Šah na Netflixu

Šah je v popularni kulturi navadno prikazan na precej banalen način, ki nima dosti zveze z dejansko igro. Morda vidimo nekaj potez, kjer lik, ki naj bi bil posebej prekanjen (detektiv, znanstvenik, manipulativni bad guy), kar naenkrat žrtvuje kraljico in potegne šah mat iz nemogoče situacije, po možnosti s potezo, ki nima nobenega smisla ali pa celo sploh ni mogoča. Problem je jasen: če bi se dejansko poglobili v samo igro, to ne bi bilo filmsko zanimivo, kar pomeni, da ima zgolj nepomembno simbolno vlogo, saj vsi vedo, da naj bi šah igrali pametni ljudje.

Eni trenutno najpopularnejših novih serij na Netflixu, Damin Gambit (The Queen’s Gambit), pa je uspelo šah predstaviti na relativno zanimiv in realističen, četudi ( jasno) nekoliko dramatiziran način. V zgodbi, ki je postavljena v 60. leta prejšnjega stoletja v ZDA, sledimo Beth Harmon, šahovski genialki, ki pri devetih letih pristane v sirotišnici. Tam varovancem vsak dan dajejo tablete, ki povzročajo zasvojenost (takšna pomirjevala so takrat otrokom pogosto dajali). Šaha se nauči od hišnika in s pomočjo tablet vsak večer »vidi« šahovnico na stropu, kjer preigrava možne poteze, saj si lahko v glavi predstavlja potek iger. V sedmih delih serije spremljamo njeno šahovsko kariero od začetnih turnirjev na lokalni srednji šoli do svetovnega šahovskega vrha, hkrati pa njeno odraščanje in osebne probleme, predvsem z zasvojenostjo, ki se sčasoma spremeni v na videz neobvladljiv alkoholizem.

Pri seriji so sodelovali profesionalni šahisti, med njimi Gari Kasparov, še vedno najuspešnejši šahist vseh časov, kar je mogoče hitro videti. Ne le da je dobro predstavljenih veliko splošnih vidikov šahovske scene, na primer potek turnirjev, ki predvsem v tistem času pogosto niso bili ravno glamurozni, tekmovalnost in psihološke pritiske, pod katerimi so igralci, in popolno prevzetost glavnih likov z igro, saj ves čas igrajo sami s sabo, študirajo otvoritve in stare igre, ob druženju zunaj turnirjev pa igrajo hitropotezni šah (pogosto za denar). Realistične so celo igre, prikazane v seriji, saj temeljijo na dejanskih igrah, ki so se zaradi zanimivosti in dobrih potez vpisale v šahovsko zgodovino. Poleg tega je tudi Beth podobna znanemu ameriškemu šahistu Bobbyju Fisherju, ki je živel približno v istem času, bil uspešen že v zelo mladih letih (trinajstleten je odigral partijo, ki ji mnogi pravijo »igra stoletja«), imel napadalni stil igranja in poosebljal spektakularno rivalstvo z Rusi. Fisher je namreč leta 1972 v igri, o kateri so veliko poročali, premagal Borisa Spaskega, kar je veljalo za pomembno prestižno točko za ZDA v hladni vojni; glavni rival Beth pa je v podobni dinamiki turobni in metodični Rus Vasilij Borgov. Nedvomno je realističen tudi seksizem, s katerim se Beth sooča predvsem na začetku zgodbe, ko kot ženska vse premaguje v igri, kjer prevladujejo moški.

Zdaj, ko serijo o šahu na Netflixu gledajo milijoni gledalcev, je zanimivo razmišljati tudi, kako se je igra spremenila, predvsem zaradi razvoja tehnologije. V času, v katerega je umeščena serija, je še vedno lahko prišlo do prekinitve igre, do tega, da so jo nadaljevali naslednji dan. To bi bilo danes nemogoče, saj bi situacijo preprosto prepustili računalnikom, kar bi popolnoma uničilo smisel igranja. Širše gledano pa se je spremenil tudi medij, preko katerega množice danes spremljajo šah: če »boomerji« v časopisih še vedno rešujejo šahovske uganke ob križankah, lahko novejše generacije na YouTubu, Twitchu in drugih platformah gledajo sofisticirane analize iger in komentarje profesionalnih šahistov, celo vrhunskih velemojstrov (med drugim je zdaj mogoče najti tudi analize iger iz serije). Z domačega kavča lahko na primer spremljate Magnusa Carlsena, sodobnega šahovskega genija in trenutnega svetovnega prvaka, ki pogosto na spletu igra in hkrati komentira, kar mu pride na misel. Lahko si pogledate tudi posebej zabaven posnetek tedaj le 13-letnega Carlsena, ki mu je uspelo izenačiti igro s sprva precej arogantnim tekmecem Kasparovom, pri kateri je ta zaradi dolgčasa med nasprotnikovim razmišljanjem celo začel hoditi po dvorani.

Damin Gambit seveda ni kot Oglaševalci (Mad Men) ali Skrivna naveza (The Wire); glavna šibkost serije je predvsem v nekoliko predvidljivi in na trenutke osladni zgodbi. Kljub temu pa dobiva bolj ali manj univerzalno pozitivne ocene – nad serijo se navdušujejo tudi mnogi šahisti –, kar lahko pripišemo kakovosti režije in zasedbe (odlična je zlasti Anya Taylor-Joy v glavni vlogi), zasvajajočega tempa in predvsem temu, da je seriji uspelo na realističen način, privlačen za milijone gledalcev, dobro zadeti »duh« šaha, igre, ki že dolga stoletja nagovarja človeško domišljijo.

TV nadaljevanka:
Damin gambit
Kdo: avtorja Scott Frank in Allan Scott, glavna vloga Anya Taylor-Joy
Kje: Netflix