The Queen’s Gambit

Vojna spolov.

Leta 1978 je pri nas snemal film mlad nemški režiser – Wolfgang Petersen. Danes je slaven, navsezadnje, posnel je Trojo, Vihar vseh viharjev, Ugrabitev, Na ognje ni črti in Izbruh ( ja, film o pandemiji, če smo že ravno pri tem), toda tedaj je bil praktično neznan. Pa vendar je svojemu asistentu Petru Zobcu in drugim slovenskim članom filmske ekipe rekel, da bo nekega dne odšel v Hollywood, kjer bo snemal velike spektakle. »Kar sanjaj,« si je mislil Zobec. Da bo kdaj odšel v Hollywood, se je zdelo povsem neverjetno, še toliko bolj, ker je tedaj, v Ljubljani, snemal Črno in belo kot dan in noč – film o šahu. O šahu!

Šah je vedno veljal za strup – o šahu ne snemaš filma! O šahu ni mogoče posneti filma? Kdo bo to gledal? Je kaj bolj nekomercialnega? Manj gledljivega? Manj kinetičnega? Manj filmskega? Ne, Hollywood za film o šahu ne bi hotel slišati, pa četudi je bil Petersenov film, v katerem se – v ljubljanski Operi, polni pretežno hrvaških statistov (slovenski so bili neuporabni, pravi Zobec v svojih memoarih Vsi drugi se imenujejo ljubezen), – spopadeta turbulentni, obsedeni, paranoidni nemški šahist Thomas Rosemund (Bruno Ganz) in skulirani, zenovski sovjetski šahist Stefan Koruga (Ljuba Tadić), odlična alegorija hladnovojnega rivalstva med kapitalizmom in komunizmom. To je bil čas, ko so sovjetski šahisti tako dominirali in tako gladko zmagovali, da se je ustvarjal vtis, da zmaguje tudi komunizem – da je torej pametnejši od kapitalizma. Petersen je skušal ta trend obrniti – vsaj fantazijsko.

Pet let kasneje je skušal to storiti še Walter Tevis, avtor številnih kultnih in ekraniziranih romanov (Hazarder, Barva denarja, Mož, ki je prišel na Zemljo): v romanu Damin gambit – The Queen’s Gambit – je popisal kariero ameriške sirote, ki se prelevi v genialno šahistko in izzivalko sovjetskega prvaka. Mnogi so hoteli ta roman ekranizirati (tudi Bernardo Bertolucci), a so si potem v zadnjem trenutku premislili in šli raje snemat kaj bolj »filmskega«. Zdaj pa smo končno ugotovili, kaj jih je medlo – pred očmi so imeli napačen format. Damin gambit je terjal netflixovsko miniserijo, potreboval je epsko formo, v kateri bo lahko divjal – in jo dobil. Tisti, ki so vsa ta leta govorili, da šah ni dovolj kinetičen, se lahko tolčejo po glavi. Scott Frank, doslej bolj znan kot scenarist (a tudi kot režiser sijajne Netflixove miniserije Godless), namreč Damin gambit prelevi v čudovito vizualizirani šesturni cine-roman, v pravo opero obsedenosti, lucidnosti, osamljenosti, napetosti in koncentracije.

Tako, kot je bil v Hazarderju z biljardom obseden Paul Newman (in v Barvi denarja Tom Cruise), je tu s šahom obsedena Beth Harmon (najprej jo igra Isla Johnston, potem Anya Taylor-Joy), sirota, ki tam nekje sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja zraste v velemojstrico in feministko. Vse dela, da ne bi obtičala in da ne bi podlegla patriarhalnemu redu. Jasno, moški jo hočejo ustaviti. Običajno pleše sama. Včasih izgubi. Včasih se zdi, da – tako kot Max von Sydow v Bergmanovem Sedmem pečatu – šahira s smrtjo. Bitka s patriarhalnim sistemom, ki temelji na tišanju, podcenjevanju in poniževanju »deviantnih« žensk, pač ni enostavna: da bi Beth lahko ohranjala tekmovalno raven, da bi lahko vzdržala pritiske moške premoči, moških privilegijev in moške prednosti, potrebuje veliko alkohola in tudi tablet. Da bi jo moški svet priznal, pa se mora v Moskvi spopasti s sovjetskim asom Vasilijem Borgovom (Marcin Dorocinski), šahistično verzijo Ivana Draga (iz Rockyja IV), ali bolje rečeno: da bi moški imeli žensko za sebi enako, mora ta dobiti najmanj hladno vojno. Brez izstreljene krogle. Kar me spomni na film Šahisti, ki ga je veliki indijski auteur Satyajit Ray posnel leta 1977, tik pred Petersenovim filmom Črno in belo kot dan in noč, in v katerem se zgodi ravno nasprotno: indijski vladarji svoj imperij izgubijo, ker noč in dan le šahirajo. Britanci ga osvojijo brez izstreljene krogle. (Netflix)