Puč

Leta 2012, tik pred predsedniškimi volitvami, so ameriški desničarski mediji in desničarska blogosfera, kot je tedaj pisal Joshua Holland (AlterNet), forsirali »alternativno resničnost« – trdili so, da uradne ankete sistematično lažejo, da v »pravih« anketah v resnici premočno vodi republikanski kandidat Mitt Romney, ne pa Barack Obama, da neodvisni volivci množično podpirajo Romneyja in da Obamo, za katerega navijajo osrednji mediji, čaka hud, boleč poraz.

S tem so republikanci ustvarjali toksično, vnetljivo, eksplozivno ozračje, ki se je odlično podalo alternativnim dejstvom in teorijam zarote, s katerimi so podžigali svojo volilno bazo: da je Obama v resnici musliman, da se ni rodil v Ameriki, da je socialist, da hoče ameriško bogastvo prerazdeliti po svetu, da ameriške »tradicionalne vrednote« visijo na nitki, da je treba diktatorja ustaviti, da je treba Ameriko vrniti Američanom, da mediji lažejo, da demokrati načrtujejo veliko volilno goljufijo, da bodo Romneyju ukradli zmago in da bodo volile nepregledne množice ilegalnih priseljencev, mrtvih in kaznjencev.

Holland ni skrival, da bi se lahko to apokaliptično, distopično slikanje po volitvah izrodilo v politično motivirano nasilje, v skrajnodesničarski teror: »Obstaja nevarnost, da po takšnih volitvah manjša skupina nestabilnih protivladnih ekstremistov vzame stvari v svoje roke.« Natanko takšno toksično, vnetljivo, eksplozivno ozračje so pred letošnjimi volitvami ustvarjali Trump in njegovi privrženci. Ja, slišali smo vse to: da bodo demokrati volitve ukradli, da pripravljajo veliko volilno goljufijo, da bodo volili ilegalni priseljenci, da je Biden diktator in socialist, ki ga je treba ustaviti. Če bo zmagal, bo konec »spet velike« Amerike – zvišal bo davke, denar pa razdelil ilegalnim priseljencem.

To disruptivno ozračje so špikali s teorijami zarote, kot je QAnon (Trump je tik pred obračunom z zarotniško satanistično-pedofilsko-kanibalsko kabalo demokratske stranke, elit, globoke države, osrednjih medijev in Hollywooda), predli so o »viharju«, se zaobljubljali »zahodni civilizaciji«, Ponosni fantje – alias The Proud Boys – so bili pripravljeni. Napovedovali so milijonski »March for Trump«, vstajo Trumpovih paravojaških rjavosrajčnikov, ulične obračune, državljansko vojno in Tea Party 2.0 – in ja, fantazirali so o puču, s katerim bi Trump preprečil Bidnov puč.

Biden brez progresivnih glasov, brez progresivne mobilizacije, brez progresivnega aktivizma, brez progresivnega agitiranja in brez progresivnih parol ne bi nikoli zmagal.

In glej, no – Trump je začel po volitvah res izvajati patetično, kičasto imitacijo puča, ki pa ni brez tipičnega avtoritarnega zamaha: volilnega poraza ni priznal, vztrajal je, da so mu zmago ukradli in da je žrtev demokratske goljufije, Bidnovo legitimnost je na vsakem koraku spodkopaval, obnašal se je, kot da bo ostal v Beli hiši in kot da se pripravlja na drugi mandat (zunanji minister Mike Pompeo je oznanil, da bo sledil »gladek prehod v Trumpov drugi mandat«), ministrom in šefom zveznih agencij je zapovedal, naj delajo tako, kot da se ni nič spremenilo, Pompeu je rekel, naj državniško obišče Francijo, Turčijo, Gruzijo, Izrael, Združene arabske emirate, Katar in Savdsko Arabijo, novoizvoljenemu predsedniku Joeju Bidnu ni omogočil ne mirnega in gladkega prenosa oblasti ne vpogleda v dnevna obveščevalna poročila (President’s Daily Briefing), blokiral je tudi sredstva, s katerimi bi Biden financiral prehodno obdobje, na obrambnem ministrstvu in na nacionalni varnostni agenciji je odpustil civilne vodstvene kadre ter jih zamenjal s svojimi lojalisti, zagrozil je, da bo zamenjal direktorico Cie Gino Haspel in direktorja FBI Christopherja Wraya, pravosodnemu ministru Billu Barru je ukazal, naj sproži preiskave volilnih goljufij, na pomoč je klical »svoje« sodnike (predvsem vrhovno sodišče, ki ga je zapolnil z desničarji), privržencem pa je nenehno pošiljal signale, naj se uprejo goljufiji, zavarujejo red in rešijo »veliko« Ameriko.

Trump izvaja puč. Janša Trumpov puč podpira.

George Washington je Američane pred mnogimi, davnimi leti svaril, da bi se lahko nekoč pojavil predsednik, ki ne bo hotel z oblasti. In Trump je tudi sicer delal vse, da bi ostal na oblasti – ko je izbruhnila pandemija, je pustil, da se je razbohotila, ker je očitno računal, da bo zaradi tega volilna udeležba precej nižja. Ljudje si iz strahu pred okužbo ne bodo upali na volišča. Nizka volilna udeležba pa, kot vemo, vedno bolj ustreza desnici – republikancem. Ergo: hujša ko bo epidemija in več ko bo okuženih in mrtvih, nižja bo volilna udeležba!

Juhej!

Toda Trump, človek twitterja, je spregledal, da še vedno obstaja pošta.

Kakšen tepec.

Tisti demokrati, ki so zagovarjali »javno zdravstveno zavarovanje za vse«, so bili izvoljeni, tisti demokrati, ki »javnega zdravstvenega zavarovanja za vse« niso zagovarjali, pa niso bili izvoljeni.

Če bi Obama leta 2012 izgubil na volitvah in potem počel to, kar zdaj počne Trump, bi republikanci začeli kričati – razglasili bi ga za izdajalca in pučista, od jutra do noči bi ga dajali iz kože. Niti za trenutek se ne bi ustavili. Pili bi mu kri. Pa demokrati? Delajo se, kot da je vse kul in normalno. Ostajajo pokončni in dostojanstveni. Tu se kakopak vsiljuje vzporednica s Slovenijo: ko je Slovenijo udaril prvi val epidemije, je Janša pil kri Šarčevi vladi. Imate zdaj, ko je Slovenijo udaril neprimerno hujši drugi val, občutek, da opozicija Janši pije kri? Niti ne. Ostaja pokončna in dostojanstvena. »Ne želim biti tak kot vi,« je Janši dahnil Šarec.

Žiga Zaplotnik, profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko, je z uporabo matematičnih modelov dognal, kaj bi se zgodilo, če bi vlada že 16. oktobra uvedla tak lockdown kot ob prvem valu epidemije: »Namesto več kot 1200 hospitaliziranih bi jih imeli le 600. Namesto več kot 200 na intenzivni negi bi jih imeli maksimalno 110. Namesto več kot 1500 smrti bi jih imeli približno okrog 600. To je cena desetih dni oziroma še več dni prepoznega ukrepanja pri tako hitri rasti epidemije.«

Septembra sem opozoril na čudno interpasivnost opozicije, ki si govori: zakaj bi še kljubovali oblasti, če pa ji namesto nas vsak petek kljubujejo protestniki? Zakaj bi terjali odstop Aleksandre Pivec, če pa to namesto nas zahteva DeSUS? Zakaj bi napadali vlado, če pa to namesto nas počne Reporter? Zakaj bi se norčevali iz Janševih dvojnih standardov in dvoličnosti, če pa to namesto nas počne že celo Domovina? Zakaj bi iskali argumente za pravno ničnost vsega, kar počne Hojs, če pa to namesto nas počne ustavnik Andraž Teršek? Zakaj bi sledili Hojsovemu denarju, če pa to namesto nas počne Mladina?

Zdaj lahko dodajo: zakaj bi Janši pili kri zaradi slabe pripravljenosti na drugi val, če pa je to namesto nas storil Žiga Zaplotnik? Nekaj pa je gotovo: če bi zdajle slučajno prišlo do preobrata in bi oblast prevzela koalicija ustavnega loka, bi Janša za vsako smrt, ki bi bila posledica covid-19, okrivil Jožeta P. Damijana. Natanko to se bo zgodilo v Ameriki: republikanci bodo odslej za vsako smrt, ki bo posledica covid-19, okrivili Joeja Bidna.

Igranje golfa je sporočilo

Trumpovi odvetniki že vse tja od volitev vlagajo tožbe, toda na bizarno kaotičen način – ponekod jih vlagajo na napačna sodišča, ponekod vlagajo napačne tožbe. Tako rekoč vse njihove zahteve so sodniki zavrnili. Zdi se, kot da so iskali sodnika z rdečo čepico, pa ga niso našli. Trumpovi odvetniki ne izgledajo resno – ne, ne izgledajo kot dream team. O. J. Simpsona ne bi rešili. Nikoli.

Še huje: Trumpovi privrženci že ves čas širijo teorije zarote, da so volitve ukradene, da so protrumpovske glasovnice množično sežigali, da so jih s tovornjaki odvažali in potem zamenjali z lažnimi, neveljavnimi, nelegalnimi probidnovskimi glasovnicami, da so volilne mašine znamke Dominion izbrisale 2,7 milijona Trumpovih glasov, da so na stotisoče Trumpovih glasov pripisali Bidnu, da v Pensilvaniji, Michiganu in Wisconsinu Trumpovim opazovalcem niso pustili, da bi nadzorovali štetje glasov, da so v Detroitu volili tudi mrtvi in da je pri kraji volitev sodeloval George Soros, filantropski magnat judovskega rodu (kar govori o antisemitski naturi te konspirologije), toda tudi sami Trumpovi odvetniki so na sodiščih kot dokaz predložili kar teorije zarote, ali kot so rekli – govori se, da se dogaja to in to! Slišali smo govorice! Sodniki so jih opozorili, da govorice – in teorije zarote – niso dokaz.

Za Trumpove privržence, ki hočejo, da sodniki ustavijo štetje in volilno goljufijo ter preprečijo overitev volilnih izidov, pa ni boljšega dokaza od teorij zarote. Teorije zarote so ultimativni dokaz. Če tako pravi teorija zarote, potem je to res. Drugih dokazov sploh ne potrebuješ. In res, sami drugih dokazov nimajo – teorije zarote so edini dokaz, da so Trumpu ukradli zmago. Trump in njegovi se pač zavedajo, da so teorije zarote atraktivnejše in impresivnejše od demokracije – in tudi učinkovitejše in močnejše. Navsezadnje, le teorije zarote te lahko utrdijo v veri, da bodo sodniki razveljavili volitve, ki jih je Joe Biden dobil za skoraj šest milijonov glasov (Al Gore je leta 2000 osvojil le pol milijona več glasov kot George W. Bush, a demokrati s svojimi pritožbami niso uspeli, pa čeravno je potem na Floridi odločalo le nekaj sto glasov). Le teorije zarote te lahko utrdijo v veri, da lahko sodišča razveljavijo toliko poštnih glasovnic, da bo volitve dobil Trump (ministrstvo za domovinsko varnost pravi, da so bile to »najvarnejše volitve v ameriški zgodovini«). Le teorije zarote te lahko utrdijo v veri, da lahko sodišča zmago še vedno prisodijo Trumpu, pa četudi je Biden osvojil 306 elektorskih glasov (36 več kot jih potrebuje za zmago). Le teorije zarote te lahko prisesajo na tipa, kot je Trump. Bi ga vsi ti ljudje sploh volili brez teorij zarote? Bi ga ljubili, bi mu verjeli, bi kupovali rdeče čepice – brez teorij zarote? Bi se zanj tepli, bi zanj grizli, bi zanj prelivali kri – brez teorij zarote?

Še več: bi se zanj tepli, medtem ko sam mirno igra golf – z zlatimi palicami na zlati podlagi v svojem zlatem klubu? Bi to res počeli, če tiste teorije zarote ne bi prijele – in če ne bi bile zdizajnirane tako, da primejo? In absolutno primejo: Trumpa povezujejo z njegovimi volivci. Omogočajo jim, da še naprej sanjajo. Da še naprej ostajajo v svojem »noriškem kraljestvu«. Nelogično? Kje neki: če so verjeli drugim Trumpovim teorijam zarote, zakaj ne bi še tej? In glej, no: ene ankete kažejo, da 70 odstotkov republikancev meni, da so Trumpu ukradli zmago, druge pa, da kar 86 odstotkov Trumpovih volivcev meni, da volitve niso bile poštene.

Trump vse te svoje volivce potrebuje, da jim bo lahko naslednja leta prodajal svoje produkte – kakršnekoli že. Privržence, ki jih je, kot kaže, več kot 73 milijonov, podžiga s teorijami zarote. S teorijami zarote jih podžiga zato, da bi jih držal skupaj. Skupaj pa jih hoče imeti zato, da bi z njimi lažje trgoval – da bi jih lahko torej angažiral za lastne potrebe (za ponovno predsedniško kandidaturo čez štiri leta, za medijski imperij, ki ga bo ustanovil) ali rentiral republikanski stranki (za dodatne senatne volitve v Georgii, južnjaški državi, ki jo je osvojil Biden).

In moral bo trgovati, ker bo potreboval veliko denarja – da bo odplačal svoje dolgove, da bo odplačal dolgove svoje kampanje, da bo plačal odvetnike, ki ga bodo zagovarjali in reševali pred morebitno ječo, navsezadnje, kot opozarja Jane Mayer (New Yorker), z volilnim porazom izgublja imuniteto, tako da ga čaka kopica tožb (zaradi davčnih utaj, finančnih prevar, lažnih ocen nepremičnin, kršitev zakonodaje o financiranju predvolilne kampanje, posilstva, razžalitve ipd.). »Trump je preživel impičment, dve ločitvi, šest bankrotov, 26 obtožb zaradi spolnega nadlegovanja in približno 4000 sodnih pravd. Malo ljudi se je tako zvito izmaknilo konsekvencam. To obdobje sreče pa bi se lahko zelo brutalno končalo, če bo izgubil tekmo z Joejem Bidnom.« To se je zgodilo, zato bo morda celo taktično odstopil pred iztekom mandata, pred 20. januarjem, da bi lahko predsednik postal Mike Pence, ki bi ga potem – še pred 20. januarjem – na hitro pomilostil, tako da ga vsaj za morebitne zločine, ki jih je zagrešil v prvem mandatu (oviranje preiskave o ruskem vpletanju v predsedniške volitve ipd.), ne bi mogli sodno preganjati.

Jasno, sam bi to pomilostitev prikazal kot samozaščitni ukrep – globoka država me hoče uničiti! S tem bi tudi pripravljal teren za vse tožbe, ki bi sledile, saj bi vedno znova rekel – vidite, globoka država me hoče odstraniti! Janša, ki še vedno ne ve, kdo je novi ameriški predsednik, bi tvitnil: »Krivosodje!« To, da se bo Trump svojim volivcem prodal kot žrtev zarote, kot žrtev goljufije, kot žrtev »nelegalnih glasov« in »nelegalnih glasovnic«, kot žrtev globoke države, toliko bolje – če se prodajaš kot mučenik in kot žrtev zarote, se lažje tržiš. Mi, ki že desetletja živimo z Janšo, to prekleto dobro vemo.

Lahko se sicer zgražate nad tem, da Trump ob vsem skupaj popolnoma mirno igra golf, a nikar ne spreglejte, da je igranje golfa sporočilo – sporočilo privržencem. Ko njegovi privrženci vidijo, da igra golf, si rečejo: uf, kakšen frajer! Demokrati ga režejo, on pa jim v brk igra golf! Ne da se motiti! Ne morejo mu do živega! Bi nam človek, ki v takšni situaciji tako mirno igra golf, lagal? Nemogoče!!

Trump vse te volivce potrebuje, da jim bo lahko prihodnja leta prodajal svoje produkte – kakršnekoli že.

Toda: mar nečesa takšnega ne počne tudi Janša, ko manično, na videz iracionalno tvita o ameriških volitvah in za novega ameriškega predsednika razglaša Trumpa? Mar ni njegovo slavljenje Trumpove zmage le sporočilo njegovim volivcem? Ko njegovi privrženci vidijo, da besno tvita in za novega ameriškega predsednika razglaša Trumpa, s čimer »oporeka« globalnemu konsenzu, rečejo: uf, kakšen frajer! Slovenijo trga in ubija covid-19, on pa evropskim elitam v brk slavi Trumpovo zmago! Ne da se motiti! Ne morejo mu do živega! Bi nam človek, ki v takšni katastrofalni situaciji tako mirno slavi Trumpovo zmago, lagal? Nemogoče!!

Iz Trumpove epizode v Beli hiši lahko potegnemo dve lekciji. Prvič, tu vidimo, kako masivne, kako ekstremne, kako požigalske, kako rasistične, kako fašistoidne morajo biti teorije zarote, da bi izvolile populista, kot je Trump.

In drugič, tu vidimo, kakšen trud je potreben, da bi se znebili populista, kot je Trump – potrebna so štiri leta medijskega trušča in oporekanja, potrebni so številni, vztrajni, množični protesti (Pohod milijona žensk, gibanje Življenje temnopoltih šteje ipd.), potrebna je pandemija, na katero se Trump tako slabo odzove, da do volitev umre skoraj 250 tisoč Američanov, potrebne so huda gospodarska katastrofa, brezposelnost in recesija, ki sledijo tej pandemiji, potrebne so predvolilne milijarde, potrebna je prava leninistična mobilizacija, potrebno je trkanje na vrata in potrebna je masivna, prostrana, mavrična koalicija, ki poveže antitrumpovske republikance, demokrate, ekstremni center, liberalce, antifašiste, progresivce, levičarje, grete, socialiste, sindikaliste in aktiviste vseh vrst. Predstavljajte si te volitve brez pandemije – Trump bi jih verjetno gladko dobil.

Vrnitev k predtrumpovski »normalnosti«

Čez štiri leta bo lahko ponovno kandidiral za ameriškega predsednika. Bi se utegnil vrniti? Zakaj pa ne? Ne pozabite: Viktor Orbán je madžarski premier postal že leta 1998, a so ga po štirih letih nesli ven – leta 2010 pa se je vrnil. Tokrat zares. Z vso avtokratsko silo. In nima namena oditi. Ne pozabite: to se je zgodilo tudi s poljsko stranko Zakon in pravičnost – na oblast je prišla leta 2005, po dveh letih padla, leta 2015 pa se je vrnila, jasno, tokrat zares in z vso avtokratsko silo. In nima namena oditi.

A da ne bo kakega nesporazuma: Trump bi se lahko vrnil, pa ne zato, ker sta se vrnila Viktor Orbán in stranka Zakon in pravičnost (in tudi ne zato, ker bi bil tako hipnotičen ali karizmatičen), temveč zato, ker je preživelo socialno in ekonomsko okolje, v katerem je bil pred štirimi leti izvoljen. Tako kot ga ne bi bilo brez vseh tistih toksičnih teorij zarote, ga ne bi bilo brez tega toksičnega socialnega in ekonomskega okolja, ki so ga leta in desetletja oblikovale neoliberalne politike. Dobro vemo, katere neoliberalne politike: privatizacija, liberalizacija trga, financializacija, razdavčitev kapitala in bogatih, deregulacija, »vitka« država. In dobro vemo, kakšne so bile posledice neoliberalnih politik: demontaža realnega sektorja in sindikatov, zapiranje tovarn, selitev delovnih mest v dežele tretjega sveta, stagnacija plač, padec kupne moči, prerazporejanje bogastva navzgor, vse hujša ekonomska neenakost, vse globlji prepad med kapitalom in delom, politika izključevanja, kleščenje socialne države, socialna smrt.

Kakšne so bile posledice posledic neoliberalnih politik, pa tudi vemo: vse hujše frustracije in deziluzije, resentiment, jeza, stopnjevanje nezaupanja v etablirano politiko, politični sistem, demokracijo, javne institucije, pravosodje in znanost, ksenofobija, nacionalizem, polarizacija – in vse večje povpraševanje po populizmu, avtoritarnosti, ekstremizmu, rasizmu in fašizmu, po trdi roki, ki bo naredila »red« in izsušila »močvirje«.

Trumpu je pot v Belo hišo tlakoval neoliberalizem. Teorije zarote so bile le njegovo slavnostno dopolnilo – njegov Hollywood. »Trump ne bo zadnji ameriški populist,« pravi Daron Acemoglu (Foreign Affairs). Trump ne bo zadnji trump. Niti zadnji Trump. Vsekakor, tudi sam – štiri leta starejši – se lahko vrne, kajti neoliberalno okolje, ki ga je izvolilo, je preživelo.

Zato bi nas moralo skrbeti, ko Biden in njegovi poudarjajo, da bi bila zdaj, po Trumpovem padcu, potrebna »normalizacija« družbe, da je treba Ameriko »resetirati« in da bi se morala Amerika vrniti v svoje »normalno« stanje. Skratka: vrniti se je treba v predtrumpovsko »normalnost«. Predtrumpovska »normalnost« pa je bila »normalnost«, ki so jo oblikovale in histerizirale neoliberalne politike. Ali bolje rečeno: predtrumpovska »normalnost« je bila abnormalnost, ki so jo oblikovale in histerizirale neoliberalne politike.

Kaj je torej predtrumpovska »normalnost«? Bojim se, da tole: neoliberalizem brez teorij zarote. Neoliberalizem brez Trumpa. Pa četudi je res, da oba – Trump in neoliberalizem – najbolj prezirata prav demokracijo, ki le ovira bogatenje in ekonomsko neenakost in vse tisto, kar kroji populiste.

Zakaj pravim, da utegne biti predtrumpovska »normalnost« le neoliberalizem brez Trumpa? Oh, iz preprostega razloga: ker se je po Bidnovi izvolitvi začela prava mala vojna med zmernimi, sredinskimi demokrati in levim krilom demokratske stranke – sredinski demokrati namreč levici demokratske stranke očitajo, da so jo demokrati na kongresnih volitvah tako slabo odnesli zato, ker so progresivni demokrati, kot so Alexandria Ocasio-Cortez, Rashida Tlaib, Ilhan Omar in Ro Khanna, med predvolilno kampanjo mahali s »socialističnimi« parolami, kot je »defundirajmo policijo« – ali pa »javno zdravstveno zavarovanje za vse«.

Te »socialistične« parole naj bi bile demokratom v predstavniškem domu odnesle nekaj sedežev – in zaradi teh »socialističnih« parol naj ne bi bili osvojili senata. In ja, zaradi teh »socialističnih« parol naj bi bili skoraj izgubili na predsedniških volitvah. Nekateri sredinski demokratski veljaki zdaj celo pravijo, da demokrati ne bi smeli nikoli več izgovoriti besed »socializem« in »socialist«. Zaradi teh parol smo izgubili! Kot da bi jim agendo narekoval Tommy Tuberville, mračnjaški senator iz Alabame, ki trdi, da je bila II. svetovna vojna boj za osvoboditev izpod socializma.

Vprašanje je le, kako hitro bo Biden vrgel stran glasove, ki jih je dobil, in kako hitro bo pozabil, kakšen trud je bil potreben, da je bil izvoljen.

Vse skupaj je kar noro, če pomislimo, da Biden brez progresivnih glasov, brez progresivne mobilizacije, brez progresivnega aktivizma, brez progresivnega agitiranja, brez progresivnega zbiranja donacij, ki so demokratskim kandidatom zagotovile huronski predvolilni proračun (precej večjega od republikanskega), in brez progresivnih parol ne bi nikoli zmagal. Če se progresivni del Amerike in progresivni del demokratske stranke ne bi tako angažirala, bi v Beli hiši ostal Trump.

Še toliko bolj pa je to noro, če pomislimo, da so bili vsi demokratski kandidati za predstavniški dom, ki so se med predvolilno kampanjo zavzemali za »javno zdravstveno zavarovanje za vse« (Medicare for All), izvoljeni. Čisto vsi. In da tisti demokratski kandidati, ki »javnega zdravstvenega zavarovanja za vse« niso podpirali, niso bili izvoljeni. Čisto vsi. Kar velja tudi za progresivni »zeleni New Deal« – tisti demokrati, ki ga podpirajo, so bili izvoljeni.

Nobenih skrivnosti ni. Nobene megle ni. Vse je na dlani: tisti demokrati, ki so zagovarjali »javno zdravstveno zavarovanje za vse«, so bili izvoljeni, tisti demokrati, ki se za »javno zdravstveno zavarovanje za vse« niso zavzemali, pa niso bili izvoljeni. Hecno: takoj zatem so ankete pokazale, da kar 70 odstotkov Američanov podpira »javno zdravstveno zavarovanje za vse«.

V resnici je še huje: hkrati s predsedniškimi in kongresnimi volitvami so potekali tudi referendumi, na katerih pa so zmagovale progresivne vrednote – obdavčitev bogatih, omejitev obresti za hitre kredite, legalizacija rekreativne ali medicinske marihuane in tako dalje. Florida je celo z naskokom izglasovala višje minimalno plačilo – po novem znaša 15 dolarjev na uro. Biden na Floridi ni kazal nobenih znakov, da podpira zvišanje minimalnega plačila. Če ste se že ravno spraševali, zakaj je izgubil Florido.

Zagovarjanje progresivnosti

Z eno besedo: demokrati, ki so zagovarjali sredinske vrednote in sredinsko politiko, niso bili izvoljeni. Demokrati, ki niso zagovarjali neoliberalnih vrednot in neoliberalnih politik, so bili izvoljeni. Sredinski demokrati pa bi se zdaj progresivnega krila demokratske stranke najraje znebili. Da se bodo lahko »normalizirali«. Da se bo lahko Amerika vrnila k predtrumpovski »normalnosti«. Da bodo lahko izgubili stik z delavskim in srednjim razredom. Da bodo lahko zdaj, v času koronske krize, skrb za javno zdravje prepustili trgu. Da bo preživelo socialno in ekonomsko okolje, ki so ga oblikovale neoliberalne politike – in ki je omogočilo izvolitev Donalda Ivanoviča Trumpa.

Resda je presenetljivo, da je Trump dobil toliko glasov, še presenetljiveje pa je, da jih je toliko dobil Biden, a vsaj vemo, zakaj jih je dobil. Vprašanje je le, kako hitro jih bo vrgel stran in kako hitro bo pozabil, kakšen trud je bil potreben, da je bil izvoljen.

Ali kot bi rekel Jeffrey St. Clair (CounterPunch): »Če Trump volilnega poraza noče priznati zato, da bi javno še bolj diskreditiral volilni sistem, potem mu pravim: Vso srečo! Če pa s tem le nagaja liberalcem, potem mu pravim: Kar tako naprej!«