V preteklem letu 350 umorov trans in spolno nenormativnih oseb

Vsako leto 20. novembra obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije (Transgender Day of Remembrance – TDOR)

Dan spomina na žrtve transfobije (Transgender Day of Remembrance – TDOR) se obeležuje od leta 1999 dalje, prvi dan spomina je organizirala Gwendolyn Ann Smith, z namenom spomina na Rito Hester, umorjeno temnopolto trans žensko v San Franciscu, ZDA. Obeležitev ima več namenov: izražanje spoštovanja in poklona vsem transspolnim osebam, ki so bile v preteklem letu umorjene v transfobnih zločinih, informiranje in osveščanje o intersekcionalni diskriminaciji, ki jo doživljajo trans osebe – tema, ki se ji mediji povsem izogibajo – ter povezovanje trans oseb, trans skupnosti in zaveznic_kov.

V preteklem letu je bilo zabeleženih 350 umorov trans in spolno nenormativnih oseb.

Poročilo leta 2020 je bilo izdano 11. novembra letos in zajema podatke med 1. oktobrom 2019 in 30. septembrom 2020.

Ključni podatki poročila iz leta 2020:

• umorjenih je bilo 350 trans in spolno nenormativnih oseb, kar je 6 % več kot v poročilu iz leta 2019,
• 98 % umorjenih oseb predstavljajo trans ženske oz. trans femme osebe,
• 62 % umorjenih oseb je bilo spolnih delavk_cev,
• 79 % oseb, umorjenih v ZDA, predstavljajo temnopolte, latina oz. nebele osebe,
• v Evropi je bilo zabeleženih 11 umorov, 50 % teh oseb je bilo migrantk_ov,
• 82 % vseh zabeleženih umorov se je zgodilo v Centralni in Južni Ameriki, od tega 43 % v Braziliji,
• 38 % umorov se je zgodilo na ulicah, 22 % pa v prebivališčih umorjenih,
• povprečna starost umorjenih oseb je 31 let, najmlajša oseba je bila stara 15 let.

Podatki so iz poročila Trans Respect vs Transphobia – TvT, dolgoletnega kvantitativno kvalitativnega raziskovalnega projekta, katerega namen je monitoring transfobnih umorov in nasilja in deluje v okviru krovne evropske organizacije za tematike transspolnosti TGEU – Transgender Europe. Podatki o zabeleženih umori ne vključujejo podatkov o samomorih, ki so jih v preteklem letu storile trans osebe.

Kdo oz. kaj ubija transspolne osebe?

Transfobija in nasilje nad transspolnimi osebami vedno delujeta sočasno z mnogimi drugimi oblikami diskriminacije, v primerih zabeleženih umorjenih trans oseb so to predvsem sile rasizma, ksenofobije, razredizma, seksizma, transmizoginije, in predsodkov proti spolnim delavkam_cem. Umorjene trans osebe so v veliki večini trans ženske oz. trans feminine osebe (letos kar 98 %), temnopolte in latina in spolne delavke_ci (letos 62 %).

Trans osebe imajo v primerjavi s cisspolnimi osebami opazno nižje stopnje izobrazbe in posledično zaposljivosti. Mnogo trans oseb izstopa iz izobraževanja zaradi doživete transfobije v izobraževalnih sistemih in/ali nuje po iskanju sredstev za preživetje. Nadpovprečen odstotek trans oseb je namreč brezdomnih, kar je posledica doživete transfobije s strani starša_ev/skrbnic_kov in družin in njihovega nesprejemanja spolne identitete trans oseb. Večina trans oseb je v prekarnih zaposlitvah, mnogo pa jih zaradi sistemsko transfobnih in/ali rasnih/etničnih/razrednih preprek dohodek oz. bolj sredstva za preživetje služi s spolnim delom. Izredna prekarnost tega poklica ter velika izpostavljenost raznim nevarnim tveganjem in nasilju trans osebe ohranja v ciklih ekonomskega nasilja, brez sistemske podpore, ki bi omogočala prekinitev oz. ubeg iz teh ciklov.

Moških, ki konzumirajo trans pornografijo, onkraj tega pa imajo in ponosno širijo transfobna stališča, žal tudi v Sloveniji ne manjka.

Morda se nam zdijo ti podatki popolnoma odtujeni od našega vsakdanjega življenja. Ampak dokler bo večina moških, ki so v veliki večini storilci umorov trans žensk, trans ženske spoznavala zgolj preko popolnoma nerealnih podob v pornografiji, ter hkrati na družbeni ravni od rojstva naprej vzgajana v duhu, ki jim bo njihovo radovednost oz. poželjivost do trans teles sankcioniral, se ta počasen a neumoren svetovni trans genocid ne bo spremenil. Moških, ki konzumirajo trans pornografijo, onkraj tega pa imajo in ponosno širijo transfobna stališča, pa žal tudi v Sloveniji ne manjka.

Zakaj se umori temnopoltih in latina trans žensk, vsaj polovico katerih predstavljajo spolne delavke iz Centralne in Latinske Amerike, tičejo nas v daljni Evropi, na enem izmed kontinentov, kjer je beleženih najmanj umorov trans oseb?

V Evropi je letos bilo zabeleženih 11 umorov trans oseb, in sicer v Turčiji (3), Španiji (2), Rusiji (2), Italiji (1) in Združenem kraljestvu (1). 50 % umorjenih oseb so bile migrantke_i, do katerih na evropski ravni obstaja izjemno odklonilen, sovražen in ksenofoben odnos, pri čemer Slovenija ni nobena izjema.

Zgornje vprašanje, ki je sicer zastavljeno v vsej resnosti, se osebi, ki jo poleg individualizma v enaki meri vodi dejstvo, da je sočlovek, zdi popolnoma nesmiselno. Ampak ni. Vsaka smrt in nasilje nad pripadnicami_ki družbenih manjšin se nas tiče, oz. bi nas naj brigala. A hkrati smo na lokalni, državni, evropski in svetovni ravni tako zasute_i z nasiljem, smrtjo in grozodejstvi, da smo ob njihovih omembah že skoraj otopele_i. In ob vedno novih poročanjih glede nasilja in zločinov sovraštva nad določenimi družbenimi skupinami prej kot načine za izraz ogorčenja in sočutja, iščemo skupne imenovalce same_i s sabo, na podlagi katerih presojamo, ali so prav ta življenja vredna našega žalovanja. Dan spomina na žrtve transfobije med drugim naslavlja prav to – brez olepšavanj poziva k individualnemu in kolektivnemu razmisleku o tem, za kom in na kakšne načine žalujemo.

V naših lokalnih okoljih se res ne dogajajo napadi iz sovraštva nad trans osebami, ki bi se končali s smrtjo, kar pa ne pomeni, da v Sloveniji niso v vse plasti življenja zažrta zatiranja v obliki transfobije, transmizoginije, rasizma, ksenofobije, razredizma in predsodkov do spolnih delavk_cev. Obravnavani umori so, kot ostali zločini iz sovraštva, simptomatika sistemskih problemov nadvlade peščice, ki za polnjenje svojega pohlepa ne izbira pri uporabi sredstev in ob tem neumorno udriha po ljudstvu, namesto da bi med raznolikimi družbenimi skupinami vzpodbujala solidarnost, za kar pa žal ne moremo reči, da bi nam v tej državi bilo nepoznano.

Prav tam, kjer čutimo, da se od nas zahteva več napora kot zahteva linija najmanjšega odpora, so stičišča naših najbolj ukoreninjenih stereotipov in priučenih toksičnih prepričanj.

Četudi se nam naslavljane teme zdijo preveč odtujene od našega vsakodnevnega mikro-okolja, to ni in ne sme biti razlog, na podlagi katerega bi dan spomina na žrtve transfobije reducirale_i zgolj na postavko, ki nam je najbližja, najbolj prebavljiva oz. od nas zahteva najmanj mentalnega napora. Prav tam, kjer čutimo, da se od nas zahteva več napora kot zahteva linija najmanjšega odpora, so stičišča naših najbolj ukoreninjenih stereotipov in priučenih toksičnih prepričanj. Če kot trans ali LGBTI osebe in/ali aktivistke_i od cisspolnih in heteroseksualnih oseb pričakujemo, da bodo energijo, prežeto s sprejemanjem individualne in družbene odgovornosti, vlagale_i v učenje o naših spolnih identitetah, izrazih in usmerjenostih, je prav, da tako delujemo tudi same_i v odnosu do osebnih okoliščinah, kjer smo v družbeno priviligiranih položajih, kot so npr. rasa, etnična pripadnost, razredna pripadnost, ekonomska situiranost, izobrazba, itd. Zaznavanje notranjega odpora je indikator, da smo v stiku s temo, kjer imamo največ neznanja, predsodkov in vzorcev razumevanja, ki se jih moramo od-učiti ali predrugačiti, če ne želimo prispevati k hegemonim družbenim razmerjem moči, seveda.

Kot ne bi bilo pravilno, da bi dan spomina na žrtve transfobije mislile_i brez upoštevanja spolne identitete, ga tudi ni pravilno misliti brez rase, etnične pripradnosti, kraja oz. države bivanja, razrednega statusa in socio-ekonomskega ter zaposlitvenega statusa umorjenih oseb. In ne samo misliti, ampak upoštevati z enako težo. Osnove intersekcionalnega feminizma nas ves čas opominjajo, da je nemogoče secirati osebne okoliščine posameznice_ka in jim pripisovati med seboj strogo ločene izvore, vzroke in posledice. Na ta ključen feministični nauk ne smemo pozabiti tudi ob obeleževanju dneva spomina na žrtve transfobije.

Osnove intersekcionalnega feminizma nas ves čas opominjajo, da je nemogoče secirati osebne okoliščine posameznice_ka in jim pripisovati med seboj strogo ločene izvore, vzroke in posledice.

Če dan spomina na žrtve transfobije obeležujemo izven delov sveta, kjer so vse naštete oblike diskriminacije del vsakdana, je pri obeleževanju nujno predstavljati in naslavljati vse omenjene intersekcije diskriminacije. Čim katerokoli od teh osrednjih osebnih okoliščin izpustimo iz diskurza, ali pa o dnevu govorimo zgolj kot o dnevu, ki govori o posledicah transfobije, dan apropriiramo in s tem prispevamo k izbrisu sistemskih vzvodov moči, ki morijo trans osebe. Odcepljanje oz. neomembe pomenov rase, etnične pripadnosti, geolokacije umorjenih oseb si lahko privoščimo oz. dovolimo le bele osebe. In prav tega si ne smemo dovoliti. Takšen izbris manifestira mikroagresije bele nadvlade, ki jo sicer tako rade_i, popolnoma upravičeno, kritiziramo in se obenem od nje distanciramo, češ me_i pa že nismo takšne_i. Ampak smo. Vse bele osebe avtomatsko podpiramo rasno neenakost in sistemski rasizem. Ne kot posledica zavestne izbire, temveč preprostega dejstva, da bivamo v svetu, kjer imamo zaradi svoje barve kože privilegij neizpostavljenosi, varnosti, nevidnosti. Dokler bele osebe ne bomo aktivno prevpraševale vseh svojih namenov, idej in dejanj, ter pripravljene ne samo sprejeti, da smo izrekale ali izvajale stvari, ki jih anti-rasist_ka pač naj ne bi, bomo o(b)stajale_i kot podpornice_ki ukoreninjenega sistemskega rasizma in rasne neenakosti. V časih, ko se vse prepogosto zazdi, da je javno kopičenje osi diskriminacij bolj kot moralno-etična drža človečnosti postalo tekmovanje v tem, kdo bo v lepšem in lažje prebavljivem paketku predstavil_a, kako grozovito nasilen je svet v katerem živimo, ampak hkrati kako razsvetljene_i smo glede tega, je res težko sam_a pri sebi in pred soljudmi izraziti, da smo tudi me_i del problema. Ampak dokler ne bomo doumele_i, da naše besede in dejanja lahko nosijo težo človeških življenj, bomo o(b)stajale_i kot del problema.

Ob dnevu spomina na žrtve transfobije in ostale dni v letu vas tako vabimo k poklonu in izrazu spoštovanja preminulim osebam. Ampak ne samo to, tudi k praznovanju lepote in raznolikosti trans življenj – nekaj, na kar trans osebe opozarjajo, da se dogaja veliko preredko.

"Kot črna trans ženska ne slišiš ravno pogosto, da bi ljudje izrazili ljubezen do tebe, dokler si še živa." 

Angelica Ross, trans igralka in aktivistka

Zaključujemo s citatom in pozivom k akciji, ki se vsako leto znova pojavlja ob dnevu spomina na žrtve transfobije: "Žalujmo za umrlimi in se z vso močjo borimo za žive (Mourn the dead, and fight like hell for the living)."

Priključi se boju proti transfobiji, transmizoginiji, rasizmu, ksenofobiji in razredizmu še danes!