati bolj transparentno.« Kar se tiče sodne preiskave, ministričino opažanje drži in drži tudi, da sodna preiskava podaljšuje kazenske postopke. A z razlogom, sodna preiskava namreč osumljencem kaznivih dejanj, torej ljudem, daje določene pravice, pomeni varovalko v postopkih posameznika pred državnim represivnim aparatom. V njem pa se danes, pod trenutno vlado, človek hitro znajde že zaradi javne kritike oblasti.

Kar se tožilstva tiče, pa danes, pod trenutno vlado, glavna težava nikakor ni v tem, kako uspešno tožilstvo usmerja policijo, pač pa nasprotno, v tem, da je ne usmerja. A odgovornosti za to ne nosijo na tožilstvu, pač pa na policiji. Ta je namreč pod pritiskom vlade v številnih primerih povsem prekinila komunikacijo s tožilstvom, in sicer prav zato, da na tožilstvo lahko vlaga kazenske ovadbe zoper posameznike, ki so kritični do oblasti. Če bi namreč policija sodelovala s tožilstvom, kot je to veljalo doslej, do vložitve kazenskih ovadb zoper protivladne protestnike ne bi prišlo, saj bi tožilstvo policiji odsvetovalo vložitev ovadb, ker ne gre za kazniva dejanja, zato bi bila vložitev v nasprotju s sodno prakso in vladavino prava kot tako.

Poleg tega je pravosodje (tožilstvo in sodstvo) danes, pod trenutno vlado, še edini državni podsistem, ki tu in tam pokaže skrb za človeka in za človekove pravice. Pravzaprav je sodstvo, tretja veja oblasti, danes, pod trenutno vlado, še zadnji branik pred nezakonitimi in protiustavnimi posegi v človekove pravice drugih dveh vej oblasti – zakonodajne in predvsem izvršilne. Sodišča med drugim razveljavljajo nezakonite odločbe o karanteni, ki jih izreka vlada oziroma ministrstvo za zdravje v sodelovanju s policijo. Razveljavljajo tudi protizakonite odločbe o omejitvi gibanja za prosilce za azil, ki jih izdaja notranje ministrstvo v sodelovanju s policijo.

Glavno vprašanje torej ni, ali pravosodje ogroža vladavino prava, pač pa, ali jo ogrožata drugi dve veji oblasti. Tako kot o tem ni dvoma na Poljskem in Madžarskem ter še v kateri drugi državi iz višegrajske skupine. Prav zato sta se omenjeni državi v torek zavezali k ustanovitvi svojega inštituta, ki bo, drugače kot evropska komisija, »pravilno« ocenjeval stanje vladavine prava v državah članicah EU.

Vsaj tokrat pa najverjetneje k višegrajskemu projektu Slovenija pod vodstvom vlade Janeza Janše ne bo pristopila. Inštitut bo namreč, drugače kot evropska komisija, prikazoval dobro stanje vladavine prava v omenjenih državah. Slovenska vlada pa se, nasprotno, trudi prikazovati stanje na tem področju čim slabše in slabo sliko uporabiti za »reformne« poteze v pravosodju, sodstvu, tožilstvu in ne nazadnje v medijih. Ironično gre sicer za identične »reformne« poteze, ki so Madžarsko in Poljsko pripeljale v spor z evropsko komisijo in posledično pripeljale do aktualnega procesa preverjanja stanja vladavine prava v vseh članicah EU.