Je realnost ena? Ali sta dve?

V sredo je pri predsedniku republike Borutu Pahorju spregovoril dr. Anže Erbežnik, kandidat za ustavnega sodnika, ki ga je predsednik pred časom izbral in predlagal njegovo izvolitev državnemu zboru. Na predstavitvi je sam spregovoril tudi o nekaterih pravnih sporih, ki jih je v preteklosti sprožil in ki jih je težko videti drugače kot osebnostno značilnost prepirljivosti, ki se zdi problematična, ko gre za kandidata za ustavnega sodnika.

Bodoči ustavni sodnik je v preteklosti tožil marsikoga. Tožil je delodajalca, torej evropski parlament. V tej povezavi je tožil tudi slovensko državo, ker je od njega zahtevala vrnitev kadrovske štipendije. Tožil je sodni svet, ker ga ni uvrstil med najprimernejše kandidate za slovenskega sodnika na sodišču EU, na ustavno sodišče je zvezi s tem vložil ustavno pritožbo, sodni svet pa je prijavil komisiji za preprečevanje korupcije. In ne nazadnje, tožil je ljubljansko pravno fakulteto in prek sodišča zahteval nadaljevanje doktorskega študija, ki je bil ustavljen zaradi negativne ocene doktorske disertacije.

Prav o slednji težavi je Erbežnik spregovoril na javni predstavitvi: »Sam sem v času študija izkusil eno tako izkušnjo ene take organizacijske, institucionalne logike, kjer se je pri doktorskem študiju, v eni fazi, kako naj rečem, postopek ustavil zaradi subjektivnega mnenja mentorja, kljub temu da je tričlanska komisija, ponavljam, pozitivno, torej pozitivno potrdila doktorat. In kot posledico te ustavitve zaradi nekega subjektivnega naziranja mentorja sem moral menjati ustanovo in se je izdelava doktorata podaljšala za štiri leta. S tega vidika sem še bolj občutljiv ali senzibiliziran za neke kršitve ali pa za neke vidike človekovih pravic in imam razumevanje za neke stiske in morebitne kršitve človekovih pravic posameznika.«

Kandidat za ustavnega sodnika glede tega zavaja javnost, predstavlja prirejeno sliko dogodkov. Res je tričlanska komisija kot posvetovalni organ ocenjevalnega tričlanskega senata podala mnenje, da lahko še enkrat poskusi s pripravo doktorske disertacije, ki je bila poprej negativno ocenjena na senatu. A »pozitivno potrdil« njegovega doktorata na fakulteti ni noben pristojen organ. V nasprotnem primeru bi namreč tam najverjetneje doktoriral. In v tem postopku mu tudi ni bila »kršena človekova pravica kot posamezniku«, na kar je namignil na predstavitvi. »Dr. Anže Erbežnik je leta 2008 neuspešno tožil Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani zaradi odločitve, da se disertacija vrne kandidatu v spremembo in dopolnitev. Tožbo zoper to odločitev je Upravno sodišče v Mariboru zavrglo, pritožbo na odločitev sodišča pa je zavrglo tudi Vrhovno sodišče RS. Dr. Anže Erbežnik tako ni doktoriral na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani,« pojasnjujejo na ljubljanski pravni fakulteti.

Dr. Anže Erbežnik, ki uživa podporo koalicije, bo za novega ustavnega sodnika v državnem zboru potrjen prihodnji teden.

Ob koncu predstavitve je Erbežnik odgovoril še na vprašanje o dosedanjih številnih (neuspešnih) prijavah na najvišje pravosodne funkcije. V preteklih letih je recimo neuspešno dvakrat kandidiral za ustavnega sodnika, dvakrat za evropskega sodnika in enkrat za člana državnotožilskega sveta. Dejal, je, da tega ne jemlje kot osebni poraz, da pa se mu zdi pomembno, da če na razpisu »nisi izbran, da če zaznaš neke anomalije, da nanje opozoriš«, in sicer zato, »ker postopki morajo potekati na objektiven in korekten način, to je bistveno«. S tem je Erbežnik verjetno imel v mislih postopek na sodnem svetu v primeru izbire sodnika sodišča EU, zaradi katerega je sodni svet tožil na upravnem, vrhovnem in ustavnem sodišču ter pred protikorupcijsko komisijo. Neuspešno, saj so vsi organi potrdili, da so postopki tekli objektivno in korektno.

Mi smo predsednika republike seznanili s podatki, ki kažejo nagnjenost kandidata za ustavnega sodnika k prepirljivosti. Gre za oznako, ki jo je mogoče uporabiti, saj sodišča skoraj brez izjem njegove navedbe o kršitvah njegovih pravic zavračajo kot neutemeljene. Sodišča, tudi vrhovno in ustavno sodišče, ne potrjujejo njegovih tez o kršitvah pravic, ampak jih zavračajo. Je bil predsednik seznanjen z vsem tem? Na več konkretnih vprašanj je predsednik republike odgovoril takole: »Predsednik republike je imel vse potrebne informacije, da je sprejel odločitev.«

Je želel predsednik republike dejati, da je te informacije o nenavadni kandidatovi osebni značilnosti imel, še preden ga je izbral? Jih ne vidi kot sporne? Ali pa je predsednik dejal, da teh informacij ni imel in da tudi če bi jih imel, niso relevantne za postopek izbire enega od devetih ustavnih sodnikov? Je predsednik tiho priznal, da je zanj edina relevantna informacija zadostno število (koalicijskih) glasov podpore, ki jih kandidat uživa v državnem zboru?