Spletna drhal kot roka pravice
Je tako imenovana kultura ukinjanja grožnja svobodi govora ali nujno sredstvo za utišanje zadrtih nazorov?
Z vzponom družabnih omrežij je javno sramotenje dobilo novo težo: spremenilo se je v t. i. »kulturo ukinjanja«.
Javno sramotenje seveda ni sodobni pojav, ki bi se razrasel šele v dobi interneta, a z vzponom družabnih omrežij – kjer lahko tako rekoč vsak uporabnik javno povzdigne svoj kritični glas in kjer se ti glasovi povezujejo v nepredstavljivo množične soglasne vzklike – je javno sramotenje dobilo novo težo. Še posebej zato, ker je nemalokrat tesno povezano z družbeno težnjo po pretirani politični korektnosti, v zadnjem času poimenovano tudi »wokeness«. Sramotenje se je spremenilo v tako imenovano ukinjanje, v kolektivno bojkotiranje, ki ga je ameriški prostor dramatično poimenoval »kultura ukinjanja«. Gre za nadgradnjo spletnega sramotenja, za množične napade na ugled in kariero javnih oseb, ki so zagrešile nekaj, kar množica prepozna kot moralno sporno: te osebe so torej storile ali (navadno) izjavile nekaj, kar je v očeh kritične javnosti nesprejemljivo.