Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa

Leta 1963 se je v južnoafriški Pretoriji začelo sojenje Nelsonu Mandeli in somišljenikom, ki so jih obtožili pripravljanja eksplozivnih sredstev, gverilske vojne, sabotaž in nasilne revolucije, sodelovanja s tujimi simpatizerji, tujimi donatorji in tujimi vojskami, ki naj bi napadle Južnoafriško republiko, in podžiganja komunizma. Eksploziva naj bi imeli toliko, da bi lahko razstrelili Johannesburg. Vsaj tako je trdil javni tožilec. Pretiraval je. Tudi sojenje je bilo le rasistično pretiravanje. Še en brutalni kafkovski eksces apartheida. Obsodil ga je ves svet. Še toliko bolj, ker je obtožencem grozila smrtna kazen. In povsem jasno je bilo, zakaj so jim sodili – ker so bili pretežno temnopolti (Ahmed Kathrada je bil indijski musliman, Denis Goldberg je bil Jud) in ker so se uprli rasistični strahovladi. Obsodili so jih na dosmrtno ječo.

Sojenje – alias The Rivonia Trial – je bilo zelo dolgo, saj je trajalo od 9. oktobra 1963 do 12. junija 1964, toda ne obstaja niti en sam vizualni posnetek tega sojenja. Preživel pa je ton tega sojenja – okrog 256 ur. Del te mučne zgodovine – tega digitalno oz. »archéophonsko« restavriranega zgodovinskega zvoka – lahko zdaj slišite v zelo inventivnem francoskem animiranem dokumentarcu Država proti Mandeli in soobtoženim, ki nas najprej opozori, da južnoafriški režim ni bil le rasističen in apartheidski, ampak tudi pronacističen. Prvi južnoafriški premier je med II. svetovno vojno rekel, da upa, da bo zmagal Hitler, drugi južnoafriški premier je bil prav tako izrazito pronacističen, obenem pa je terjal »popolno belsko prevlado«. Slišimo glas javnega tožilca Percyja Yutarja, sicer Juda, ki ga je pronacistični apartheid za tožilca postavil zato, da bi bilo rasistično sojenje sprejemljivejše, in ki se mu zdi nelogično, da temnopolti hočejo volilno pravico – zdi se mu, da je v resnici nočejo. Trump bi mu prikimal. Višegrajci tudi. Sliko nevidnega sojenja, na katerem je Mandela famozno rekel, da je njegov ideal »demokratična in svobodna družba« in da je za »ta ideal pripravljen umreti«, nadomestijo črno-bele animacije (bolj igre senc, lis in pack via Oerd), toda vidimo arhivske posnetke pokolov nad temnopoltimi, ki so se uprli tej fašistoidni segregaciji in brezpravnosti. In vidimo obsojence (Goldberg, Kathrada, Andrew Mlangeni), odvetnike (George Bizos, Joel Joffe) in priče (Winnie Madikizela-Mandela), ki so bili v času snemanja še živi in ki pripovedujejo, kako so belci z višjih nadstropij in balkonov tiste, ki so pred sodiščem protestirali proti sojenju, polivali z urinom, medtem ko je policija proti njim obrnila pse. Kot tožilcu dahne Walter Sisulu, obtoženec št. 2: »Želim si, da bi bili vi kdaj v položaju Afričana.«

Animirani doku Država proti Mandeli in soobtoženim naredi za upor proti pronacističnemu apartheidu to, kar je za bejrutski palestinski begunski taborišči Sabra in Šatila, kjer so falangisti leta 1982 pobili 2000 palestinskih civilistov, naredil animirani doku Valček z Baširjem, v katerem izraelskemu vojaku nekdo dahne: »Nehote si prevzel vlogo nacista!« Fotke Palestincev z dvignjenimi rokami v Sabri in Šatili ga spominjajo na fotke Judov z dvignjenimi rokami v varšavskem getu.

Država proti Mandeli in soobtoženim, ki se odlično poda času, v katerem spet vstajata rasizem in neonacizem, bo eden izmed sedmih animiranih celovečercev, ki jih bo med 30. novembrom in 9. decembrom spletno ponudila Animateka, mednarodni festival animiranega filma, ki bo ponudil tudi množico – nekaj sto! – animiranih kvikijev. A tudi ostali celovečerci so odlične alegorije naše dobe: Naključno razkošje prosojnega vodnega rebusa, hrvaški eksperimentalni hibrid, prežet s konspirologijo, godardovsko cinefilijo, mikrofilmi, filmi-v-filmu, rašomonskimi offi, apokaliptičnimi fantazijami, časovnimi potovanji in slikami vse totalitarnejšega kapitalizma, ne skriva, da bo za prihodnost zmanjkalo denarja, Calamity, otroštvo Marthe Jane Cannary, v katerem se mala Martha Jane Cannary na divjem zahodu – kljub patriarhalnemu trušču, ki ženski predpisuje podložnost in ubogljivost – prelevi v odločno, neodvisno, revolveraško Calamity Jane, je film o opolnomočenju, Še en dan življenja, kombinacija animiranega filma in dokuja, ki popisuje, kako se je v angolsko državljansko vojno potopil kontroverzni poljski novinar Ryszard Kapuściński (tu je videti kot hard-boiled detektiv), pokaže strašne dileme vojnega poročanja, Stari mlekar, estonski obešenjaški, groteskni, laktokaliptični stop-motion odbitek (in čisti dobitek), daje povsem nov smisel konceptu prehranske samooskrbe, v bizarnosti, grotesknosti in imaginaciji pa se še bolj stegne poljski konceptualni animirani film Ubij to in zapusti to mesto, bujna, divja, psihedelična, zelo osebna halucinacija o rojstnem (komunističnem) mestu, utopiji, nostalgiji, melanholiji, starih krajih, najbližjih, ki ne bodo nikoli umrli, in razlogih, zakaj lahko šele liki v animiranih filmih rečejo, da ne verjamejo v smrt.

Zero Impunity, animirani doku (del globalnega transmedijskega projekta in gibanja), ki razkriva, kako vojske v sodobnih vojnah – od Sirije do Ukrajine – posilstvo, spolno nasilje in mučenje brez slabe vesti in nekaznovano spreminjajo v brutalno orožje, pred katerim si »mednarodna skupnost«, ki ima vedno polna usta humanizma in humanitarnosti, spretno in vztrajno zatiska oči, pa je videti že kar kot peticija. Podpišite jo!

Festival:
17. Mednarodni festival animiranega filma Animateka
Kje: program na http://www.animateka.si, ogled filmov na platformi Eventive
Kdaj: od 30. novembra do 9. decembra 2020