Domobranski general (še) ni nedolžen

Marca 2004 je vlado prvič prevzel Janez Janša. Oktobra naslednje leto je koalicija v državnem zboru izglasovala spremembo zakona o kazenskem postopku, s katero je omogočila ponovno odprtje več kot pol stoletja starih, povojnih sodnih primerov zoper sodelavce okupatorja. Rok za vlaganje tovrstnih pritožb je potem še v istem mandatu podaljšala. Tako je bilo vrhovno sodišče prisiljeno ponovno odločati tudi o obsodbi zoper domobranskega generala Leona Rupnika, ki jo je januarja letos, več kot 70 let kasneje, razveljavilo in jo vrnilo v ponovno sojenje. Zdelo se je, da bo poveljnik domobranske vojske obveljal za nedolžnega, saj ponovljeno sojenje zoper že pokojnega obtoženca po veljavnem pravu ni mogoče. A ustavno sodišče je zdaj začasno zadržalo učinkovanje te sodbe vrhovnega sodišča.

Kdo je Leon Rupnik? Bil je goreč antisemit, odgovoren za aretacije in deportacijo ljubljanskih Judov v nacistična koncentracijska taborišča. Bil je tisti domobranski general, ki je slavnostno prisegel zvestobo Hitlerju in SS na stadionu za Bežigradom v Ljubljani. Ni šlo za nekakšno preračunljivo kolaboracijo z nacisti, ampak za kolaboracijo iz prepričanja. Njegovi belogardisti pa še zdaleč niso zgolj izvajali postopkov za holokavst v imenu Hitlerja, pač pa so izvajali vojne zločine nad civilisti nasploh. Prav potomci žrtev mučenja, umorov in pošiljanja v koncentracijska taborišča so na ustavno sodišče vložili več ustavnih pritožb zoper sodbo vrhovnega sodišča in pobud za oceno ustavnosti veljavne zakonodaje, ki je to omogočila.

In ustavne sodnice in sodniki so se zdaj odločili, da bodo te pritožbe in pobude vzeli v obravnavo, da bodo torej o njih vsebinsko odločili. Ob tem pa so tudi pritrdili predlogu za začasno zadržanje. Začasno so torej zadržali učinke razveljavitvene sodbe vrhovnega sodišča. Tako bo ostalo do končne odločitve ustavnih sodnikov v tej zadevi. In ne, ta odločitev ni bila sprejeta s preglasovanjem, pač pa s šestimi glasovi proti enemu.

Leon Rupnik je bil goreč antisemit in tisti domobranski general, ki je slavnostno prisegel zvestobo Hitlerju in SS na stadionu za Bežigradom v Ljubljani.

Kazenski postopek zoper Rupnika je tako prekinjen, prekinjen pa je tudi tek roka, v katerem morajo sodišča na prvi in drugi stopnji (ponovno) odločiti o zadevi, ki je bila na vrhovnem sodišču razveljavljena. Kazenski postopek zoper domobranskega generala namreč še vedno poteka, kljub temu da se je po vrnitvi v ponovno sojenje prvostopenjsko sodišče odločilo ustaviti postopek zaradi smrti obtoženca. Tožilstvo je zoper to odločitev namreč vložilo pritožbo. To se je doslej v podobnih primerih sicer zgodilo zelo redko, skoraj brez izjem so tožilci po razveljavljeni sodbi zoper kakega izmed sodelavcev okupatorja odstopili od pregona, predvsem je bilo to običajno v času, ko je tožilstvo vodila Barbara Brezigar, nekdanja kandidatka SDS za predsednico republike.

Dejstvo, da so ustavni sodniki z veliko večino začasno zadržali razveljavitev sodbe, pomeni, da so mnenja, da bi razveljavitev lahko imela nepopravljive posledice za človekove pravice oziroma pravni sistem nasploh. In da so posledično mnenja, da bi o vsem tem veljalo poglobljeno razmisliti. V čem pa bi sploh lahko bili razmisleki?

Recimo o ustavnosti zakona o kazenskem postopku v delu, kjer določa, da tudi v primerih, ko je obsojeni oziroma obtoženi že mrtev, veljajo enaka pravila kot v vseh drugih postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi. Sporna je možnost, da vrhovno sodišče tudi v teh primerih razveljavi sodbo in jo vrne v ponovno odločanje, saj to potem dejansko že pomeni oprostilno sodbo, ker po veljavni zakonodaji zoper že umrlega ni možno več voditi kazenskega postopka. Taka možnost je sporna zato, ker ponovnega sojenja, ki ga zahteva prav vrhovno sodišče samo, sploh ni mogoče izvesti. To ne pomeni, da vrhovno sodišče v teh primerih nima pristojnosti odločati. To pristojnost ima, saj jo je na kratko imelo v poosamosvojitvenem obdobju, potem pa mu jo je, kot rečeno, ponovno podelila prva vlada Janeza Janše. Vprašanje pa je, ali je ustavno dopusten del te pristojnosti, poleg možnosti potrditve obsodilne sodbe in možnosti izreka oprostilne sodbe tudi možnost razveljavitve sodbe, ki de facto pomeni oprostilno sodbo, čeprav je vrhovno sodišče ni izreklo.

O tem in drugih odprtih vprašanjih rehabilitacije vodij medvojne kolaboracije bodo zdaj razmišljali ustavni sodniki. Odločitve pa ni pričakovati kmalu. Prvič zato ne, ker ne gre za enostavno tematiko. Tudi zato ne, ker so si z začasnim zadržanjem zagotovili ves potreben čas za razmislek. In ne nazadnje, tudi zato ne, ker imajo zaradi aktualnih vladnih posegov v človekove pravice na mizi precej dela, ki ga morajo oziroma bi ga morali opravljati sproti.