American Utopia

Ameriški možgani.

Če ste videli kultni koncertni film Stop Making Sense, ki ga je leta 1984 posnel Jonathan Demme (režiser psihotrilerja Ko jagenjčki obmolknejo), potem veste, da je David Byrne, frontman benda Talking Heads, na začetku sam prikorakal na oder – v sivi »poslovni« obleki in s kitaro v rokah. Prižgal je magnetofon, ki je začel dajati ritem, potem pa je začel peti štikel Psycho Killer, ki nas je preselil v možgane »poliglotskega« serijskega morilca. Na začetku koncertnega filma American Utopia (sans Talking Heads), ki je bil najprej album, turneja in broadwayski šov, ga prav tako zagledamo na praznem, golem odru samega v sivi »poslovni« obleki, le da sedi, bos, v rokah pa drži možgane (plastične). Štikel Here, ki sledi, ne pušča nobenega dvoma, da je v ameriških možganih prišlo do kratkega stika. Vsak dan je čudež, a tudi neplačan račun.

Ko se mu v naslednjih štiklih pridružijo še drugi člani multikulti benda (okej, orkestra), »turisti v tem življenju« (kot vi in jaz), in ko se intimni, minimalistični koncert prelevi v kombinacijo energičnega konceptualnega mjuzikla, ritualnega spektakla radikalne intimnosti in evforičnega protestnega shoda (štikel Hell You Talmbout spremljajo fotografije črncev, ki so jih pobili belski policaji), postane jasno, da je Amerika »skrenila« in da je na »napačni poti«, na Road to Nowhere – ne, Trump, populizem, nativizem, ksenofobija, rasizem, volilna apatija in robotizacija odnosov niso pot v prihodnost, temveč v distopijo, v večno orwellovsko leto 1984. Stari hiti, kot so recimo Once in a Lifetime, This Must Be the Place in Burning Down the House, zvenijo tako precizno, kot bi nastali danes. Nalezljivi so. Verjameš jim na besedo – in glasbo. Publiki pa se itak meša. In ko je vsega konec, se David Byrne, večni novovalovec, s kolesom odpelje v noč. Policijske ure še ni. Varnostna razdalja še ni potrebna. Maska tudi ne. Verjameš mu, da je »najlepše gledati ljudi«. (HBO Max)