Javni red in mir je motila policija

Tudi če bi se pretekli petek na tradicionalnem protivladnem protestu zbralo 11 ljudi in bi vsak s svojo masko stal na svojem koncu ljubljanskega Trga republike, bi policija vse protestnike popisala, oglobila, nekatere od njih pa tudi zbila na tla in odpeljala na policijsko postajo. Temu občutku se tisti, ki je spremljal petkove dogodke, ni mogel izogniti.

A tradicionalni petkov protivladni protest je tokrat potekal drugače kot prejšnje tedne. Ni bilo klasičnega zbora na Prešernovem trgu in potem sprevoda do katere izmed državnih institucij. Ni bilo govorov in gruče poslušalcev. Šlo je zgolj za kolesarjenje po Trgu republike in s tem je bilo poskrbljeno za ohranjanje razdalje med protestniki. Tudi tisti maloštevilni, ki so se protesta udeležili peš in so stali ob strani, so očitno posebno pozornost namenjali ohranjanju medsebojne razdalje. Ne med prvimi ne med drugimi ni bilo opaziti nikogar brez zaščitne maske. Vse to, čeprav je šlo za dogajanje na prostem, epidemiološko gledano precej manj nevarno kot recimo seja v državnem zboru ali maša v kateri izmed cerkva. Tako je bilo tudi zato, ker je notranji minister Aleš Hojs dan prej zagrozil: »Od jutri bo to drugače. Lahko pričakujejo, da bo policija identifikacijo in kaznovanje izvajala mnogo, mnogo striktneje.«

Mirni protestniki in nemirna policija

Prvi so bili na vrsti »najranljivejši«, med njimi tudi starejši ljudje, ki so se protesta udeležili peš in so dogajanje spremljali ob strani. Med njimi je bila starejša državljanka, ki je po opravljenem policijskem postopku pojasnjevala: »Vzeli so moje podatke in rekli, da bom dobila kazen, ne vem, kakšno, samo neki zakonski člen so navedli. In rekli so mi, da moram sedaj oditi, da me zadnjič opozarjajo in da bolje zame, da me ne vidijo več tukaj. Ker če me še enkrat dobijo, bo kazen še hujša.«

61 protestnikov naj bi zdravstveni inšpektorat oglobil zaradi neupoštevanja omejitev gibanja. Vsaj zoper šest ljudi je policija uporabila prisilna sredstva, zbijanje na tla, vklepanje …

Med omenjenimi se je znašel tudi Andrej Rozman Roza, pisatelj in dramatik, ki je dogodke nekaj dni kasneje opisal v pismu, ki ga je naslovil tudi na varuha človekovih pravic Petra Svetino. Pojasnil je, da je zaradi vse večjega števila okužb in varnostnih ukrepov, ki so bili sprejeti, »nosil zaščitno masko in ves čas držal predpisano razdaljo do drugih. A medtem ko sem skrbno pazil na varnostno razdaljo, upošteval prepoved združevanja v skupinah nad deset oseb, stal na robu dogajanja in se z nikomer fizično stikal, me je policist, ki ga je v strnjeni skupini spremljalo še pet uniformiranih kolegov, legitimiral in se, potem ko se je dotikal dokumenta človeka, ki ga je legitimiral pred mano, z isto nerazkuženo roko dotikal tudi mojega dokumenta ter dokumenta človeka, ki ga je legitimiral potem. Glede na to, da nisem kršil nobenega predpisa, je s tem povsem po nepotrebnem izzival eventualno okužbo tako sebe kot mene in drugih. Ker se je okrog nas nabralo večje število radovednežev in fotografov, je povzročil tudi kršenje prepovedi združevanja nad deset oseb. Na ta način so državni uslužbenci, ki so zadolženi za našo varnost, v času, ko je epidemija v porastu, po nekem vnaprej določenem načrtu s svojim ravnanjem izzivali nevarnost širjenja okužbe.« Ena od prepoznavnih oseb, ki so jih obkolili policisti, je bila tudi pisateljica Svetlana Makarovič, ki je prav tako stala ob robu: »Ko sem policiste vprašala, kaj sem storila narobe, so mi odgovorili, da je tu prepovedano stati.«

Policija pa je »ukrepe« stopnjevala. Poleg uniformiranih policistov so se na obrobju Trga republike pojavljali vedno novi in novi kordoni policistov v opremi za razganjanje množic, ki so med miroljubnimi kolesarji izvajali klasične manevre lovljenja, izločanja in osamitve najbolj problematičnih protestnikov na nasilnih protestih. Skupine teh policistov so vstopale v sklenjeni kolesarski krog in iz njega drugega za drugim odnašale kolesarje. Policisti so tisti večer legitimirali 64 ljudi. Najverjetneje bo 61 od njih zdravstveni inšpektorat oglobil zaradi neupoštevanja omejitev gibanja, ki jih določa vlada z odlokom. Vsaj zoper šest ljudi so uporabili prisilna sredstva, zbijanje na tla, vklepanje … Skoraj vsak deseti udeleženec protesta naj bi torej moral plačati kazen, če držijo navedbe policije, da se je protesta udeležilo okoli 700 ljudi.

Na policijsko ravnanje, ki, če drugega ne, ni ustrezalo niti najosnovnejšemu merilu, torej načelu sorazmernosti, so se v dneh, ki so sledili, odzvali mnogi. Številne civilnodružbene organizacije so se odzvale s »Protestnim pismom proti represiji na protestih«, ki je preraslo v peticijo. V Amnesty International Slovenije so se odzvali s pismom, pomenljivo naslovljenim »Covid-19 vladi ne daje prostih rok, da ’potepta’ mednarodne standarde«. Protestniki so varuhu človekovih pravic izročili »Zahtevo za preiskavo zakonitosti in sorazmerne uporabe pooblastil policije na protestu dne 9. 10. 2020«.

Varuhi javnega reda in miru?

Policija oziroma generalna policijska uprava pod vodstvom ministru podložnih kadrov se je odzvala s pojasnilom, ki ga je naslovila takole: »Policija se zaveda pomena javnega izražanja mnenj in stališč o vprašanjih skupnega pomena, a je njena naloga tudi, da skrbi za javni red.« Toda kdor je petkove večerne dogodke v središču Ljubljane spremljal na lastne oči, je videl prej nasprotno sliko. Za neupoštevanje vladnih omejitev, torej zbiranja več kot desetih ljudi brez upoštevanja zapovedane varnostne razdalje, so v petek vsakič in brez izjeme »poskrbeli« policisti s postopki legitimiranja, uporabe prisilnih sredstev in omejevanja gibanja na območju, kjer prej policija uradno sploh ni omejila gibanja. Vse to policijsko ravnanje je pričakovano sprožilo odziv nekaterih protestnikov, ki so se vsakokrat zbrali okoli posamezne skupine policistov. Rozman je kar prav opisal dogajanje na Trgu republike.

A s tem policija ni bila zgolj tista, ki je povzročala kršitve odloka o prepovedi zbiranja, pač pa tudi tista, ki je prekinjala in tako sama kršila sicer popoln javni red in mir na tokratnem protestu, ki v tem pogledu ni bil nič posebnega, saj so bili protesti, ki trajajo že pol leta, ves čas miroljubni.

Za nesorazmerno represijo nad državljani odgovornost nosi tudi ustavno sodišče, ki je pred mesecem vladi dalo »bianco menico za znatno omejevanje ustavnih pravic in svoboščin«.

Za ravnanje policije, torej za represijo, ki jo izvaja na neposredni ukaz notranjega ministra in ne, kot bi morebiti mislili, v skladu z zakonodajo, pa odgovornost nosi tudi ustavno sodišče. Torej sodišče, ki v razmerah razraščajoče se avtoritarnosti oblasti še edino lahko pred oblastjo (in policijo kot instrumentom v njenih rokah) zavaruje nekatere temeljne človekove pravice. Ustavno sodišče to vlogo lahko odigra, če želi – dobre prakse se kažejo ponekod v tujini, tudi slovensko ustavno sodišče je pred časom pokazalo nekaj razumevanja za nastale razmere, ko se je odločilo, da bo v obravnavo sprotno sprejemalo najbolj dvomljive oblastne odločitve in ne bo ljudi najprej usmerjalo v dolgoletno pot pred rednimi sodišči, kar bi vladi omogočilo status, kakršnega uživajo le še samodržci.

Bianco menica za represijo

A ko so, po dolgih mesecih premišljevanja, konec septembra ustavni sodniki vendarle odločili o pomladnem sklepu vlade, da ljudem prepove gibanje zunaj občine prebivališča, so storili točno to – vladi so pustili proste roke, njenim članom so omogočili status samodržcev. S petimi glasovi proti štirim so odločili, da omenjeni ukrep ni bil čezmeren in je bil torej ustavno dopusten, čeprav je čas pokazal, da je šlo za nesorazmeren in epidemiološko gledano povsem nepotreben poseg v eno najosnovnejših človekovih pravic – svobodo gibanja. Oziroma, kot je tedaj dejal ustavni pravnik dr. Andraž Teršek, je ustavno sodišče »izvršilni oblasti dalo bianco menico za znatno omejevanje ustavnih pravic in svoboščin s podzakonskimi pravnimi akti, če se le vlada sklicuje na ’neposredno in grozečo zdravstveno nevarnost’«.

Eden izmed preglasovanih ustavnih sodnikov, dr. Rok Čeferin, pa je v odklonilnem ločenem mnenju med drugim zapisal: »Ustavno sodišče je slovenski javnosti poslalo jasno sporočilo, da bo izvršilni oblasti v času epidemije dopustilo sprejetje še tako intenzivnih in nerazumno obrazloženih posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine, ker je vladi v kriznih razmerah pač treba zaupati. S tem se je Ustavno sodišče odpovedalo svojemu temeljnemu poslanstvu – nadzoru nad ravnanjem izvršilne oblasti, s katerim ta posega v človekove pravice in temeljne svoboščine.«

Niti mesec dni ni bilo treba čakati, da bi se omenjena opozorila o bodočih zlorabah oblasti zoper državljane uresničila.