Plošča / Mr. Bungle: The Raging Wrath of the Easter Bunny
2020, Ipecac
Borka
MLADINA, št. 45, 6. 11. 2020
+ + +
Mr. Bungle je do letošnjega leta veljal za nikoli uradno razpadlo skupino, ki pa se dokaj verjetno tudi nikoli več ne bo sestavila. Bend, zaradi katerega je Mike Patton dobil službo pevca pri kasnejših zvezdah Faith No More in s katerim je v devetdesetih letih vzporedno nanizal kultne albume živahnih žanrskih sestavljank, je bil dve desetletji zamrznjen; zadnjo je rekel na koncu tisočletja s plato California. Sedaj se vrača po več kot dvajsetih letih, a ne z novim. Vrača se k čistim začetkom: s poustvarjanjem, reinterpretacijo svojega prvega demo izdelka The Raging Wrath of the Easter Bunny iz leta 1986. Ker je bil ta takrat posnet dokaj obupno – na kaseto –, skupina tokrat popravlja krivico s tehnično neoporečno novo verzijo. In z nekaj ključnimi spremembami.
Borka
MLADINA, št. 45, 6. 11. 2020
+ + +
Mr. Bungle je do letošnjega leta veljal za nikoli uradno razpadlo skupino, ki pa se dokaj verjetno tudi nikoli več ne bo sestavila. Bend, zaradi katerega je Mike Patton dobil službo pevca pri kasnejših zvezdah Faith No More in s katerim je v devetdesetih letih vzporedno nanizal kultne albume živahnih žanrskih sestavljank, je bil dve desetletji zamrznjen; zadnjo je rekel na koncu tisočletja s plato California. Sedaj se vrača po več kot dvajsetih letih, a ne z novim. Vrača se k čistim začetkom: s poustvarjanjem, reinterpretacijo svojega prvega demo izdelka The Raging Wrath of the Easter Bunny iz leta 1986. Ker je bil ta takrat posnet dokaj obupno – na kaseto –, skupina tokrat popravlja krivico s tehnično neoporečno novo verzijo. In z nekaj ključnimi spremembami.
Mr. Bungle je bil čudaški kralj ostre alternative devetdesetih let, popolnoma edinstven, čeprav to ne pomeni neodvisen, saj je vse tri albume posnel za velikanko Warner. Sodelovanje bi bilo malo verjetno, če njegov frontman ne bi bil tudi frontman enega (tržno) najperspektivnejših rockerskih ustrojev tistega časa. Bungle z gostim plastenjem in neskončnimi obrati žanrov ter z jazz-impro-rock-funk-ska-metal vlakcem smrti seveda ni nikoli kazal potenciala jahanja lestvic ali zavzemanja stadionov.
Nova plošča skupine Mr. Bungle ni zares nova plošča, temveč postavljanje stvari na mesto, ki si ga zaslužijo.
© Arhiv založbe
Po pavzi ekstremnih razsežnosti se zasedba vrača k samemu viru in žanrski maksimalizem reducira na »izvorni« imenovalec. Na imenovalec, ki so ga člani zakoličili, ko so bili najstniki v dolgočasnem, od boga pozabljenem kalifornijskem mestecu Eureki. Na imenovalec moshpitov, mahanja s čupo in rafalov basbobenskih dvocevk. Na imenovalec čvrstosti speed ali trash metala in hardcora.
Skupina se je z nalogo spoprijela preračunljivo. Da bi ponovna združitev in nova interpretacija stare plošče zveneli čim bolj žanrsko prepričljivo, je k snemanju (in nastopom pred njim) povabila dva bogova trasha: Dava Lombarda, nekdanjega bobnarja zasedbe Slayer, in Scotta Iana, kitarista zasedbe Anthrax. Angažirala je torej dva vrhunska specialista za muzike, ki so najbolj zaznamovale začetke skupine Mr. Bungle.
Ponovnega snemanja demo ploščka The Raging Wrath of the Easter Bunny so se lotili nič kaj starčevsko – nasprotno, prav agilno, še zmeraj v formi hitrostnega dratanja, bobnarske ekshibicije in Pattonovega gimnastičnega dretja. Lotili pa so se ga tudi pedantno, glavnina natančno povzema izvirnik, saj so ponovili celo napake, na primer nenamerne, površno majhne spremembe v tempu, za katere so se odločili, da preprosto preveč dodajo h karakterju projekta, da bi jih popravili.
Nova plošča skupine Mr. Bungle tako ni zares nova plošča ponovno aktiviranega benda. Je hipni, a natančni brc po poteh spominov, postavljanje stvari na mesto, ki si ga zaslužijo. Kitarska evreka, ki pa je za imidž skupine preprosto preveč pravilna, enovita in korektna.
