Teden / Cerebralni bankrot

Srečko Prijatelj, poslanec Slovenske nacionalne stranke med letoma 2004 in 2010, se je v zgodovino slovenskega parlamentarizma zapisal kot prvi poslanec, ki je moral v zapor zaradi izsiljevanja novogoriškega podjetnika Marjana Mikuža. Prijatelj je bil v poslanskih klopeh objesten in prostaški, celo tako prostaški, da tedanji novinar Mladine Jure Aleksič leta 2005 za njegov nastop v državnem zboru med obravnavo predloga zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti ni našel lepših besed, kot da gre lahko kvečjemu za »normalni domet cerebralnega bankrotiranca«.

Med razpravo o omenjenem zakonu je Prijatelj povedal, da je »tudi ljubezen lahko bolezen« in da bi, »če zdravimo alkoholizem, kleptomanijo«, lahko tudi homoseksualnost »zdravili na kakšni za to primerni ustanovi«. Med nadaljevanjem seje v državnem zboru je pet dni kasneje še pristavil, da »verjetno v tej dvorani ni nikogar, ki bi želel imeti svoj plod ljubezni, ki bi bil tako opredeljen, kot danes glasujemo, s pravicami. Z drugimi besedami, nihče od nas ne bi želel imeti svojega sina ali pa hčerke, ki bi se opredelila za tako zakonsko zvezo.« In nato dodal igralski vložek ter s pačenjem in gestikuliranjem, ki bi ga po njegovem mnenju lahko pripisali povprečnemu homoseksualcu, nadaljeval: »Ne nazadnje, najbolj bi bili oškodovani otroci, ki bi bili posvojenci teh zakonov, kajti predstavljajte si otroka v šoli, po katerega bi prišel oče, ki bi ga pozdravil: ’Čavči, prišel sem pote. Si že oblečen?’«

Aleksič je takrat v Mladini zapisal, da je njegova domislica, ki jo je pospremil s kavarniško mimiko, delovala »zgolj kot normalen domet cerebralnega bankrotiranca«, ki ima srečo, »da živi v državi s tako omejenim bazenom kadrov, da se lahko človek njegovih karakteristik znajde celo v parlamentu, ko pa ne bi mogel biti v neki nominalnega spoštovanja vredni deželi niti hišnik povprečno urbane osnovne šole«.

Poslanec se je zaradi tega počutil užaljenega, zato je zoper Mladino vložil tožbo. Deset let kasneje je Evropsko sodišče za človekove pravice novinarjeve besede razumelo kot utemeljeno kritiko poslanca, ki je promoviral negativne stereotipe o družbeni manjšini.

Zakaj smo se spomnili tega primera? Podobno prostaštvo sta si med interpelacijo ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca prejšnji teden privoščila poslanca SDS Andrej Poglajen in Žan Mahnič. Poglajen je med interpelacijo za ministra, pristojnega med drugim za izvedbo dolgotrajne oskrbe – najbrž enega pomembnejših državnih projektov vseh časov – ki je sicer odkrit glede svoje istospolne usmerjenosti, dejal, da je pričakoval, »da na koncu ministrovanja njegov največji dosežek kariere ne bo ostalo pisanje priročnikov za lizanje zadnjice«. Maljevac je bil v obdobju 2007–2017 predsednik društva Legebitra, ki med drugim deluje na področju varne spolnosti. Sledilo je nasprotovanje poslancev koalicije, na katero je Mahnič odgovoril, da je njegov poslanski kolega samo »navajal dejstva, četudi so za nekoga neprijetna«, pri tem pa sta se pridušeno, kot bi sedela v šolskih klopeh, hihitala in zabavala.

Njuno obnašanje bi težko opisali natančneje, kot je to nekoč za nastop Srečka Prijatelja storil Jure Aleksič.