Ena soba, en računalnik, več otrok

Zaprte šole in šolanje na daljavo so izziv za veliko večino osnovnošolcev in srednješolcev ter njihovih staršev, a najtežje je v tem pogledu otrokom z roba družbe, med katere sodijo tudi otroci iz begunskih družin.

Po podatkih urada za oskrbo in integracijo migrantov je v šolskem letu 2020/21 v šolanje vključenih 99 begunskih otrok, torej otrok z mednarodno zaščito, od tega 68 osnovnošolcev in 31 srednješolcev. Direktorica urada Katarina Štrukelj pojasnjuje, da v azilnem domu, sploh pa zunaj njega, begunskim otrokom pri šolanju pomagajo nevladne organizacije. Zato smo se za dodatne informacije o tem, kako gre begunskim otrokom od rok šolanje na daljavo, obrnili na Slovensko filantropijo.

Vodja programa Migracije Franci Zlatar je pojasnil, da je na začetku epidemije večina otrok in mladostnikov imela težave zaradi pomanjkanja ustrezne opreme, »potem ko so končno dobili računalnike, kamere, slušalke in mikrofone, so morali namestiti aplikacijo Zoom in se jo naučiti uporabljati. Komunikacija z učiteljicami in učitelji je otežena, ker ne otroci ne starši niso vešči uporabe elektronske pošte.« Pogosta težava, ki dodatno otežuje šolanje na daljavo, je znanje jezika. »Šole s starši komunicirajo prek elektronske pošte ali pisnih obvestil, ki jih domov prinesejo otroci. Veliko staršev begunskih otrok ne zna uporabljati e-pošte in prav tako ne zmorejo razumeti obvestil. Nemalokrat se zgodi, da nam starši prinesejo takšna obvestila iz šole, da bi jim razložili, kaj pomenijo. Pri mlajših otrocih, ki so pri sledenju pouku odvisni od starševske pomoči, je poleg nespretnosti pri uporabi spletnih aplikacij in računalnikov velik izziv nerazumevanje jezika, navodil in seveda tudi snovi.«

Težave pa se tu ne končajo. Dodatna težava je v zagotavljanju prostora in opreme v večjih družinah ali/in majhnih bivalnih enotah. Težava torej, s katero se spoprijemajo vse večje družine, begunske pri tem niso izjema: »Zaradi prostorske stiske doma nekateri otroci zelo težko sledijo pouku na daljavo. Pogosto imajo vsi sorojenci pouk ob istem času in je takrat treba uporabljati računalnik in telefone staršev in iskati miren kotiček v stanovanju, kjer bi pouk lahko nemoteno potekal. Največje težave imajo otroci, nastanjeni v azilnih domovih, kjer vsa družina živi v eni sobi, po navadi pa imajo tudi zelo slabo internetno povezavo.«

Vse to pri otrocih in starših pušča posledice. »Otroci in mladi, s katerimi delamo, doživljajo še veliko večjo socialno izolacijo in hujši občutek osamljenosti. Na njihovo počutje močno vpliva razpoloženje staršev, ti pa so zaradi trenutnega stanja nemalokrat anksiozni in izčrpani od številnih skrbi in obveznosti. Pri nekaterih otrocih smo opazili velik upad motivacije za opravljanje šolskega dela, izgubo dnevnega ritma in občutek nesmiselnosti, pri nekaterih se je poglobil občutek, da izstopajo v svoji različnosti, opazili smo izgubo želje po stikih s prijatelji, beg v virtualni svet …« pojasnjuje Zlatar in dodaja, da so glede nečesa »oboji, otroci in njihovi starši, brez izjeme zelo složni – vsi bi si želeli čimprejšnje vrnitve v šolo«.