Kdo je zdaj banana republika?

Britanski pisatelj Simon Louvish je pred leti objavil roman Vstajenja (Resurrections), v katerem Hitler leta 1925 emigrira v Ameriko. V Nemčiji pridejo na oblast komunisti, zato z drugimi nacističnimi veljaki pač zbeži. V Ameriki ga čudovito sprejmejo. Vključi se celo v politiko in z leti postane senator. V času hladne vojne in protikomunistične histerije sproži svojo rasistično in antisemitsko demagogijo, ki ni brez judovskih in črnskih žrtev. Ameriki skuša prodati nacizem, ker pa se ni rodil tam, ne more kandidirati za predsednika.

V bitko za predsedniški položaj zato pošlje sina Rudolpha, a ta pade pod streli atentatorja, toda njegov drugi sin Frederick se kmalu zatem zrine za ameriškega podpredsednika, po atentatu na predsednika Josepha Kennedyja pa postane POTUS – predsednik Združenih držav Amerike.

Hitler v Beli hiši? Srhljivo? Šokantno! Niti ne. Frederick namreč na koncu vendarle ugotovi, da je Američan in da je prisegel Ameriki – demokraciji. Happy end.

Po letošnjih volitvah je bilo vprašanje le, ali Ameriko tudi zdaj čaka happy end. Bo Trump v zadnjem trenutku spoznal, da je Američan in da je prisegel Ameriki – ustavi in demokraciji? Malo verjetno, kajti že ves ta čas preigrava le tiste scenarije, ki bi happy end prinesli njemu, ne pa demokraciji.

Kakšni so ti scenariji? Kaj je torej to, kar že vse od volitev gledamo v Ameriki? Pa poglejmo.

Zakaj Janša tako navija za Trumpa, če pa ga je porazil Joe Biden, »eden najšibkejših predsednikov v zgodovini«?

Mali nacistični film

Hitler je zelo rad govoril o »veliki laži« – če je tvoja laž dovolj velika, je učinkovita. Če je dovolj velika, zgrabi. Če je dovolj velika, ji množice verjamejo. Trump počne natanko to: maha z veliko lažjo. Kako se glasi ta velika laž, vemo: volitve so ukradene! To je velika laž. Še več: to je zelo velika laž, ki jo Trump in njegovi vztrajno in sistematično ponavljajo. Ne brez razloga. Joseph Goebbels, Hitlerjev minister za propagando, je namreč rekel: »Če laž ponavljaš dovolj dolgo, ji ljudje nazadnje verjamejo.« Trump in njegovi delajo vse, da bi veliko laž dovolj dolgo ponavljali. Friedrich Nietzsche je v knjigi Onstran dobrega in zlega pisal o tem, da norost le redko udari posameznika, praviloma pa udari »skupine, stranke, nacije in dobe«. To je ta skupina – v tej dobi.

Teater absurda

Amerika je tako polarizirana, da človek, ki voli Trumpa, sploh nikoli v življenju ne sreča človeka, ki voli Bidna. Zato je tudi človek, ki voli Trumpa, prepričan, da ljudi, ki volijo Bidna, sploh ni. In zato so ljudje, ki volijo Trumpa, prepričani, da je zmagal Trump in da mu skuša Biden zmago zdaj ukrasti. Kako naj bi zmagal Biden, če pa ne poznajo nikogar, ki bi ga volil? Absurdno, ne. Še bolj absurdno: Trump je svoje volivce pozival, naj ne volijo po pošti, ali bolje rečeno – pozival jih je, naj volijo osebno, na volišču. Sredi pandemije? Nehajte. Mnogi trumpovci niso prišli. Iz strahu. Niso hoteli tvegati okužbe. Zdaj pa Trump in njegovi odvetniki trdijo, da so protrumpovske glasovnice skrivaj sežgali in uničili – ker jih je premalo. Še dobro, da je sabotiral samega sebe, da je torej s tem, ko se je odpovedal poštnim glasovom, izvedel avtopuč – puč proti sebi. Trump meni, da je dobil premalo glasov. Da so skrivnostno izginili. Vsekakor, dobil bi jih več, a so številni njegovi volivci žal letos umrli – vzel jih je covid-19.

Teater nezavednega

Zdelo se je, da Trump izvaja neke vrste puč – ali pa imitacijo puča. Kar je kakopak paradoks: ali lahko puč izvede nekdo, ki je na oblasti? Praviloma: ne! Trump: da! Sami vidite, kaj počne: poraza še vedno ne prizna, sodišča je pozival, naj razveljavijo glasovnice, volilne komisije pa, naj ne overijo volilnih izidov, Bidnovo legitimnost na vsakem koraku spodkopava, obnašal se je, kot da bo ostal v Beli hiši, ministrom in šefom zveznih agencij je zapovedal, naj delajo tako, kot da se ni nič spremenilo, oviral je mirni prenos oblasti (šele te dni je Upravi za splošne storitve, ki sprosti sredstva za prehodno obdobje in prenos oblasti na novega predsednika, naročil, naj »naredi, kar mora narediti«), v Pentagonu je odpustil civilni vodstveni kader in ga zamenjal s svojimi lojalisti, skrajnimi desničarji, ti pa so takoj dvignili stopnjo pripravljenosti poveljstva za posebne operacije (sem sodijo zelene baretke, SEALs in druge enote komandosov), na pomoč kliče vrhovno sodišče (tretjino vrhovnih sodnikov je imenoval sam!), michiganska kongresnika je prepričeval, naj 14. decembra elektorske glasove vržeta v njegovo skrinjico, privržencem pa nenehno pošilja signale, naj se uprejo goljufiji. Je to pakiranje puča? Ne? Grožnja s pučem? Ne? Poskus puča? Ne? Zakaj pa bi potem predsednik, poražen na volitvah, sploh počel vse to? Zakaj bi hotel na vsak način delegitimirati novega predsednika? In dalje: kaj če je Trump res pošast iz ida? Kaj če je res nezavedno Amerike – in hoče v Ameriki pri belem dnevu storiti le to, kar so Američani prej skrivaj počeli v tretjem svetu, posebej v Latinski Ameriki? Če Američani niso nasprotovali tem pučem, zakaj bi nasprotovali njegovemu? Teksaške paravojaške milice – alias South Plains Patriots – itak sporočajo: »Če bi predsednik Trump rekel, ‘fantje, imam nespodbitne dokaze, da je šlo za goljufijo, sodišča pa me ne poslušajo, zato Američane pozivam, naj vzamejo orožje’, bi se odzvali!« Kot bi verjetno rekel nekdanji venezuelski predsednik Hugo Chávez: Trumpu puč ne bo uspel le zato, ker v Ameriki ni ameriške ambasade!

Ko je izbruhnila pandemija, Trump Amerike ni hotel zapreti – lockdownu je nasprotoval. Janša mu je sledil in v času drugega vala razglasil lažni lockdown – v službo hodi 70 odstotkov zaposlenih.

Matrica

Pred nami plešeta dve Ameriki. Ena je vzela rdečo tabletko, druga pa modro. Ena živi v realnosti, druga v alternativnem svetu, v katerem je na volitvah zmagal Trump. V očeh te Amerike to, da je šlo za volilno goljufijo, dokazujejo pritožbe in tožbe, ki jih vlagajo Trumpovi odvetniki. Zakaj bi jih vlagali, če ne bi šlo za volilno goljufijo? Toda ironija je v tem, da sodniki vse te tožbe zavračajo, kar seveda pomeni, da Trump in njegovi te volitve vsak dan znova in znova in znova in znova izgubijo. Kar pa Trumpove privržence utrdi v veri, da belci v tem multikulturnem svetu le še izgubljajo in da so zato upravičeni do svoje etnodržave. Če verjamejo to, zakaj ne bi verjeli tudi drugim teorijam zarote? Recimo: da so volitve ukradene.

Grozljivka

Vsi vemo, kako se običajno končajo grozljivke, recimo Noč čarovnic, Petek trinajstega ali Mora v Ulici brestov. Pošast na koncu ubijejo, a ko še enkrat pogledajo, njenega trupla ni več – pošast je ponovno vstala. To se je zdaj zgodilo Ameriki, pravi Chris Marshall (Salon): Trumpa so se znebili, a ponovno vstaja in vstaja. Noče stran – kot Michael Myers, Jason Voorhees in Freddy Krueger. Vsak dan najde nov »plan B«. Eden je bolj grizlijevski od drugega.

Stand-up

Ko so bili vsi zgroženi nad tem, da Trump ne dopušča mirnega in tradicionalno gladkega prenosa oblasti, je zunanji minister Mike Pompeo dahnil, da bo sledil »gladek prehod v Trumpov drugi mandat«. Potem je rekel, da se je le šalil. Ni kaj, to je bil dober vic. Celo odličen. Njegov vic je zvenel kot vici, ki jih pokajo John Oliver, Jimmy Kimmel, Stephen Colbert, Seth Meyers in Jimmy Fallon, gostitelji ameriških nočnih pogovornih oddaj. S Pompeovim vicem bi težko tekmovali. A to, kar se dogaja po volitvah, itak deluje tako nadrealistično, da izgleda kot stand-up. Zdi se, kot da Trump in njegovi le tekmujejo v tem, kdo bo povedal boljši vic. Morda pa se hoče Trump maščevati demokratom in njihovemu velikemu junaku, Baracku Obami, ki se je leta 2016 na tradicionalni večerji Združenja dopisnikov iz Bele hiše tako sočno norčeval iz njega. Ne pozabite: Obama je pokal vice o Trumpu (»Donald je najbolj srečen in ponosen, ker se zgodba o mojem rojstnem kraju končno umika z dnevnega reda, saj se bo lahko zdaj končno posvetil resnično pomembnim vprašanjem: ali smo se res izkrcali na Luni? Kaj se je zgodilo v Roswellu? In kje sta Biggie in Tupac?«), v dvorani so se držali za trebuhe, Trump, ki je bil tam, pa se je kar pogrezal od sramu. To, da se mu kdo posmehuje, najslabše prenaša. Zdaj se on posmehuje Ameriki. Kot da bi hotel reči: vam gre še na smeh?

Trump še vedno verjame, da je zmagal – še vedno verjame Janši.

Boratov sledeči gibljivi film

Se spomnite tistih vulgarnih, straniščnih, obscenih, ogabnih, politično nekorektnih holivudskih komedij, v katerih drkajo, bruhajo, prdijo in rigajo? Saj veste, Dedek uide z vajeti, Ted, Freddy Got Fingered, Borat – takšne reči. Tudi karkoli z Adamom Sandlerjem. No, natanko tako – ali pa že kar kot parodija teh komedij – je izgledala tiskovna konferenca, na kateri sta Trumpova odvetnika Rudy Giuliani in Sidney Powell trdila, da imajo dokaze, da je zmagal Trump (in to z naskokom), da so mu zmago ukradli in da je prišlo do masivne volilne goljufije. Sidney Powell, fenica teorije zarote QAnon (Trump je sredi obračuna s pedofilsko-satanistično-kanibalsko demokratsko kabalo), je celo oznanila, da je na volilni izid »masivno vplival komunistični denar, ki je prišel prek Venezuele, Kube in verjetno tudi Kitajske«, pri volilni goljufiji pa naj bi bili sodelovali tudi algoritmi volilnih naprav Dominion, antifa, George Soros, Clintonova fundacija – oh, in že davno umrli Hugo Chávez, naročnik računalniškega programa, ki omogoča večno zmagovanje! Giuliani, ki je povedal, da je eden izmed njegovih najljubših pravniških filmov Moj bratranec Vinnie ( ja, v tej komediji je našel dokaz, da so bile volitve ukradene!), in ki so mu po obrazu drli znoj, lepljivi lasje in temna barva za lase (zraven je mirno stal njegov sin, katerega test za covid-19 je bil pozitiven!), pa je itak izgledal tako groteskno, kot da hoče preseči svojo »vlogo« v novem Boratu, v katerem se kar topi ob bujni plavolasi novinarki, ki se v hotelski sobi dela, da z njim dela intervju. Jasno, Rudy Giuliani in Sidney Powell nista predložila niti enega dokaza, toda v očeh Trumpovih volivcev je dokaz volilne goljufije že to, da vsi govorijo, da je prišlo do volilne goljufije – sami namreč ne poznajo nikogar, ki bi trdil drugače. Poznajo le takšne, kot so sami. Ta tiskovna konferenca, ki je potekala v štabu Nacionalnega komiteja republikanske stranke in je izgledala kot prizor iz kultne farse Idiokracija (reproduciranje idiotizma je v premem sorazmerju z izginjanjem demokracije), pa je tudi potrdila, da lahko firerja v norosti zasenčijo le njegovi najzvestejši privrženci. Giuliani je za Trumpa to, kar je bil Charlie Chaplin za Hitlerja.

Banana republika

Trump se je materialno okoriščal s predsedniško funkcijo, v okoriščanje je vpregel tudi svoje otroke, demoniziral je demokracijo in medije, pozival je k aretaciji političnih nasprotnikov, obseden je bil s kultom osebnosti – in zdaj še to: povolilni pučizem. Neki latinskoameriški časopis je izšel z naslovnico, na kateri je z velikimi črkami pisalo: »Kdo je zdaj banana republika?«

Sequel

Rudy Giuliani je v intervjuju na kanalu Fox News vzkliknil, da bi bilo treba vodstvo demokratske stranke »obglaviti«. Vau! To so republikanci pred leti govorili za iraški režim – da ga je treba »obglaviti«. Kar se zdaj dogaja v Ameriki, izgleda kot nadaljevanje iraške vojne. Eric in Don Jr., Trumpova sinova, ki Američanom dopovedujeta, da je njun ata zmagal, itak izgledata kot Sadamova sinova Kusaj in Udaj, ki sta se prav tako borila do konca.

Zakaj bi morali paziti, da se rasisti in neonacisti ne počutijo slabo? Zakaj bi jim hodili naproti? Zakaj bi jim hodili na pol poti? Zakaj bi morali z njimi iskati skupne točke?

Charlottesville 2.0

Biden in demokrati povsem mirno tolerirajo Trumpove norosti – njegovo pučistično nagajanje, njegovo besnenje, njegovo primitivnost, njegovo sabotiranje demokracije. Obnašajo se tako, kot da so na volitvah izgubili, ne pa zmagali, pravi Rebecca Solnit (Literary Hub). In če malce bolje pomislite, to Bidnovo toleriranje Trumpovih norosti izgleda kot nadaljevanje tega, kar je Trump rekel po razvpitih dogodkih v Charlottesvillu (2017), kjer so se neonacisti in rasisti spopadli z antinacisti in antirasisti – da so namreč na obeh straneh »zelo fejst ljudje«. Ja, reči je hotel, da so tudi neonacisti in rasisti »zelo fejst ljudje«. Da jih je treba razumeti. Da jih je treba spoštovati. Da se jim ne smemo posmehovati. Mar ni tudi Bidnovo oziroma demokratsko toleriranje Trumpovih pučističnih norosti le pozivanje k razumevanju »druge strani«? V slogu: saj veste, izgubili so, še vedno ne morejo verjeti, zelo so jezni, prizadeti in užaljeni, pustiti jih moramo, da pridejo k sebi, da zajamejo sapo, razumeti jih moramo, ne smemo jih jeziti ali se jim posmehovati, do njih moramo biti sočutni. Točno, »druga stran« je izgubila (in dokazov, da so demokrati ukradli volitve, ima toliko, kot imajo dokazov tisti, ki zanikajo podnebne spremembe ali holokavst), toda nikar ne pozabite, kdo vse je med temi na »drugi strani« – neonacisti, rasisti, etnonacionalisti, nativisti, ksenofobi, antisemiti, antifeministi, homofobi, islamofobi, latinofobi. Bi jih res morali razumeti? Bi res morali sočustvovati z njimi? Bi se jim morali res opravičiti, ker so izgubili? Bi morali res spoštovati čustva in mnenja moških, ki verjamejo, da so več vredni od žensk, belcev, ki verjamejo, da so več vredni od nebelcev, in neonacistov, ki vpijejo »Židje nas ne bodo zamenjali«? »Obstaja obupano naivna verzija centrizma, po kateri bi morali biti drug z drugim le prijaznejši, pa bi bili vsi skupaj ena velika srečna družina,« pravi Rebecca Solnit, ki opozarja, da se z neonacisti in rasisti ne moremo srečati »na pol poti«: »Resnica ni nekakšen kompromis med resnico in lažjo, dejstvom in zablodo, znanstveniki in propagandisti. In etičnost ni na pol poti med rasisti in borci za človekove pravice, med posiljevalci in feministkami, med uničevalci sinagog in Judi, med ksenofobi in priseljenci, med transfobi in transspolnimi osebami. Kdo za vraga pa hoče enotnost z nacisti, dokler so nacisti in dokler to ne nehajo biti?« Prav res: zakaj bi morali paziti, da se rasisti in neonacisti ne počutijo slabo? Zakaj bi jim hodili naproti? Zakaj bi jim hodili na pol poti? Zakaj bi morali z njimi iskati skupne točke? Zakaj bi morali sprejeti to, da »prava žrtev ni žrtev rasizma, temveč rasist, ki mu rečejo rasist«? A Biden in demokrati s svojim obnašanjem prikimavajo prav patetični skrajnodesničarski tezi, da so prave žrtve rasisti, ali bolje rečeno – da so prave žrtve rasizma belci in da je antibelski »rasizem« večji problem od klasičnega rasizma. Zato je treba rasiste »razumeti«.

Šekspirijada

Shakespeare je pisal tragedije o kraljih, ki so ostali brez krone, in pučistih, ki so jim jih sneli. Ti kralji so bili po malem kralji in po malem pučisti. Tak je tudi Trump – po malem je kralj, ki je izgubil prestol, po malem pa je pučist, ki skuša preprečiti kronanje novega kralja. Strah, da bo grad raje požgal, kot pa ga prepustil komu drugemu, je upravičen. Rad vidi, če kaj zgori. Covid-19, ki nadomešča srednjeveško kugo, je »požgal« več kot 260 tisoč Američanov.

Sindrom Matije Gubca.Wikipedija se spominja: »Matija Gubec je bil skupaj z Ilijem Gregorićem vodja slovensko-hrvaškega kmečkega upora, ki ga je sprožilo kruto ravnanje plemiča Ferenca Tahyja. V bitki pri Stubičkih Toplicah so ga zajeli in privedli v Zagreb, kjer so ga javno mučili, mu nadeli razbeljeno železno krono in ga na koncu razčetverili.« To se je zgodilo davnega leta 1573. Nam je kakopak pred očmi ostala predvsem tista razbeljena železna krona, ki so mu jo nadeli na glavo: Hotel si biti kralj – evo, zdaj si kralj! Ali kot je to – v baladi Kronanje v Zagrebu – zapel Anton Aškerc: »Matija Gubec – žível kralj! Razlegaj se do daljnih dalj!« Trumpov martirij je videti kot reimaginacija tega Gubčevega »kronanja«. Dobro veste, kaj je hotel biti Trump – kralj. Prav tako veste, kaj ga je pokopalo – virus. Koronavirus. Čakajte: kako že izgleda novi koronavirus? Točno – kot k(o)rona. To je virus s krono. Kot Trump – kralj virusa, virus s krono, kraljevski virus. »Žolt je kot zlato,« bi dahnil Aškerc in dodal: »Za krono rojen si junak!« Razlegaj se do daljnih dalj!

Rimejk

Letošnje volitve so rimejk rasističnih volitev leta 2000. Razlika je le v tem, da so republikanci leta 2000 črnce okradli pred volitvami, letos pa jih skušajo okrasti po volitvah. Ali natančneje: leta 2000 so na Floridi pred volitvami z volilnih seznamov izbrisali na desettisoče črncev in jim s tem preprečili, da bi volili demokratskega predsedniškega kandidata (leta 2000 je 90 odstotkov črncev volilo demokratskega kandidata), letos pa so republikanci zahtevali razveljavitev vseh glasovnic iz michiganskega okrožja Wayne, kamor sodi Detroit in kjer je 80 odstotkov prebivalcev temnopoltih (Biden je v tem okrožju dobil 332 tisoč glasov več kot Trump). Sporočilo je jasno: ti glasovi niso legalni! Zakaj ne? Pa dešifrirajmo in razpakirajmo to šifrirano sporočilo: ti glasovi niso legalni, ker so jih oddali črnci! Je prišlo do prevare? Je, toda ne šele zdaj, ampak že davno – ko so črnci dobili volilno pravico! Ne bi je smeli imeti! Vsakič, ko volijo, goljufajo! Njihov glas ni nikoli legalen! Ker voliti sploh ne bi smeli! Kot je rekel Rudy Giuliani: »Volilni izid v Michiganu se spremeni, če odvzameš okrožje Wayne.« Republikanska stranka je rasistična, zato republikanski predsedniški kandidat ne more več dobiti večine glasov. Računa lahko le na elektorski kolegij, vrhovno sodišče in Ponosne fante. Trump in njegovi trdijo, da Bidnova zmaga ni legitimna – ker so ga volili črnci, ki sploh ne bi smeli imeti volilne pravice! Ja, Trump in njegovi skušajo na vsak način ukrasti volitve. »Dobil sem volitve. Volilna goljufija po vsej deželi!« Šur. Če to pravi Janša, še ne pomeni, da je res.

Tea Party 2.0

Zakaj Trump počne to, kar počne, in zakaj mu republikanci sekundirajo? Iz več razlogov, pravijo: prvič, Trumpovo volilno telo podžigajo, ker morajo v Georgii zmagati na dodatnih senatnih volitvah – če na njih izgubijo, izgubijo senat; drugič, Trumpovo volilno telo hočejo čim bolj vneti in pripraviti na kongresne volitve ’22 in predsedniške volitve ’24; tretjič, s podžiganjem Trumpovih volivcev hočejo od njih iztisniti čim več donacij, da bi poplačali dolgove Trumpove predvolilne kampanje; četrtič, Trump si ustvarja publiko za medijski imperij, ki naj bi ga ustanovil; in petič, Trump se skuša v tem kaosu dokopati do tajnih informacij, ki jih imajo zvezne agencije o njem in njegovem poslovanju – rad bi se izognil preiskavam in ječi. V resnici pa se zdi, da s tem pripravljajo le teren za novo verzijo gibanja Tea Party, ki je »vstalo« ob izvolitvi Baracka Obame – in ki je skušalo Obamo čim bolj delegitimirati. Podton tega gibanja je bil: Obama ni legitimen, ker je črnec! Podton gibanja Tea Party 2.0 pa bo: Biden ni legitimen, ker je ukradel volitve!

Antijanša

Kot pravi Jeffrey St. Clair (CounterPunch): »Spet je prišel do izraza ameriški pragmatizem – volivci so se bolj razveselili Trumpovega poraza kot Bidnove zmage.« Mar se nekaj takega ne dogaja tudi v Sloveniji? Volivci se vedno bolj razveselijo Janševega poraza kot Jankovićeve, Cerarjeve ali Šarčeve zmage (ali »zmage«). Ameriki se je zgodil Antijanša.

Janša

Janša je pri Trumpu pobral »globoko državo« in »močvirje«. Trump je s svojim tvitanjem afirmiral Janševo tvitanje. Ko je izbruhnila pandemija, Trump Amerike ni hotel zapreti – lockdownu je nasprotoval. Janša mu je sledil in v času drugega vala razglasil lažni lockdown – v službo hodi 70 odstotkov zaposlenih. Pa še lažni lockdown je razglasil prepozno, je izračunal Žiga Zaplotnik, profesor s fakultete za matematiko in fiziko: če bi vlada 16. oktobra uvedla enak lockdown kot pri prvem valu epidemije, bi bilo mrtvih precej manj. Toda medtem ko je žgal drugi val in ko so Slovenci umirali, je Janša branil Višegrad – Madžarsko in Poljsko. Kot da je madžarski ali poljski premier. Obenem je še enkrat ponovil, da so bile slovenske parlamentarne volitve leta 2014 ukradene. Da so bile letošnje ameriške predsedniške volitve ukradene, pa bo še leta ponavljal Trump. In ko bodo Združeni narodi obsodili genocidno početje kakega režima, bo kanaliziral Janšo in besno tvitnil: Zdaj se oglašate – ko so mi ukradli volitve, ste pa molčali!

Misterij

Jasno ni le to: zakaj Janša tako navija za Trumpa, če pa ga je porazil Joe Biden, »eden najšibkejših predsednikov v zgodovini«?

To se pri nas ne more zgoditi. Roman To se pri nas ne more zgoditi (It Can’t Happen Here), ki ga je davnega leta 1935 objavil Sinclair Lewis, Ameriko prikazuje kot deželo, v kateri rožljajo besede Dom, Disciplina, Močna volja, Značajnost, Božanski narod, Rasa, Zemlja, Narodna enotnost in Vodja, v kateri morajo imeti ženske po šest otrok, v kateri se študentje sami javljajo v vojsko, v kateri vsako norost iz Evrope, uperjeno proti svobodi, predstavijo kot prisrčno demokratsko iznajdbo, v kateri čustva hitro poblaznijo in v kateri je edina politika hujskanje »sodrge«.

Vsi so fascinirani nad senatorjem Buzzom Windripom, »prerijskim Demostenom«, ki ni le populist in demagog, ampak »poklicen navadni človek«, toda ko pridejo domov, se ne morejo spomniti ničesar, kar je rekel. »V njem so bili vsi predsodki in želje vsakega ameriškega navadnega človeka.« Mnogim se zato zdi, da bi bilo krizo demokracije in ekonomije najlažje zdraviti s fašizmom. »Nesmisel! Nesmisel! To se pri nas, v Ameriki, ne more zgoditi, ni mogoče! Saj smo dežela svobodnjakov,« kričijo nekateri, toda drugi – v prevodu Jožeta Stabeja – opozarjajo: »Na vsem svetu ni dežele, ki bi lahko postala bolj histerična – da, bolj klečeplazna! – kot Amerika.« Ali pa: »Se spominjate Ku Klux Klana? Se spominjate naše vojne histerije, ko smo kislemu zelju pravili ’zelje svobode’ in je nekdo celo predlagal, da bi nemškim ovčarjem pravili ’svobodni ovčarji’? No, kje v vsej zgodovini je kdaj bilo kako ljudstvo tako zrelo za diktaturo kot naše!« Kot doda nekdo: »Bog ve, da je že dovolj znamenj o tem, kako bi lahko imeli tiranijo v Ameriki.« Navsezadnje, ta »dežela je postala tako mlahava, da se katera koli tolpa, ki je dovolj predrzna in dovolj brezvestna in dovolj prebrisana, da ni videti nezakonita, lahko polasti celotne vlade in si pridobi vso moč in ploskanje in pozdrave, ves denar in palače in voljne ženske, ki jih hočejo.«

Windrip, ki »ima sicer morda nekaj napak, vendar je na strani preprostih ljudi in proti vsem tesnim, starim političnim strojem«, potem res izvede fašistični udar: vpelje diktaturo, korpovce in pozdrav z iztegnjeno roko, razglasi izredno stanje, razpusti kongres, razveljavi ustavo in vrhovno sodišče, prepove stavke in vse stranke, zapre novinarje, intelektualce in univerze, stisne disidente in Jude, sežge sporne knjige, lansira nagla sodišča, pobije kriminalce, brutalno obračuna z uporniki, pacifisti, ateisti in levičarji ter odpre koncentracijska taborišča. In tako se začne ameriška primavera di bellezza.

Windrip – »prostaški, skoraj nepismen, javen lažnivec«, ki začuti »morilsko razpoloženje množice« – v Ameriki na ameriški način naredi to, kar je Hitler v Nemčiji naredil na pruski način. Vmes slišimo tudi parafrazo fraze, ki je bila sredi tridesetih let kar pogosta: »Če bo kdaj tukaj fašistična diktatura, sta ameriški značaj in pionirska neodvisnost tako izrazita, da se bo popolnoma ločila od česar koli v Evropi.«

Ta »film« se v glavah Američanov ni vrtel le teh nekaj tednov po volitvah, ampak štiri leta. In Trump še vedno verjame, da je zmagal – še vedno verjame Janši.