Róisín Murphy: Róisín Machine

»Róisín Murphy je v pop izgnana princesa glama. Pooseblja zvezo diska in umetnosti, čutnosti in inteligence, razkošne površinskosti in eksistencialne tesnobe, zvezo, ki se je nekoč zdela neizogibna, zdaj pa je postala tako rekoč nemogoča.« Tako je enigmatično podobo ene bolj sofisticiranih predstavnic šovbiznisa opisal pokojni britanski kritik in teoretik Mark Fisher. Nekdanji partner Mark Brydon pa je njen glas označil z besedami »Peggy Lee na meskalinu« in s to oznako zaobjel tehnično podkovanost ter hkratno drzno nekonvencionalnost Murphyjeve, ki bolj kot na všečnost bleščičaste disko ikone Donne Summer spominja na neposrednost postpunk kraljice Siouxsie Sioux.

Irsko pevko, ki je med letoma 1994 in 2004 zaslovela z elektronskim dvojcem Moloko, uvrščamo v linijo glam legend, kot so Roxy Music, Grace Jones in »novi romantiki« osemdesetih let, ki so umetniško persono skrbno gojili na dialogu med umetnostjo, popom in modo. Drugače od nekaterih sodobnih pop zvezdnic, ki še naprej stavijo na popredmetenje ženskega telesa in instrumentalizacijo seksualnosti, Róisín Murphy raje uporablja glamur kot veliko učinkovitejše orodje za (samo)mistifikacijo in poudarjanje dvoumnosti spolnih dražljajev, ki nas puščajo zmedene in očarane. Ali drugače: za aktualni disco pop bi lahko rekli, da je kot dvominutni seks na klubskem stranišču, njena muzika pa deluje kot celonočna erotična seansa, prežeta z vrhunci in padci, erosom in tanatosom.

Na petem albumu, ki ga je, zanimivo, s pisanjem o glam rocku, Ballardu, Cronenbergu in skupini Moloko deloma navdihnil tudi Fisher, je ta vzgib samo še očitnejši. Róisín Machine je še ena v seriji njenih izdaj, ki skozi seksapilne ritme in melodije posodobljenega disca britanskega producenta Parrota raziskujejo razmerja med željo, slo in domišljijo. Ironično se bo leto 2020, v katerem je z zaprtjem klubov po svetu ples postal sopomenka za nevarnost, v zgodovinske knjige zapisalo kot obdobje drugega vala preroda nu-disca. Ob albumih Due Lipe, Lady Gage in drugih letošnjih disko pop izdelkih, ki vladajo radiem, novembra pričakujemo še album Kylie Minogue, ki s pompoznim naslovom Disco meri na prestol.

Toda pri omenjenih pevkah je disco rabljen predvsem kot glasbena forma, ki spodbuja enodimenzionalni hedonistični razvrat, utelešen v legendarnem newyorškem klubu Studio 54, disco Róisín Murphy pa je bliže estetiki in ideologiji manj znanega, a za razvoj sodobne podzemne klubske scene veliko pomembnejšega kluba The Loft. V njeni personi je združena energija vseh genialnih ekscentrikov podzemne disco scene, od Patricka Cowleyja in Sylvestra do Arthurja Russlla in zasedbe First Choice, ki so skozi glasbo odkrivali, kako je imeti rad svojo drugačnost. Róisín Machine je manifest želje, ki ni usmerjena v Drugega. Bliže je ideji erotične disco maškarade, na kateri se ne oblačimo in ličimo, da bi bili všeč drugim, pač pa sami sebi.