Svinčeni časi

Notranji minister Hojs je rekel, da uvajajo policijsko uro, a da to ni policijska ura, ker je ne uvajajo na podlagi zakona o policiji, temveč na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Potem je vse v redu. To je približno tako, kot da bi rekli: uvajamo fašizem, toda ne uvajamo ga na podlagi zakona o policiji, temveč na podlagi zakona o nalezljivih boleznih, tako da je vse v redu! Lahko ste mirni! Policijska ura ni policijska ura, ker jo uvajajo po zakonu o nalezljivih boleznih! Zakaj nas potem o tem obvešča notranji minister, ne pa recimo minister za zdravje ali direktor Nacionalnega inštituta za javno zdravje?

To, da nam svobodo tolmači in odreja Hojs, minister, ki naj ga ne bi bilo in ki mu nihče ne verjame, je itak neumno in podcenjujoče do slovenske javnosti. To, da nam Hojs razglaša uvedbo takšnega precedenčnega represivnega ukrepa, kot je policijska ura (tega nismo doživeli niti v socializmu, ponavljajo vsi!), pa je že kar kontraproduktivno. Covidska epidemija je preresna stvar, da bi razpravo in komunikacijo o njej prepuščali ljudem, ki jim nihče ne verjame.

Sploh pa, ko o uvedbi policijske ure govori notranji minister, je to le še razlog več, da sama policijska ura ne deluje kot zdravstveni ukrep, temveč kot politični ukrep. Kar nas lahko navdaja le z nelagodjem.

Ne, ni vseeno, kdo uvede policijsko uro in prepove gibanje. In ne, ni vseeno, čigava vlada to stori. Če namreč tak precedenčni represivni ukrep, kot je policijska ura, uvede vlada človeka, ki pravosodje razglaša za »krivosodje«, ki svojim političnim tekmecem ne priznava legitimnosti (vsi so udbomafija, marionete »globoke države« ipd.), ki ne priznava volilnih izidov (volitve so nam ukradli), ki grozi medijem, ki skuša Slovenijo predelati po podobi svoje »druge republike«, ki kaže avtoritarne nagibe in ki se ljubi z Viktorjem Orbánom, to zbuja le dvome, obenem pa nas navdaja z nelagodjem.

Če bi Janša dejansko mislil, da je covidska epidemija res tako huda in nevarna, da res terja uvedbo policijske ure, potem bi se moral izvzeti, rekoč: ker me ima večina Slovencev za to, za kar me ima, ker je uvedba policijske ure nujna za zdravje in preživetje nacije, ker nočem povzročati nepotrebnega vznemirjenja ali kaosa in ker se hočem izogniti morebitnemu nezaupanju v ta ukrep, katerega nespoštovanje bi lahko ogrozilo zdravje nacije, se bom žrtvoval in odstopil ter razglasitev policijske ure, tega nujnega ukrepa za zdravje in preživetje nacije, prepustil nevtralnejšemu tehničnemu mandatarju!

Janša je kakopak zadnji, ki bi to storil.

Ker koronavirus ve, koga lahko okuži in koga ne, so nam ministri Janševe vlade predpisovali nošenje mask, sami pa jih niso nosili.

Legendarni hrvaški športni komentator Mladen Delić je nekoč za Srečka Katanca rekel: »Baš je srećko ovaj Srečko!« Ni poznal Janeza Janše. Če bi ga, bi nedvomno dahnil: »Baš je srećko ovaj Janez!« Prav res – srečko. Najprej že vse kaže, da ne bo nikoli več premier, a premier Šarec nenadoma na srečo odstopi – in ker sta DeSUS in SMC na srečo tik pred izpadom iz parlamenta, Janša, srečko v nesreči, sestavi vlado in postane premier. Ljudstvo je nezadovoljno (a bo z našim denarjem spet razpolagal človek, ki je bil na treh stopnjah obsojen zaradi korupcije?), toda na srečo ravno tedaj strahovito izbruhne covid-19 – in Janša, srečko v nesreči, lahko razglasi epidemijo. Ljudstvo se ga po pol leta že krepko naveliča, nastajati začnejo zelo resne pobude za njegovo zamenjavo (Koalicija ustavnega loka, Zavezništvo za demokratično in pravično družbo), sam se še najbolje zaveda, kaj ga čaka, saj so stranke, ki mu zagotavljajo večino in oblast, zelo ranljive in podkupljive (Jože P. Damijan, mandatarski kandidat in eden izmed pobudnikov Koalicije ustavnega loka, je že tvital o prvih zmagah bodoče koalicije), toda na srečo se ravno tedaj število covidskih okužb v Sloveniji tako dramatično poveča, da lahko spet razglasi epidemijo. In celo policijsko uro.

Ni kaj, covid-19 povsem točno ve, kdaj mora udariti.

9. življenje Janeza Janše

Včasih vse o slovenski politiki povedo povsem nepomembni holivudski filmi. Tak povsem nepomemben holivudski film je 9. življenje Louisa D raxa, toda če si ga ogledate, lažje razumete trenutno »krizno« politiko Janeza Janše. Louis Drax je devetletni deček, ki nima sreče, saj se nanj neprestano lepijo vsemogoče nesreče – zlomi, zastrupitve, nevarni, boleči piki, zadušitve, elektrika – in ja, tudi hude okužbe. Neprestano pada v situacije, v katerih mu življenje obvisi na nitki. Na začetku filma med družinskim piknikom za nameček pade še v prepad! A tudi to preživi. Tako kot vse druge nesreče. Vedno čudežno preživi.

Res ima srečo, boste rekli. V resnici pa ima le srečo, da ima takšno mater. Kot se izkaže, mu je vse te strašne, fatalne, nesrečne pasti nastavljala prav mati. Ja, ona je bila ta, ki mu je podtikala »nesreče«. Ona ga je spravljala v smrtno nevarnost. In zakaj je to počela? Iz preprostega razloga: v smrtne nevarnosti ga je spravljala zato, da bi ga lahko potem iz teh smrtnih nevarnosti reševala! Da bi jo torej imel še raje. Da bi ji bil še hvaležnejši. Da ne bi mogel brez nje. Da bi bila neločljiva.

Mar pri tem ne pomislite na Janšo in njegovo vlado? Je Janševa vlada poleti uvedla karanteno za vse, ki so se vračali iz Hrvaške? Ne. Je izvajala množične teste? Ne. Mar ni meje s Hrvaško »zaprla« šele, ko je bilo turistične sezone že konec? Absolutno – »zaprla« jo je tedaj, ko so na morje šli le še redki upokojenci. Ko je bilo že vsega konec. Je septembra, ko se je nacija vrnila s počitnic, uvedla množično in vsesplošno testiranje? Ne. Je državo zdaj pol leta pripravljala na drugi val, je zagotovila dodatne postelje na intenzivnih oddelkih in strokovno osebje, ki zna ravnati z ventilatorji? Ne, ampak se je raje ukvarjala s kadrovanjem (NPU, Urad za preprečevanje pranja denarja, Statistični urad, Dars, 2TDK, Pedagoški inštitut itd.) ter s tem, kako bi zdravnike izločila iz enotnega plačnega sistema, kako bi vse nadzorne agencije združila v dve superagenciji, kako bi v Nacionalnem preiskovalnem uradu ustavila preiskave proti »svojim«, kako bi jih sprožila proti političnim nasprotnikom in kako bi spremenila kulturo. Ne, s srcem je bila drugje. Povsem drugje. Zato so bili ukrepi tudi tako zmedeni in kaotični (kot je opozoril Pop, Janša še sam ni dobro vedel, od katerega razreda dalje bo pouk potekal na daljavo). Zato nihče ni vedel, kaj je dovoljeno in kaj ne, kaj lahko počne in česa ne, kam lahko gre in kam ne. Zato se ministri Janševe vlade niso držali predpisov in odlokov, ki so jih sami sprejemali – mask niso nosili. Kot je pred razglasitvijo epidemije sporočil inštitut za raziskovanje trga in medijev Mediana, le slaba tretjina prebivalcev Slovenije pripravljenost vlade ocenjuje kot dobro ali zelo dobro. Le slaba tretjina! Pripravljenost Angele Merkel je deležna 95-odstotne podpore.

A zakaj bi Janševa vlada uvajala karanteno in množično testiranje? Mar ni politično bolje, da nas virus veselo okuži? Mar se s tem vladi ne ponuja čudovita priložnost, da nas rešuje in rešuje in rešuje? Mar to vlade ne navdaja s pričakovanjem, da jo bomo imeli potem raje? Da ji bomo hvaležnejši? In da bo prišla v naša srca?

Zanikovanje nevarnosti virusa

Ker je vlada nedolžna, je Janša zadnjič – v Bruslju, na vrhu, posvečenem boju proti lažnim novicam, kakršne širijo Janševi »mediji« – pojasnil, kdo je kriv za širjenje covid-19 in za vse to dramatično, epidemično naraščanje okužb, češ da se »zanikanje nevarnosti virusa v Evropi širi predvsem prek družbenih omrežij, v Sloveniji pa žal velikokrat tudi prek osrednjih medijev«. Janša je na »osrednje medije« tako alergičen, da nas ne bi smelo presenetiti, če bi nenadoma oznanil, da se covid-19 prenaša prek »osrednjih medijev«, še toliko bolj, ker bi se s tem barvno uskladil s svojim velikim vzornikom, Donaldom Trumpom, ki zelo rad poudari, da bi morali testiranje omejiti ali pa kar ustaviti – okužb je toliko zaradi testiranja! Če bi manj testirali, bi bilo manj okužb! Več ko je testov, več je primerov covid-19! Ni več testov – ni več okužb!

Nikar ne pozabite, da so svinčene oblasti vedno komaj čakale, da so lahko prepovedale ali pa hudo omejile gibanje.

Ergo: covid-19 ve, kdaj se lahko prikaže in kdaj ne.

Ironija je kakopak v tem, da na takšno »vzporedno« razmišljanje naletite tudi pri Janševi vladi. Ko je – še nekaj dni pred razglasitvijo epidemije – sprejemala protikoronske ukrepe, je spet – sam bog ve, zakaj – navrgla kopico izjem, med katerimi so bili tudi turistični vavčerji, veliki »new deal« projekt Janševe vlade. Rekla je: drugi se ne smete več premikati med regijami, tisti, ki hočejo izkoristiti turistične vavčerje, pa jih lahko izkoristijo. Ali kot je to pojasnil minister Hojs: »Tisti, ki ima na današnji dan rezervacijo za koriščenje turističnega bona, jo bo lahko izkoristil tudi zunaj regije.« Vau, smo si rekli: koronavirus očitno ve, koga lahko okuži in koga ne! Ve, da mora te, ki izkoriščajo vavčerje, pustiti pri miru. Kakšen trumpizem! Tu bi lahko našteli še kopico izjem, ki so potrjevale, da se Janševa vlada ni zavedala nevarnosti covid-19, recimo: ko se nismo smeli premikati, sploh pa ne na Hrvaško, so se lahko tja premaknili le tisti, ki imajo tam, na Hrvaškem, nepremičnine. Še enkrat: virus ve, koga lahko okuži in koga ne. Ve, da ne sme okužiti tistih, ki imajo na Hrvaškem nepremičnine. Covid-19 je pravi mali neoliberalec: tiste, ki imajo turistične vavčerje ali nepremičnine na Hrvaškem, pusti pri miru.

Še več: ker covid-19 ve, koga virus lahko okuži in koga ne, so nam ministri Janševe vlade predpisovali nošenje mask, sami pa jih niso nosili. Ne, covid-19 niso jemali dovolj resno. In tudi Janša je »prejšnji mesec na prireditvi stal brez maske in varnostne razdalje,« poroča Reporter. Kakšne so bile posledice tega »vzporednega« razmišljanja Janševe vlade, pa veste: ljudje niso nosili mask. Ubogali so vlado. Sledili so ji. Dobro pa tudi veste, kaj se zgodi, če ljudje v času permanentnega virusa ne nosijo mask.

In tu je problem: Janša je govoril o »zanikanju nevarnosti virusa«, toda največja zanikovalka nevarnosti virusa je bila ves ta čas prav Janševa vlada. Ko Janševi ministri niso nosili mask, so zanikali nevarnost virusa. Ko je Janševa vlada zamujala z ukrepi, je zanikala nevarnost virusa. In seveda, ko se je Janševa vlada obnašala tako, kot da covid-19 ne dela non stop, 24 ur na dan, 7 dni na teden in 365 dni na leto, ko se je torej obnašala tako, kot da se covid-19 pojavi pa izgine in se ponovno pojavi (kot gripa), je zanikala nevarnost virusa. Ne, virus ni odšel in se zdaj vrnil – že ves čas je tu. Nevaren. Kar je zadnjič v Odmevih na RTV SLO poudarila tudi Bojana Beović, vodja strokovne skupine za covid-19: »Pri virusu, ki se tako hitro širi kot covid-19, je vsak dan dragocen.« Že ves čas se tako hitro širi – in že ves čas je vsak dan dragocen. Ko se je vlada delala, da se covid-19 ne širi tako hitro in da vsak dan ni dragocen, je zanikala nevarnost virusa.

Ko je Janševa vlada sprejela nov sveženj protikoronskih ukrepov, je minister Hojs v Odmevih pojasnjeval novo omejevanje gibanja, pri čemer je tudi pojasnil, da bodo lahko tisti, ki živijo v oranžni regiji, za nagrado potovali tudi v rdečo regijo – tisti, ki živijo v rdeči regiji, pa ne bodo smeli potovati v oranžno regijo. Ker živijo v manj okuženi regiji, bodo lahko ZA NAGRADO potovali v bolj okuženo regijo? Nič, še en dokaz, kako je Janševa vlada zanikovala nevarnost virusa.

Bi radi še enega, tako rekoč ultimativnega: mar ni Janševa vlada pred nekaj meseci poskrbela, da so Slovenijo v čast zmagi nad virusom »zahvalno« preletela vojaška letala? Vidite, Janševa vlada je že razglasila zmago nad virusom. Je mogoče hujše zanikanje nevarnosti virusa? Pričakovali smo, da bo skozi Slovenijo zapeljal tudi vlak bratstva in enotnosti.

Še huje: ko se je Janševa vlada obnašala tako, kot da covid-19 ni zares tu, kot da ni stalno nevaren (glejte, »mi« ne potrebujemo mask!) in kot da se je zdajle presenetljivo, povsem nepričakovano vrnil, je po svoje celo prikimavala konspirologom, ki pravijo, da je covid-19 le neke vrste gripa.

Ergo: Janševa vlada je zanikala nevarnost virusa, da bi nas lahko zdaj, ko so se covidske okužbe epidemično razbohotile, reševala. Da bi nas lahko z ostrimi, represivnimi, protiustavnimi ukrepi reševala iz fatalne, pogubne, smrtno nevarne situacije. Da bi jo imeli raje. Da bi ji bili hvaležni in vdani. Da bi imeli občutek, da ne moremo brez nje.

Zato niti ne preseneča, da je Janša v Bruslju, ko je opozarjal, da se »zanikanje nevarnosti virusa« širi prek »osrednjih medijev«, obenem poudaril, da »zanikanje nevarnosti virusa« vlade sili »k sprejemanju ostrejših ukrepov, kot bi bili dejansko potrebni«. Zdelo se je, kot da govori o svoji vladi: ker je zanikovala nevarnost virusa, bo prisiljena k sprejemanju ostrejših ukrepov, kot bi bili dejansko potrebni. Je nevarnost virusa zanikovala zato, da bi bila prisiljena k sprejemanju ostrejših ukrepov, kot bi bili dejansko potrebni?

A če hočete zaobjeti vse razsežnosti »vzporednega« razmišljanja, ki ga prakticira Janšev entourage, nikar ne pozabite na Milana Kreka, direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje, ki je ob koncu septembra oznanil, da Televizija Slovenija ne bi smela snemati gala prireditve Olimpijskega komiteja Slovenije, na kateri so bili vsi gostje – z ministrico Simono Kustec vred – brez mask. Televizija je, kot je famozno rekel, »snemala nekaj, česar ne bi smela snemati«. In nič manj famozno dodal: »Če vi veste, da se počne nekaj protizakonito, ne morete tega vsesplošno prikazati.«

Ergo: če nečesa ne posnameš, potem se ni zgodilo! Razumete, ne: zapreš oči, pa ni več problema. E, to pa je zanikanje – zanikanje realnosti. Še huje: to Krekovo trumpovsko – še kako »vzporedno« – zanikanje realnosti me je spomnilo na Čapovo klasiko Ne čakaj na maj, v kateri profesor, ki ga igra Frane Milčinski, študente uči, da realnost ne neha obstajati, če zapreš oči in če jo nehaš zaznavati (no, snemati), potem pa oči zapre in čez čas spet odpre – in v predavalnici res ni več žive duše. Medtem ko je mižal, so namreč študentje zbežali. Ker ni (več) snemal, je realnost izginila. Prav res – Janšev entourage je videti kot citat fikcij.

Vzporedni svetovi

Janša je v romanu Beli panter Slovenijo preselil v Noriško kraljestvo (»kdor je kupil ta izdelek, je kupil tudi knjigo Zdravje iz Božje lekarne za 19,90 € in knjigo Karmična diagnostika in varen vstop v človekovo biopolje za 22,00 €«), kar pomeni, da je Slovenijo preselil v vzporedni svet.

Kaj so še počele svinčene oblasti? Vse institucije, tudi povsem strokovne, so skušale preleviti v represivne organe. Kar skuša tudi Janša.

Ker je vlado spremenil v vlado ene stranke (SDS, se razume), se zdi, da je Slovenijo preselil v Jugoslavijo, tja nekam na začetek sedemdesetih let, ko je partija – no, Zveza komunistov – po letih odjuge in liberalizacije spet dobila trdo roko in ko ni bilo nobenega dvoma, da so druge družbenopolitične organizacije le njeni sateliti. Tako je tudi v Janševi vladi: SDS je partija, NSi, DeSUS in SMC pa so le njeni sateliti. SMC je SZDL (kratica, a nihče ne ve, kaj pomeni), DeSUS je Zveza borcev (cehovska organizacija), NSi pa Zveza sindikatov (skrbi za regrese, ozimnice in gradnjo sindikalnih domov). Kot da bi hotel reči: pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi imel v Jugoslaviji vso oblast jaz!

Ker Slovenijo poroča z višegrajsko skupino (Madžarsko, Slovaško, Češko in Poljsko), se zdi, da jo je preselil v leto 1948, v čas informbiroja, ko je Jugoslavija izstopila iz varšavskega pakta, v katerem so bile tudi Madžarska, Poljska in Češkoslovaška. Kot da bi hotel reči: pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi Jugoslavija ostala v varšavskem paktu!

Ker skuša Slovenijo povsem transformirati, ker jo skuša pretvoriti v drugo republiko, ker skuša prevrednotiti vse vrednote, ker skuša torej vse – od kulture in filma do šolstva (Pedagoški inštitut) – začeti znova, se zdi, da jo je preselil v leto 1945, takoj po koncu vojne, ko je partija vse resetirala in začela na novo. Kot da bi hotel reči: pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi jaz dobil II. svetovno vojno! Ja, prav res, pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če II. svetovne vojne ne bi dobili partizani! Poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi jaz izpeljal revolucijo!

Ker je na srečanju treh vej oblasti, ki ga je gostil predsednik Pahor, predsedniku vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču besno očital, da sodniki ljudem uničujejo življenje (»nekateri imajo zaradi sodb uničena življenja«), se zdi, da je Slovenijo preselil v leto 1988, v čas Roške in afere JBTZ, ko je vojaško sodišče sodilo četverici, Janši, Borštnerju, Tasiću in Zavrlu – in jim skušalo uničiti življenja. Kot da bi hotel reči: pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi javnost lahko v živo gledala, kako sem obračunal z vojaškim sodiščem, uničevalcem življenj! No, na tistem srečanju pri Pahorju je, kot poroča Delo, govoril tudi o tem, da bi se moralo sodstvo odpreti in da bi lahko sojenja spremljali v javnih prenosih, zato se zdi, da je Slovenijo preselil v čas po II. svetovni vojni, ko so v živo – po radiu in prek zvočnikov – prenašali sojenje okupatorjem in kolaborantom. Kot da bi hotel reči: pa poglejmo, kaj bi se zgodilo, če bi »krivosojenje« prenašali v živo, tako da bi lahko ljudje na lastne oči videli, kaj počne »krivosodje«!

In ker svoje poskuse političnega podrejanja nadzornih agencij in drugih neodvisnih institucij razglaša za debirokratizacijo, se zdi, da je Slovenijo preselil v drugo polovico leta 1988 in prvo polovico leta 1989, ko si je Slobodan Milošević pod krinko »antibirokratske revolucije« – ja, pod krinko debirokratizacije – podrejal in prisvajal politična vodstva Kosova, Črne gore in Vojvodine. Kot da bi hotel reči: pa poglejmo, kako bi izgledalo, če bi državo debirokratizirali ter vse sisteme in podsisteme podredili eni stranki?

Zadnjega pol leta imamo občutek, da živimo v Janševih vzporednih svetovih. Ali bolje rečeno: občutek imamo, da si Janša ustvarja vzporedne svetove, v katerih potem – v slogu Walterja Mittyja – preigrava in izživlja svoje neprebavljene fantazije. In ti njegovi vzporedni svetovi me spominjajo na kontrazgodovinske fikcije, na kontrazgodovinske špekulacije, kontrazgodovinske romane (»ukronije«, kot jim pravijo), ki so v zadnjih desetletjih postali prava industrija in ki preigravajo alternativne scenarije, kontrascenarije, kontrafakte in kontraspomine, obenem pa fantazirajo o preteklosti, boljši in superiornejši od dejanske.

Poganja jih vprašanje: kaj če? Saj veste: kaj če bi se Hitler v tridesetih letih preselil v London in postal zasebni detektiv (A Man Lies Dreaming), kaj če bi Jug dobil ameriško državljansko vojno (Bring the Jubilee), kaj če Evropejci ne bi kolonizirali Amerike (Pastwatch), kaj če bi Jezus Kristus s svojo vojsko zrušil Rim in vzpostavil teokracijo (The Last Starship from Earth), kaj če bi Martin Luther postal papež (The Alteration), kaj če bi Mohamed postal krščanski svetnik (Agent of Byzantium), kaj če bi komunisti leta 1917 oblast prevzeli v Ameriki, ne pa v Rusiji (Back in the USSA), kaj če I. svetovne vojne ne bi bilo (Ice), kaj če bi atentat na Johna F. Kennedyja spodletel (11/22/63), kaj če bi hladno vojno dobila Sovjetska zveza (The Gladiator) in kaj če bi krščanski fundamentalisti ugrabili arabska potniška letala in z njimi napadli iraške in savdske stolpnice, Združene arabske države pa bi potem sprožile vojno proti terorju in okupirale Ameriko (The Mirage)?

Kontrazgodovinsko špekulacijo, v kateri zdajle živimo, pa poganja vprašanje: kaj bi bilo, če bi Janez Janša ponovno postal slovenski premier?

Zgledi svinčenih oblasti

Ironija je kakopak v tem, da lahko zdajle v živo vidimo, kaj bi se zgodilo, če bi Janez Janša ponovno postal slovenski premier. In kaj vidimo? To, da na svojem kroženju med letoma 1945 in 1988 pobira najznačilnejše prijeme, tehnike in metode, največje hite svinčenih časov socializma.

Kaj so v svinčenih časih socializma počele oblasti? Recimo: ujete so bile v večni boj proti zunanjemu in notranjemu sovražniku. V ta »večni boj« se je ujel tudi Janša: covid-19 igra vlogo zunanjega sovražnika, vlogo notranjega sovražnika pa igrajo vsi, ki so – magari le za hip ali dva – kritični do njegove vladavine, predvsem »osrednji mediji«. Nekatere razglaša za »nacionalno sramoto«, za druge predlaga »kazenski pregon«, tretje razglaša za »največje opozicijske stranke« in tako dalje. Resnici na ljubo: mediji, ki več prostora namenijo intervjuju z reperjem kot pa poročilu o Janševem repanju z Viktorjem Orbánom, so za »nacionalno sramoto« nazadnje veljali v času socializma, ko so morali biti članki o novih delovnih zmagah neprimerno daljši od intervjujev s prvaki slovenske popevke.

Kaj so še počele svinčene oblasti? Tole: na vsak način so skušale vse centralizirati. To skuša tudi Janša: vse nadzorne agencije hoče združiti v dve superagenciji ( ja, nadzorne agencije hoče centralizirati), v demografskem skladu pa hoče združiti vse državno premoženje, vse upravljavce državnega premoženja ( ja, državno premoženje hoče centralizirati). In seveda, centralizirati hoče tudi vse »osrednje medije«, tako da nekateri – Planet, Pop – počasi že prehajajo v roke njegovih višegrajskih zaveznikov, ki so višegrajskim režimom pomagali, da so krizo, protikoronske ukrepe in človeško trpljenje lažje zlorabili za konsolidacijo oblasti (Viktor Orbán na Madžarskem, Andrzej Duda na Poljskem).

Kaj so še počele svinčene oblasti? Tole: vse institucije, tudi povsem strokovne institucije, so skušale preleviti v represivne organe. Kar skuša tudi Janša: zdravstveni inšpektorji naj bi po novem vstopali v zasebne prostore, k nam domov, in nas terorizirali, vojski hočejo dati z aktiviranjem člena 37a na vsak način policijska pooblastila, epidemiološka služba – NIJZ – pa naj bi pisala odločbe o karanteni. Mario Fafangel, v. d. predstojnika Centra za nalezljive bolezni, je protestiral proti temu: »Nedopustno je, da predlog spremembe zakona postavlja epidemiološko službo v vlogo represivnega organa, to je z vidika epidemiološke stroke nesprejemljivo. Epidemiologi smo zdravniki in ne bomo opravljali vloge uradne osebe, ki ljudem odreja omejevanje gibanja.« Ha.

A nikar ne pozabite, da so svinčene oblasti počele tudi tole: komaj so čakale, da so lahko prepovedale ali pa hudo omejile gibanje. Ko je Jugoslavijo na začetku osemdesetih let udarila srhljiva gospodarska kriza (visok javni dolg, hud trgovinski primanjkljaj, strašna inflacija, rekordna brezposelnost, devalviranje dinarja ipd.), so oblasti uvedle vsemogoče ukrepe, recimo plačevanje depozita za prehod državne meje, bone za nakup bencina in omejevanje vožnje z avtomobili po načelu sodih in lihih registrskih številk. Janša jih skuša zdaj dopolniti in nadgraditi, saj je prepovedal gibanje in uvedel policijsko uro. Oba ukrepa pa sta, pravi ustavnik Andraž Teršek, protiustavna.

Kaj so v svinčenih časih socializma počele oblasti? Ujete so bile v večni boj proti zunanjemu in notranjemu sovražniku. V to se je ujel tudi Janša in covid-19 igra vlogo zunanjega sovražnika.

A tu je trik: Janša ne računa le, da bodo ljudje zdaj, v času epidemije, ko so prestrašeni in ko se čutijo ogrožene, dovzetnejši za avtoritarne in protiustavne represivne ukrepe, ampak računa, da bodo do tega zvijanja demokracije, ki ga bo prikazoval kot nujnega (hej, sredi krize smo! rešujemo življenja!), strpnejša tudi sodišča, z vrhovnim vred.

Avtorji Novejše slovenske zgodovine bi morda rekli, da so ukrepi, ki jih vsiljuje Janša, »značilni za vojno gospodarstvo«. To so namreč rekli za ukrepe, ki so jih na začetku osemdesetih let sprejemale svinčene oblasti. A ukrepi, ki so značilni za vojno gospodarstvo, nas ne bi smeli presenetiti – Janše v nasprotju z drugimi slovenskimi politiki parlamentarna politika ne vzburja kaj preveč, ampak se gre vedno raje vojno. Ali bolje rečeno: namesto lepih misli ima raje vojno.

Laibach, ki je tiste vesele čase na začetku osemdesetih let z veseljem teatraliziral (in ki ni bil le »Tito po Titu«, ampak tudi »Trump pred Trumpom«, saj je leta 1988 na koncertu v New Yorku vzklikal: »Let’s make the United States of America first again«), pa bi verjetno zdaj dahnil to, kar je dahnil tedaj: »Obdobje miru je mimo.«

Vprašanje je le, koliko novih psihiatričnih bolnišnic bomo potrebovali, ko bo vsega tega konec.