Se vidimo na sodišču!

Predsednik republike Borut Pahor se je prejšnjo sredo odločil, katerega kandidata bo predlagal državnemu zboru v izvolitev za novega ustavnega sodnika. To bo dr. Anže Erbežnik, glede katerega je predsednik republike dejal, da »izpolnjuje visoka strokovna merila za opravljanje funkcije ustavnega sodnika«. Slednje je sicer generični stavek, ki ga predsednik Pahor izreče vsakokrat, ko katerega izmed kandidatov ali kandidatk predlaga za imenovanje na najvišje položaje doma ali v mednarodnih organizacijah. A prav bi bilo, da izrečeno tudi nekaj pomeni in v konkretnem primeru drži ter da ne gre zgolj za floskulo.

Trenutni postopek izbire novega ustavnega sodnika poteka na podlagi ponovljenega razpisa, saj se je v prvo zgodilo nekaj, kar se doslej še ni. Zadostno podporo parlamentarnih strank za izvolitev na ta najvišji sodni položaj je imel zagotovljeno dr. Andraž Teršek, zato predsednik Pahor ni imel druge izbire, kot da ga predlaga državnemu zboru v izvolitev. A do izvolitve potem ni prišlo zaradi očitnih pritiskov SDS na koalicijske partnerje, naj za Terška ne glasujejo. In tudi niso, čeprav so celo po glasovanju zagotavljali, da ima njihovo podporo za izvolitev. Tajnost glasovanja omogoča, da verjetno ne bomo nikdar izvedeli, katere stranke in kateri poslanci so podporo Teršku izrekali, čeprav so vedeli, da mu ne bodo dali svojih glasov.

SDS je na prvotnem razpisu sicer podpirala vrhovno sodnico Barbaro Zobec, ki pa zaradi preočitne politične pripadnosti prav tej politični stranki med večino drugih (celo koalicijskih) parlamentarnih strank ni dobila podpore. Na ponovljenem razpisu SDS podpira prav Erbežnika, ki so ga ob (neuspešnih) kandidaturah na najvišje domače in mednarodne sodne funkcije podpirali že v preteklosti. Erbežnik se je sicer prijavil že na prvotni razpis za sodnika ustavnega sodišča, tudi že na razpis pred tem, leta 2017, takoj ko je dopolnil starost 40 let, ki jo kot pogoj za kandidaturo določa zakon.

Tokrat SDS za ta položaj Anžeta Erbežnika podpira ekskluzivno, on je njihov prvi in edini kandidat, med koalicijskimi strankami pa očitno ni odpora, kakor se je zgodilo v primeru Zobčeve. Verjetno predvsem zato, ker se Erbežnik politično doslej nikoli ni izpostavljal, sploh pa ne javno. In tudi zato ne, ker je v očeh politike in širše javnosti pravzaprav nepopisan list.

Ko se je na razpis za ustavnega sodnika prijavil prvič, pred slabimi štirimi leti, je bil v pogovoru za časnik Delo opisan kot »kandidat za ustavnega sodnika, ki je umirjen in študiozen, predan pravu in delu«. A kandidat za ustavnega sodnika ima poleg umirjenosti in študioznosti tudi bolj nenavadno plat. Koliko prepirov oziroma sodnih postopkov mora nekdo sprožiti, koliko tožb vložiti in zoper koga, da bi ga lahko označili za prepirljivca oziroma kvirulanta in prepirljivca, je subjektivno vprašanje, na katerega ni mogoče podati enoznačnega odgovora. Verjetno pa je »standard« za kandidate za najodgovornejše sodne funkcije nekoliko strožji kot sicer. In dejstvo je, da Erbežnik rad in hitro poseže po pravnih sredstvih, kadar meni, da se mu godi krivica.

Toženi sodni svet

Najbolj svež spomin je star le leto ali dve. Konec leta 2018 se je Erbežnik prijavil na razpis za slovenskega sodnika na Splošnem sodišču Evropske unije v Luksemburgu. Sodni svet je tedaj za najprimernejša ocenil dva kandidata, dodatna dva postavil v drugo vrsto, vse preostale (med njimi tudi Erbežnika) pa sicer označil za primerne, a ne najprimernejše. Erbežnik je pred upravnim sodiščem s tožbo izpodbijal sklep in tudi mnenje sodnega sveta; zahteval je razveljavitev teh aktov sodnega sveta ter ponovitev postopka. In seveda tudi, da se postopek imenovanja evropskega sodnika zadrži do pravnomočne odločitve v zadevi pred sodiščem. Končno besedo je imelo nekaj mesecev pozneje vrhovno sodišče, ki je Erbežnika v celoti zavrnilo.

A ker državni zbor po tem ni izglasoval kandidatov, ki ju je v izvolitev predlagal predsednik Pahor, so razpis ponovili pred slabim letom dni. Erbežnik se je nanj znova prijavil, tudi tokrat pa ga sodni svet ni ocenil kot enega najprimernejših kandidatov (kar tudi sicer nekaj pove o njem kot kandidatu). Erbežnik se je odzval z vložitvijo ustavne pritožbe na ustavno sodišče ter tudi s prijavo suma korupcije zoper člane sodnega sveta na Komisijo za preprečevanje korupcije. Na komisiji pojasnjujejo: »S postopkom smo na komisiji pričeli zaradi očitkov o nasprotju interesov in očitkov o vplivanju na mnenje Sodnega sveta RS. V okviru obravnave zadeve na komisiji nismo ugotovili kršitev določb Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, zato smo postopek ustavili.« Tudi z ustavno pritožbo je bil neuspešen.

Bodoči ustavni sodnik je v preteklosti med drugim tožil sodni svet, evropski parlament in pravno fakulteto.

Je pa v medijih tedaj veliko pisal o domnevnih nepravilnostih v teh postopkih pred sodnim svetom. Na to so se v sodnem svetu odzvali z javnim pismom, v katerem so med drugim zapisali: »Od ostalih kandidatov pa bi pričakovali ravnanje, ki ustreza dostojanstvu funkcije, za katero se potegujejo. Preusmerjanje pozornosti z dejstva, da je sodni svet med prijavljenimi utemeljeno podprl priznane strokovnjake, ki bi bili lahko odlični kandidati za mesta sodnice oziroma sodnika Splošnega sodišča EU, z navajanjem delnih, neresničnih in iz konteksta iztrganih informacij, kljub morebitnem nestrinjanju in osebni prizadetosti posameznih drugih kandidatov ob tem, da jih sodni svet ni podprl, ni ne dostojno in ne primerno.«

Prav zaradi tega pisma sodnega sveta še vedno visi v zraku odškodninska tožba zoper sodni svet, ki jo je tedaj napovedal Erbežnik in že tudi izpeljal obvezni začetni postopek za vložitev tožbe prek državnega odvetništva. Od sodnega sveta je zahteval 5000 evrov odškodnine, ker so zapisali, da v javnosti širi neutemeljene obtožbe zoper sodni svet. Državno odvetništvo je njegov zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. V imenu bodočega ustavnega sodnika je postopek pred državnim odvetništvom vodil njegov pravni zastopnik Franci Matoz, dolgoletni odvetnik ter tesen politični sopotnik Janeza Janše.

Toženi evropski parlament

Dr. Anže Erbežnik je sicer zaposlen v evropskem parlamentu. Po končanem študiju, konec leta 2003, se je tam zaposlil v slovenski izpostavi. Tedaj je šlo za poskusno zaposlitev, ki je prerasla v trajno; zadnjih deset let dela kot administrator, nekakšen nižji strokovni sodelavec parlamenta. Tudi zoper svojega delodajalca pa je sprožil vsaj eno tožbo. Konec leta 2006, tedaj je delo strokovnega svetovalca v evropskem parlamentu opravljal v Luksemburgu, je delodajalca tožil za višje nadomestilo za vzdrževano osebo. Točneje, zahteval je, da mu evropski parlament izplača celotno nadomestilo za partnerico tudi za čas, ko še ni bila njegova soproga, kot to velja za poročene pare. Pred notranjim sodiščem za uslužbence sta se na predlog tega sodišča delavec in delodajalec nato pogodila oziroma dogovorila za mirno rešitev spora. Erbežnik je v zameno za nakazilo delodajalca v višini 6000 evrov, kolikor naj bi znašali stroški postopka, odstopil od tožbe.

V povezavi z evropskim parlamentom pa je bodoči ustavni sodnik pred slovenskimi sodišči tožil tudi državo; zahteval je »priznanje zaposlitve pri evropskem parlamentu kot zaposlitve pri državnem organu Republike Slovenije v smislu štipendijskega razmerja med strankama«. Menil je torej, da država od njega neupravičeno zahteva vrnitev kadrovske štipendije, ki mu jo je nekoč očitno odobrila vladna komisija za kadrovske zadeve. Tudi v tem primeru je vztrajal na vseh instancah vse do vrhovnega sodišča. A spet neuspešno.

Tožena pravna fakulteta

Erbežnik je poleg tega tudi profesor na zasebni novogoriški evropski pravni fakulteti, kjer je nosilec pri predmetih kazensko materialno pravo, kazensko procesno pravo, gospodarsko kazensko pravo ter ustavno in mednarodno kazensko pravo, pa tudi predstojnik katedre za kazensko pravo. Opravlja torej kar dve službi, ki zahtevata celega človeka. Prve izkušnje s poučevanjem si je nabiral na pravni fakulteti v Mariboru, kjer naj bi sodeloval kot asistent, čeprav na fakulteti na naše zaprosilo niso našli dokumentacije, ki bi pojasnjevala, na kakšen način je z njimi sodeloval.

V istem času je na ljubljanski pravni fakulteti vpisal doktorski študij, a tričlanski senat njegove disertacije ni odobril, zato na fakulteti pojasnjujejo: »Dr. Anže Erbežnik tako ni doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani.« Po naših informacijah se jim je tedaj prvič zgodilo, da bi doktorski kandidat, v tem primeru Erbežnik, zahteval oceno doktorske naloge na senatu brez soglasja mentorja oziroma mentorice, sedanje ustavne sodnice dr. Katje Šugman Stubbs. To se je zgodilo prvič in tudi zadnjič, saj so nato na fakulteti sprejeli nova, jasnejša pravila, ki določajo, da doktorski kandidati brez soglasja mentorja ne morejo več izsiliti ocenjevanja doktorske naloge pred senatom.

Prav, se zgodi. Ne zgodi pa se prav pogosto, da bi doktorski kandidat, še posebej če naj bi šlo – kot so ga opisali v Delu – za umirjenega človeka, fakulteti nato očital totalitarne, stalinistične metode in dediščino prejšnjega političnega sistema. To naj bi se namreč zgodilo, čeprav o tem javno ni želel govoriti nihče. Nekoliko pogosteje se verjetno zgodi, da kandidatovi starši, recimo oče ali mama, poiščejo stike s profesorji, da bi spremenili mnenje in potrdili kandidatovo doktorsko disertacijo. Zelo, zelo redko pa se zgodi, da bi neuspešni doktorski kandidati zoper fakulteto sprožili pravne in druge podobne postopke.

Je kandidat za ustavnega sodnika »umirjen in študiozen« ali »nedostojen in neprimeren«? Ali oboje?

Tudi ljubljansko pravno fakulteto je Erbežnik namreč tožil na upravnem sodišču. Zahteval je vrnitev disertacije v spremembo in dopolnitev; želel je torej iztožiti nadaljevanje neuspešno zaključenega doktorskega študija. Tožbo je upravno sodišče v Mariboru zavrnilo, Erbežnik pa je neuspešno nadaljeval sodne postopke vse do vrhovnega sodišča. Poleg tega naj bi tedaj zoper več zaposlenih na fakulteti sprožil tudi notranje pravne postopke, recimo disciplinski postopek zoper tedanjega dekana dr. Rajka Pirnata. A o tem na fakulteti nimajo več dokumentacije, tudi nekdanji dekan se tega ne spominja več dobro. Erbežnik je nekaj let pozneje, leta 2011, doktoriral na zasebni, t. i. »Jambrekovi« evropski pravni fakulteti, na kateri zdaj poučuje.

Vsa redna in izredna pravna sredstva

To so le sodni spori, ki so vpletenim tako ali drugače ostali v spominu in so enostavno preverljivi v zbirkah sodne prakse sodišč in drugih uradnih organov. Nekatere druge, kot anekdoto, da je tožil celo letalsko družbo Adria Airways, ker je bil let, na katerega je želel, odpovedan, je težje dokazati ali ovreči. Nekoliko nenavadne preteklosti za bodočega ustavnega sodnika tudi ni bilo moč osvetliti v pogovoru s kandidatom. Erbežnik se je namreč odločil in nam tudi prijazno pojasnil, da do javne predstavitve pri predsedniku republike, ki naj bi se zgodila prihodnji teden, ne želi dajati izjav za medije. Glasovanje o novem ustavnem sodniku je sicer na dnevnem redu oktobrske seje državnega zbora, ki se začne 19. oktobra.

V vseh teh pravnih postopkih in očitno tudi v določenih drugih pa je Erbežnik izčrpal vsa redna in izredna pravna sredstva. Poleg omenjenih treh zadev, ki so se zaključile šele na vrhovnem sodišču, je pred ustavnim sodiščem vložil šest zadev, v katerih je menil, da se mu godi krivica. Čeprav podrobnosti večinoma niso znane, pa je znano to, da je bil v le eni izmed njih pred najvišjim sodiščem, kjer naj bi po novem sodil, uspešen.