Kultura / Skrivno življenje kozmetičnih salonov

Kultna ameriška novinarka in avtorica Nora Ephron je leta 2006 objavila knjigo Moj vrat mi gre na živce, v kateri je eden njenih najboljših esejev, s pravo mero ironije prežeto besedilo »O vzdrževanju«. V njem našteva postopke, ki so za žensko njenih let in statusa nujni, da ljudje ne bi imeli občutka, da se je popolnoma zapustila. »Po določeni točki samo še krpaš, krpaš, krpaš,« zapiše Nora Ephron, za katero so pod nujna lepotna opravila spadali barvanje in urejanje las, manikira in pedikura, odstranjevanje nezaželenih dlak nad zgornjo ustnico, urejanje obrvi, vzdrževanje telesne forme, celo občasen botoks – vse zato, da bi kljub staranju še naprej poskušala dosegati kult lepote in mladosti, s katerim je vse bolj obsedena sodobna družba. Število lepotnih ritualov, ki se jim mora moderna ženska podvreči, če želi biti »v trendu« in ne vzbujati občutka, da ne da nič nase, se vsako leto povečuje – manikira, na primer, je bila zaželena novost na začetku tisočletja. Nora Ephron, ki se prvih petinštirideset let svojega življenja ni kaj dosti ukvarjala z nohti, se v eseju spominja, kako so na Manhattnu kar naenkrat kot gobe po dežju pognali saloni za manikiro. »Kmalu so vsi hodili na manikiro. Če nisi imel manikiranih nohtov (za razliko od zgolj čistih), si se čutil zanemarjenega. Bilo te je sram.« A danes je manikira nekaj samoumevnega, tako kot nekoč manikiranje nohtov pa so se razpasli drugi »obvezni« postopki: podaljševanje trepalnic, laminacija obrvi, celo dermalna polnila za ustnice pri vse mlajših ženskah.