Kultura / Film tedna: Tatiči

Na 1. programu Televizije Slovenija bo danes ob 22.45 na ogled film Tatiči, pretresljiva zgodba o siromašni japonski družini, ki se mora preživljati z vsakodnevno krajo. Režiser Hirokazu Koreeda, ki slovi kot mojster sodobne japonske družinske drame, je za film prejel zlato palmo v Cannesu.

Osamu s sinom Šoto živi v revščini, skozi vsakdan pa se prebija z majhnimi tatvinami. Po enem od tatinskih podvigov oče in sin naletita na majhno deklico, zapuščeno v mrazu. Po začetnem oklevanju jo vendarle sprejmeta k sebi, še posebej potem, ko jima deklica pove podrobnosti o svojem težkem življenju. Čeprav razširjena družina še naprej ostaja revna, so njeni člani skupaj srečni. A le dokler nepričakovani dogodek ne razkrije skrivnosti, ki bo trdne vezi med njimi postavila pred resen preizkus.

"Najprej mislite, da so družina, a se zlagoma – res počasi, diskretno, kontemplativno, ozujevsko – izkaže, da krvno sploh niso povezani. Ne da to kaj spremeni: to, da niso družina, jih ne odvrne od tega, da ne bi živeli kot družina. Še več: prav to, da niso družina, da torej niso krvno povezani, jih spremeni v ultimativno družino. A če hočejo preživeti socialno zimo, v kateri so se znašli (revščina, deklasiranost, brezperspektivnost, odtujenost, prostitucija), potem morajo živeti kot družina. In seveda: da bi živeli in preživeli kot družina, jih mora vezati nekaj, kar je več kot kri – solidarnost. To pa je čustvo, ki ga hoče neoliberalizem na vsak način raztrgati – z družinsko srečo vred," je v Mladini zapisal Marcel Štefančič jr.

Hirokazu Koreeda je že s elovečernim igranim prvencem Fantomska svetloba (1995), v tekmovalnem programu beneškega festivala osvojil nagrado zlata osella. Mednarodno prepoznavnost mu je prinesel drugi igrani film Čudovito življenje (1998), nenavadna zgodba, postavljena v onstranstvo, kjer si lahko človek, namenjen v večnost, za popotnico izbere le en sam spomin. Film Razdalja se je leta 2001 uvrstil v tekmovalni program festivala v Cannesu. Yûya Yagira, protagonist filma Nihče ne ve, pa je tam tri leta kasneje kot najmlajši v zgodovini festivala prejel lovoriko za najboljšega igralca. S Hano ( 2006) se je Koreeda prvič preizkusil v žanru zgodovinskega filma. Sledili sta družinska drama Še vedno združeni (2008) in nenavadna ljubezenska prigoda napihljive lutke Kuki ningyo (2009), ki je doživela premiero v canski sekciji Posebni pogled. Za film Želim si (2011) je prejel nagrado za najboljši scenarij na festivalu v San Sebastiánu. Kakršen oče, takšen sin pa mu je leta 2013 prinesel nagrado žirije v Cannesu. Film smo si lahko ogledali tudi na Liffu, kjer sta bila v zadnjih letih predvajana še Sestrica (2014) in Po nevihti (2016). 

Zs1R2_kaRR4