Policijska ura ni enaka policijski uri

Ustavno sodišče je v zadnjem času prejelo dve pobudi za presojo ustavnosti omejitev gibanja, ki jih vlada izreka na podlagi zakona o nalezljivih boleznih. Obe sta vključevali tudi predlog za začasno zadržanje izvajanja policijske ure, torej začasno razveljavitev tega ukrepa. Ustavni sodniki policijske ure niso razveljavili, je pa mite in »resnice« o policijski uri v odklonilnem ločenem mnenju razblinila ena izmed dveh sodnic, ki sta glasovali za začasno odredbo, dr. Špelca Mežnar.

Glavni ugovor nasprotnikom policijske ure, ki že nekaj časa prepoveduje gibanje med 21. in 6. uro, se glasi nekako takole – kako lahko nasprotujete ukrepu in ga označujete za kršitev človekovih pravic, če pa ga brez težav uporabljajo vlade drugih evropskih držav, tudi starih demokracij?

»Menim, da je izpodbijana policijska ura protiustaven ukrep, saj brez zakonske podlage posega v osebno svobodo. Z večino se sicer strinjam, da smo v trenutni epidemiološki situaciji (v evropskem merilu eni najslabših) dolžni potrpeti marsikaj, da bi zamejili širjenje bolezni. Toda drugače od večine ocenjujem, da bi policijska ura svoj delež k omejevanju škodljivih posledic pandemije prispevala tudi, če bi ustavno sodišče z začasno odredbo uvedlo dodatno, a bistveno izjemo: dopustnost gibanja na javnih površinah za namene rekreacije in sprehodov. S tem bi policijsko uro približalo ukrepu, ki omejuje (le) svobodo gibanja, ne pa tudi (že) osebne svobode. Z novo izjemo bi dosegli vsaj začasno ustavno sprejemljivost policijske ure, hkrati pa njena učinkovitost ne bi trpela.« Tako v ločenem mnenju piše Mežnarjeva.

Ustavna sodnica opozarja, da policijska ura, kot zdaj velja v Sloveniji, ne pomeni zgolj omejitve gibanja, kar bi bil sprejemljiv »epidemiološki« ukrep, pač pa gre za poseg v osebno svobodo. Opozorilo sodnice je na mestu. Če »vikend-zapor«, ki predvideva prepoved gibanja za osebo v času vikenda, pomeni poseg v osebno svobodo (o tem verjetno ni nobenega dvoma, saj gre za kazensko sankcijo), potem tudi popolna prepoved gibanja za devet ur na dan pomeni poseg v osebno svobodo.

Tudi v Avstriji imajo policijsko uro, a z njo ne omejujejo svobode gibanja po javnih površinah.

Ustavna sodnica ob tem dodaja, da ukrepi, imenovani »policijska ura«, ki jih izvajajo po evropskih državah, niso nujno primerljivi. Navaja primerjavo s sosednjo Avstrijo: »Policijska ura je v Avstriji določena že z zakonom in vsebuje bistveno širše izjeme kot v Sloveniji: v času policijske ure je vselej dovoljeno gibanje po javnih krajih zaradi zagotavljanja pomoči ali izpolnjevanja družinskih pravic in obveznosti, za izpolnjevanje osnovnih vsakodnevnih potreb ter za (sic!) zadrževanje na prostem zaradi fizičnega ali psihičnega dobrega počutja. Z drugimi besedami, v Avstriji vlada ne sme uvesti policijske ure, ki bi prebivalcem prepovedala sprehode, rekreacijo ali zgolj posedanje v javnih parkih. Vsakdo lahko tudi v času policijske ure zapusti svoje bivališče in se po javnih površinah prosto giba.«

A Avstrija je prav v novih razmerah zaradi epidemije pred časom dopolnila zakonodajo, ki ji omogoča izrek policijske ure, seveda pod pogoji, ki predvidevajo omenjene izjeme. Slovenska vlada pa v tem času ni ustrezno prilagodila zakona o nalezljivih boleznih oziroma 39. člena. Ta je star več desetletij in za današnje razmere, ko na njegovi podlagi omejujejo gibanje, premalo določen in zato neustrezen.

Prej ko slej bo ustavno sodišče primorano odločati o ustavnosti tega zakonskega člena, kar od njega zahtevata tudi aktualni ustavni pobudi. In ko bodo o tem odločali, bodo ta člen zelo težko označili za ustavno skladnega. Če bo spoznan za neustavnega, to pomeni, da bodo v trenutku razveljavljeni prav vsi ukrepi, ki jih vlada sprejema na njegovi podlagi. Razveljavljene bodo policijska ura, omejitve gibanja na občine in seveda tudi prepoved ponujanja blaga in storitev, ki se kaže v zaprtih lokalih, gostilnah, trgovinah …

Zastarela in nedoločna zakonodaja, ki ni bila pisana za razmere epidemije, a zdaj vladi ustreza za izvajanje (pre)represivnih ukrepov, bi potem zanjo postala nepremostljiva ovira za izvajanje kakršnih koli ukrepov. Vlada in državni zbor pa se bosta morala lotiti prenove zakonodaje, ki bi dovoljevala le sorazmerne ukrepe ob spoštovanju osnovnih človekovih pravic. Med slednje gotovo sodi pravica do osebne svobode, v katero zdaj vlada nesorazmerno posega.