Buldožerski razvoj

Premier Janša se prejšnji teden na sestanku voditeljev držav članic Evropske unije ni želel izreči v podporo zaostritvi evropskih ciljev pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov, češ da »politiko lahko spremenimo vsak dan, naravnih danosti pa ne bomo spremenili, še posebej, če smo se v preteklosti sami streljali v koleno«.

Za primer takega početja je navedel razglasitev velikega deleža slovenskega ozemlja za zaščitena območja narave v okviru Nature 2000, kjer je menda prepovedano pridobivanje energije iz naravnih in trajnostnih virov. »Poskušali bomo biti ekološko osveščeni in vendarle ne popolni idioti, kot so bili tisti, ki so takrat tiste zemljevide risali, ne da bi se zavedali, za kaj pravzaprav gre.« Janša je v mnenju o območjih Natura 2000 usklajen s svojim okoljskim ministrom Andrejem Vizjakom, ki je že poleti napovedal prizadevanja za revizijo zavarovanih območij. Oba očitno motijo predvsem ovire, ki jih Natura 2000 pomeni za umeščanje novih hidroelektrarn v prostor.

Slovenija je dejansko rekorderka po deležu ozemlja, vključenega v Naturo 2000. Evropsko povprečje je 18 odstotkov, mi smo leta 2004 zavarovali 38 odstotkov ozemlja, na katerem zaradi varovanja rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih življenjskih prostorov veljajo omejitve pri poseganju v naravno okolje. To dejstvo lahko dojemamo kot oviro za razvoj, vendar pa moramo hkrati ugotoviti, da smo tolikšen del narave lahko zavarovali zgolj zato, ker imamo še kaj varovati.

»To, da smo ’dobili’ takšen delež naravovarstveno pomembnih območij, je bilo priznanje, da živimo v dobro ohranjenem, zdravem okolju, da je naša dežela po tem posebna,« pravi biolog prof. dr. Mitja Kaligarič z Univerze v Mariboru.

V Sloveniji je določenih 355 zavarovanih območij s skupno površino nekaj manj kot 7700 kvadratnih kilometrov. Pred vstopom v Evropsko unijo so območja, ki jih je vredno zavarovati, predlagali strokovnjaki, ne idioti. Med njimi je bil tudi dr. Kaligarič. »To so bili strokovni predlogi, utemeljeni na podatkih in študijah, so pa takrat imeli tudi družbeni konsenz. Opredeljevanje območij je bilo nato, z manjšimi popravki, usklajeno vse od lokalne do državne ravni.«

Po njegovih besedah je razglašanje, da območja Natura 2000 ovirajo razvoj, precej nekorektno. »Kar 70 odstotkov območij pri nas pokrivajo gozdovi, še nadaljnjih 20 odstotkov pa je visokogorja, skalovja, poplavnih območij in podobnih, za človekove gospodarske dejavnosti manj primernih območij. Le dobra desetina je kulturne krajine, kjer se interes ohranjanja narave in okolja srečuje z interesom po intenziviranju rabe.«

Pri bentenju čez zavarovana območja gre pač za nadaljevanje politike, ki okolje dojema kot administrativno oviro. »Je res napredek, če je za neki ’projekt’ treba uničiti okolje in naravo?« se sprašuje dr. Kaligarič. »Problem dojemanja degradacije narave in izgube biotske pestrosti je namreč v tem, da se tega zavemo šele, ko to izgubimo. Tako kot s človekovim zdravjem: ko ga imaš, se ga sploh ne zavedaš; ko pa ga izgubiš, ti naenkrat pomeni vse …«