Revolucionar

Diego Maradona je nazadnje treniral Dorados, tretjerazrednega mehiškega drugoligaša iz Culiacána (pri katerem je igralsko kariero končal Pep Guardiola). Ko ga je leta 2018 prevzel, je bil na dnu lestvice, toda na koncu ga je spravil na vrh – do kvalifikacijske tekme za prvo ligo. V prvo ligo se ni prebil, toda naslednje leto se je to ponovilo: Dorados je bil spet na dnu lestvice in spet so pripeljali Maradono, ta pa je ekipo spet pripeljal do konca – do kvalifikacijske tekme za prvo ligo. In spet ni šlo.

Oglejte si Netflixovo dokuserijo Maradona in Mexico, ki popisuje to zadnjo Maradonovo nogometno avanturo, pa boste videli, kako neverjetno je znal motivirati igralce – kako je znal navdihniti premagance, ponižance in prikrajšance, kako je znal nogomet preleviti v protest, kako je znal popolne outsiderje prepričati, da so najboljši na svetu, kako je znal iz njih potegniti to, kar je v njih samih večje od njih. Z njimi poje, pleše, skače (z uničenimi koleni), se objema. Pusti, da se ga dotikajo, kot da bi skušal vanje skanalizirati vse svoje nekdanje aspiracije, vse svoje nekdanje gibe, vse svoje nekdanje genialnosti, vso svojo nekdanjo neminljivost. Marginalcem je res znal dvigniti moralo in samozavest – ja, znal jim je prižgati razredno zavest. »V nogometu se ničesar ne bojim,« pravi. In vendar izgleda kot najbolj osamljen človek na svetu.

Ko je umrl, so Slovenci pisali in govorili, da je bil nekaj oddaljenega in sanjskega in irealnega, toda Slovenec, ki ga je hotel v živo videti na vrhuncu njegovih moči, potemtakem v osemdesetih letih, je imel za to kar nekaj sijajnih priložnosti. Recimo: lahko bi se zapeljal do bližnjega – ne ravno oddaljenega in sanjskega – Vidma, kjer je Maradona gostoval, ko je igral za Napoli. Ne vsako sezono, kajti Udinese je nekje vmes – zaradi razvpitega stavniškega škandala – izpadel v drugo ligo (»serie B«).

Ali pa bi se lahko še prej, leta 1982, zapeljal do Beograda, ko je Crvena zvezda v pokalu pokalnih prvakov igrala z Barcelono – in imel bi kaj videti, hočem reči, tisto, kar ima danes za oddaljeno in sanjsko, bi v vseh smislih videl v živo, saj je Maradona sam premagal Crveno zvezdo. In Zvezda je imela tedaj tako močno postavo, da je Rajko Janjanin, prefinjeni dribler (in ljubljenec publike!), ki je potem dosegel dva gola, v igro vstopil šele v drugem polčasu. Tudi Maradona je dosegel dva gola. Prvega z glavo – ja, zlahka in antigravitacijsko je preskočil štiri Zvezdine velikane in vratarja Stojanovića. Pri drugem pa je žogo dobil na sredini, jo v sunkovitem diru potegnil 30 metrov, vse pretekel in preigral ter z roba kazenskega prostora elegantno lobal vratarja, ki je naredil dva ali tri korake preveč. V tej situaciji ne bi nihče lobal vratarja – razen Maradone. Na stadionu Marakana je bilo okrog 90 tisoč gledalcev – vsi so vstali in ploskali. Tudi severna tribuna.

Maradona – čudovito obsedeni strelec in napadalec, kompliciran in kontroverzen, dekadenten in konfrontacijski, strasten in avtodestruktiven (kateri revolucionar pa ni?) – je bil nogometni Robin Hood.

Zvezdini navijači so mislili, da so videli že vse – dokler niso videli tega. In ko so Zvezdini igralci potem Maradono pokosili v kazenskem prostoru, sodnik pa enajstmetrovke ni piskal, so mu bučno in besno žvižgali – sodniku, ne Maradoni. Tega zlepa ne vidite.

Toda ta tekma ni bila pomembna le zato, ker je Maradona tako briljiral in dominiral in povsem nedvoumno pokazal, zakaj, kot je dahnil televizijski komentator, »stane 15 milijonov dolarjev«, ampak tudi zato, ker je res čudovito anticipirala tisto slovito tekmo, ki sta jo 22. junija 1986, v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Mehiki, odigrali Argentina in Anglija. Ali bolje rečeno: tekma med Crveno zvezdo in Barcelono je bila vnaprejšnja preslikava tekme med Argentino in Anglijo, na kateri je Maradona dosegel dva gola. Prvega z glavo – ja, preskočil je tudi precej višjega vratarja Petra Shiltona. Antigravitacijsko. Pri drugem pa je žogo – »vesoljski zmaj« – dobil na sredini, celo še na svoji polovici, se sunkovito obrnil proti angleškemu golu, zvrtel dva Angleža, stekel ter diabolično pretekel, preigral in osmešil pet angleških igralcev, vse z levico, na koncu pa še Shiltona in žogo poslal v mrežo. S tem je dal nov pomen frazi, da so »v Angliji nogomet ustvarili, v Latinski Ameriki pa so ga izpopolnili«.

Potem je z razprtimi rokami stekel na desno, kamor so evforično stekli tudi vsi njegovi soigralci – razen napadalca Jorgeja Valdana, ki je stekel na levo. Zakaj? Iz preprostega razloga: ker je hotel vse skupaj gledati z distance. Ker je hotel videti to, kar je videla publika – ker je hotel uživati v pogledu na magični trenutek, na veselje argentinske reprezentance. Vsaj tako je rekel. To je bila res ekstaza zgodovine: kot vemo, ni šlo le za gol, ki je bil pravo estetsko doživetje, mali, ringelšpilski, hiperstilizirani film, in ki so ga kmalu razglasili za »gol stoletja« (in to titulo je kljub vsem messijem in ronaldom in ibrahimovićem ohranil vse do danes), ampak je šlo za nogometno revizijo falklandske vojne (Guerra de las Malvinas), ki je izbruhnila leta 1982 (malo pred tekmo med Crveno zvezdo in Barcelono) in v kateri je britanska vojska razbila in ponižala argentinsko. V Mehiki je napočil čas maščevanja: argentinska reprezentanca je razbila in ponižala angleško. Maradona v avtobiografiji ne pušča nobenega dvoma: med pripravami na tekmo smo mislili na falklandsko vojno! »Še raje bi tja šli z brzostrelkami!«

Hoteli so se maščevati – in maščevanje je uspelo. Angleži Falklandov niso hoteli prepustiti Argentini – Argentina zmage na svetovnem prvenstvu ni hotela prepustiti Angliji. Ta tekma je bila nadaljevanje falklandske vojne z drugimi sredstvi.

Goljufanje goljufov

Jasno, Angleži so potem ravnali kot Donald Trump – tekmo so razglasili za veliko goljufijo, masivno prevaro. In dobro vemo, zakaj: Maradona tistega prvega gola, ki ga je zabil le nekaj minut pred »golom stoletja«, v resnici ni dosegel z glavo, temveč z roko. Kot je rekel sam – z »božjo roko«. Je goljufal? Ja, toda ogoljufal je goljufe – Angleži, imperialni, kolonialni, impozantni, superiorni, plenilski, brutalni, ošabni, dominantni, so namreč stoletja goljufali. In to povsod – v Indiji, Afganistanu, Keniji, Sudanu, Egiptu, Nigeriji, Gani, Gambiji, Rodeziji, Malaviju in tako dalje. In v Latinski Ameriki – in na Falklandih. Ali pa mislite, da so do vseh tistih kolonij in do Imperija prišli pošteno? In seveda, Angleži so leta 1966 postali svetovni prvaki z golom, ki ga ni bilo.

Maradona ni brez razloga rekel, da je bil njegov gol žeparski: ko ga je dosegel z »božjo roko«, je bilo tako, kot bi Angležu – pohlepnemu, požrešnemu, pogoltnemu, pompoznemu Imperiju – iz žepa sunil denar. Gol je vendarle dosegel tudi z glavo. Navsezadnje: ker ga je dosegel z roko (mar ni nogomet »igra zavajanja«?), je bilo maščevanje za poraz na Falklandih še slajše. Še več: ker ga je dosegel z roko, so se gledalci v tretjem svetu, prebivalci globalnega juga, nekdanjih kolonij, z njim lažje identificirali – hej, Maradona je z njim pretental Imperij, ki jih je tlačil in plenil in goljufal! Da se je s tem golom in »božjo roko« očitno identificiral tudi sodnik Ali Bin Naser, pa ne preseneča – Bin Naser je Tunizijec, Tunizija pa je bila nekoč kolonija (ne britanska, temveč francoska, se razume), zato je verjetno brezmejno užival v Maradonovem miniranju kolonialnega Imperija. Gol z »božjo roko« je bil inspirativen – rušil je utečeni globalni red in zbujal solidarnost. Da nima občutka za skupnost, mu res niso mogli očitati. Dobro je vedel, kako njegove gole vidijo v argentinskih favelah.

Ko so Zvezdini igralci Maradono pokosili v kazenskem prostoru, sodnik pa enajstmetrovke ni piskal, so mu bučno in besno žvižgali – sodniku, ne Maradoni.

Drugi gol je bil »gol stoletja« – Maradona, ves majhen, kot so bile v očeh Imperijev vedno majhne latinskoameriške množice, je tu storil nemogoče. Letel je kot absolutni duh, v katerem se rešijo vsa protislovja in vse napetosti. Toda brez prvega gola ne bi bilo drugega – prvi gol mu je sondiral teren. Ali natančneje: prvi gol je bil transformativen, saj je izgledal kot uporniško dejanje, kot izbruh rezistence, kot revolucija, ki je Maradoni odprla oči – ta gol mu je pokazal, kaj vse je mogoče. In Maradona, luciden in neizbežen, je potem potreboval le nekaj minut, da je pokazal, da je res vse mogoče. Da greš lahko do konca, kot gre lahko do konca – do obljubljene dežele, do katarzične sprostitve utopičnega potenciala – le revolucija. In šel je – do konca. Angleže – Imperij – je vrgel iz igre. Iz igre pa jih je vrgel z epskim gverilskim tekom čez vse igrišče – tistim dolgim, elegantnim, gracioznim, karizmatičnim begom, ki mu preprosto niso mogli slediti, pa četudi so Maradono nanj v nekem smislu sami pripravljali. Kaj je v vseh teh imperialnih stoletjih rešilo prebivalce Latinske Amerike? Natanko to, da so znali teči. Da so znali zbežati. Da so znali preskočiti vse ovire. Da so znali svojo željo – žogo, če hočete – skriti. Da so bili hitrejši in spretnejši in zvijačnejši in premetenejši in kreativnejši in domiselnejši in genialnejši od Imperija, njegove sile in njegovih policajev. Le tako so lahko preživeli. Igrati so morali z vsem telesom – tudi z glavo in roko.

Ni kaj: Imperij je sam oblikoval to uporniško politiko telesa, ki jo je Maradona poosebil – gola, ki ju je zabil Angležem, sta bila popolni afirmaciji te uporniške politike telesa. Koga naj izberem, moralo ali Boga, si je verjetno rekel Maradona, ko je pred Shiltonom skočil – če izberem Boga, izberem tudi moralo, je verjetno dodal, ko je bil v najvišji točki skoka.

Ste kdaj videli, kako Maradona žonglira z žogo – kako jo v zrak odbija z nogo, kolenom, glavo, ramo in petko? Ste kdaj videli, kako vse to počne s teniško žogico? Ali pomarančo? Kot bi rekel Michel Platini – kar je znal Zidane z žogo, je znal Maradona s pomarančo! To je bil sublimni stand-up nekoga, ki obvlada vse ulične trike in ki noče ostati v faveli. Lovili so ga – vse tja do Mehike. A ga niso mogli ujeti. Popadali so po tleh. Ob krikih stadionske množice, ki je danes ni več. Imperij je obstal, obnemel, zadrhtel in se zrušil. V desetih sekundah. Še vedno drgeta, še vedno ječi – Maradona je goljufal! Brez konca. V umetniku z globalnega juga so še kar naprej videli zmikavta in tatu, nekoga, ki živi na njihov račun.

A vojne je bilo konec. In tako kot je Maradona sam premagal Crveno zvezdo, je sam premagal tudi Anglijo. Prvi gol je sondiral teren za drugega – drugi gol je legitimiral prvega. Na odprti sceni. Tekma med Argentino in Anglijo je bila politični teater – revolucija v živo.

Ko je dal kri, je medicinska sestra kapljico te krvi takoj odnesla v cerkev. Četrtina neapeljskih novorojencev je dobila ime Diego.

Živo si lahko predstavljate, kaj vse je šlo v tisto »božjo roko«, s pomočjo katere je Maradona zlomil Imperij: jeza tistih, ki so jih imperiji tlačili in poniževali, bolečina tistih, ki so se morali v kolonialnem kapitalizmu vedno »znajti«, da bi preživeli, prezir do šovinističnih stereotipov in predsodkov, v katere so jih tlačili imperialisti, odmevi ekonomske neenakosti in ekstremne revščine, ki so jo prinesli plenilski kolonialisti, trpljenje tistih, ki so jih imperialne elite – s pomočjo domačih oligarhij, vojaških hunt in mednarodnih institucij – trpale v slume in favele, sovraštvo do imperijev, ki so svoje nečloveške goljufije in korupcijo razglašali za »božje« zakone in pravila, boj tistih, ki so bili res v neprestanem boju za preživetje (»v boju proti vsemu,« kot je rekel Maradona), protest tistih, ki so se utapljali v krvi, znoju in brezpravnosti, krik tiste plebejske barake (Villa Fiorito, Buenos Aires), v kateri je – brez asfalta, brez pitne vode, brez sanitarij – rasel Maradona, veliki nogometni dialektik.

Nevidna roka revolucije

A to še ni vse – »božja roka«, s katero je Maradona zlomil Imperij, je še boljše in bolj dialektično sporočilo, kot se zdi na prvi, drugi in tretji pogled. Najprej se vprašajte: zakaj je britanska premierka Margaret Thatcher sploh začela vojno z Argentino? Friedrich Hayek, duhovni oče neoliberalizma, je bil tako navdušen nad neoliberalno predelavo Čila, da je Margaret Thatcher svetoval, naj še ona stori isto – naj že zaboga pokoplje britansko socialno državo in Keynesa. In res, potegnila je nekaj potez, toda ratingi so ji tako katastrofalno padli, da je takoj odnehala in Hayeka obvestila, da je čilski tip neoliberalnih »reform« v Britaniji nesprejemljiv. Logično: če hočeš vpeljati neoliberalne »reforme«, potrebuješ katastrofo. Recimo vojaški udar. Tega v Britaniji ni bilo. Ali pa apokaliptični hurikan. Tudi na to se v Britaniji ni bilo mogoče zanašati.

Potem pa je nepričakovano dobila darilo, na kakršnega »Čikaški fantje« vedno komaj čakajo: 2. aprila 1982 je Argentina, ki jo je vodila brutalna neofašistična vojaška hunta, napadla in zavzela Falklande, strateško povsem nepomembne britanske otočke ob argentinski obali. Vojna je bila sicer daleč stran, toda Margaret Thatcher ni puščala nobenega dvoma, da je Britanija v vojni – histerično, militantno in šovinistično jo je napihnila čez vse plafone. Le zakaj ne? Če je hotela vpeljati neoliberalne, čikaško-čilske reforme, je potrebovala izredne razmere. In ta vojna, pa četudi povsem minorna, je, kot pravi Naomi Klein v Doktrini šoka, ponudila dobro kritje »za prvo radikalno kapitalistično transformacijo v kaki zahodni liberalni demokraciji«. Ratingi so ji dramatično poskočili. Krstili so jo za »Železno lady«. In ko se je začel sloviti, masivni in masovni rudarski štrajk, je lahko obračun z rudarji mirno razglasila za nadaljevanje vojne z Argentino. Ker je bilo ljudstvo zaradi vojne šokirano in dezorientirano, ker je bila torej percepcija zaradi šoka skaljena, je lahko Margaret Thatcher počela, kar je hotela, to pomeni, da je privatizirala vse, kar se je dalo (British Telecom, British Airways, British Steel itd.). Družbeno bogastvo in socialno državo je dala na avkcijo. Po vojni je lahko storila to, česar pred vojno ni mogla.

In zdaj pazite: Milton Friedman, ustanovitelj »Čikaške šole« in utemeljitelj neoliberalizma, je kapitalizem razglašal za »nebeško kolesje« in »umetnino«, srčiko kapitalizma pa je videl v prostem trgu, ki ga vodi »nevidna roka«. No, ta »nevidna roka« je v Latinski Ameriki – od Čila do Bolivije, od Brazilije do Argentine – ustvarjala ekstremno revščino, strašno ekonomsko neenakost, asocialno državo, politični teror in brezmejno trpljenje. Kot je poudarila Naomi Klein: »Zgodovina sodobnega prostega trga je bila napisana s šoki.«

Ko sem prišel v Neapelj, me je pozdravilo 85 tisoč ljudi, je rekel Maradona. Ko sem odšel, sem bil sam.

Ergo: Margaret Thatcher je spektakularno in bombastično napadla Falklande, da bi šokirala Britanijo in s tem lažje uvedla neoliberalne reforme, ki jih prej ni mogla – Falklande je napadla, da bi Britance lažje prepustila »nevidni roki« trga.

Kaj je storil Maradona, je na dlani: prisvojil si je »nevidno roko«, ki jo neoliberalci glorificirajo po božje (običajno jo tudi prikazujejo kot nekaj božanskega, božjega), jo prelevil v orožje ter jo potem uporabil proti neoliberalnemu Imperiju. Maradona je Imperij, ki je v imenu »nevidne roke trga« zlomil Argentino, zlomil prav s pomočjo »nevidne roke«. Kot bi hotel reči: evo, tu imate »nevidno roko«! »Božja roka«, s katero je dosegel gol, je bila groteskna, karnevalska parodija »nevidne roke trga«, s katero je neoliberalni Imperij šokiral Latinsko Ameriko in globalni jug.

Naj živi revolucija!

Zato ne preseneča, da je Maradona tako dosledno in tako aktivistično slavil in obiskoval antiimperialne latinskoameriške voditelje, potemtakem voditelje, ki so se upirali neoliberalnim politikam in imperialni, brutalni, portfeljski, plenilski, še kako vidni »nevidni roki« trga – Fidela Castra, Huga Chaveza, Nicolasa Madura, Eva Moralesa, Lulo da Silvo, Daniela Ortego, Pepeja Mujico. »Naj živi Maduro! Mi smo njegovi vojaki!« »Vsi smo za vedno chavisti! Naj živi revolucija!« »Jaz sem kubanski vojak! Za to zastavo bi dal življenje!« Zato ne preseneča, da je obsojal ekonomsko neenakost in imperialne režime. »Sovražim vse, kar prihaja iz Združenih držav Amerike,« je rekel. Na njegovi majici je pisalo: »Stop Bush!« Busha je imel za »človeško smet«, Trumpa pa za »animirani lik«. Zato ne preseneča, da svojih levičarskih nazorov ni nikoli skrival – Castra je prvič obiskal že leta 1987, takoj po osvojitvi svetovnega prvenstva. Zato ne preseneča, da je bil potetoviran z revolucionarji: na levi nogi je imel Castrov tatu, na desni rami pa Chejevega. Zato ne preseneča, da se kokainske zasvojenosti ni odvajal na kaki ugledni zahodni kliniki, ampak na Kubi. Zato ne preseneča, da se je imel za »ljudskega« nogometaša, za »predstavnika ljudstva«, za »glas tistih, ki so brez glasu«, za »El Diega«. Kot je rekel Evo Morales: »Imperij je na strani desnice, nogomet pa je na strani levice.«

Ne, Maradona, ki je trdil, da je nogomet inkluziven, »saj sprejme vse, tudi palčke, kot sem jaz,« se ni obnašal kot drugi športniki – imel je stališča. Bil je bolivarski radikal, chejevski internacionalist, levičarski populist. »Ljudstvu sem dal besedo!« Ko je umrl, so skušali njegov nogomet ločiti od njegove politike, kar je trapasto – njegova politika je bila neločljiva od njegovega nogometa, njegovo levičarstvo je bilo neločljivo od njegovega driblinga. Ko ga Emir Kusturica v dokuju Maradona by Kusturica vpraša, od kod mu ves ta občutek za pravičnost, odvrne: »Ko gledam svet, ko se vrnem s Kube, ko berem Cheja, preprosto moram dvigniti glas.«

Ko je obiskal papeža Janeza Pavla II., pa je vzkliknil: »Šel sem v Vatikan in videl vse te zlate strope, potem pa sem slišal papeža, ki je rekel, da Cerkev skrbi za blaginjo revnih otrok. Potem pa prodaj svoje zlate strope, prijatelj, naredi kaj!«

Klub delavskega razreda

V vsaki neapeljski delavski četrti stoji njegov spomenik. »Najrevnejše mesto je kupilo najdražjega nogometaša,« so pisali, ko ga je Barcelona po dveh sezonah, ki sta se končali s hudo poškodbo, kick-fujem v finalu kraljevega pokala, bitkami s klubskim menedžmentom, zaplembo njegovega potnega lista in veliko deziluzijo, za 10,5 milijona prodala Napoliju, ki je tik pred tem skoraj izpadel iz prve lige. »O Neaplju in Italiji nisem imel pojma. A nihče drug me ni hotel kupiti.«

Vse skupaj je zvenelo kot vic: najdražji in obenem najboljši nogometaš na svetu je prestopil k povsem nepomembni italijanski ekipi iz mesta, ki se je dušilo v dolgovih, korupciji in kriminalu. Ne k Juventusu, Interju ali Milanu. Ne torej h kaki nogometni korporaciji. Temveč k Napoliju, ki so ga na stadionih »razvitega« severa pričakali z rasističnimi psovkami »Afričani«, »umazanci«, »kmetavzarji«, »prenašalci kolere« in »vi ste sramota Italije« ter napisi »Umijte se« in »Neapelj je greznica Italije«.

Ko je 5. julija 1984 prispel v Neapelj, ki ga je imel imperialni sever za kolonijo, ga je pričakal poln stadion San Paolo – 85 tisoč fenov. Še preden si je navlekel dres s številko 10 in začel »predstavljati del Italije, ki je veljal za ničvrednega,« kot je rekel.

Doku Diego Maradona, ki ga je vedno precizni Asif Kapadia, avtor še dveh briljantnih dokujev, Senne (o brazilskem dirkaču Ayrtonu Senni) in Amy (o britanski pevki Amy Winehouse), zrežiral zgolj iz arhivskih materialov (tudi zakulisnih, intimnih, Maradonovih osebnih, nikoli videnih), ne pušča nobenega dvoma, da je Maradono poganjal razredni bes. Ta bes ga je ohranjal na nogah. Zaradi tega besa je bil nezadržen. Ko je igral za Napoli (sedem let), se je boril za razžaljene, ponižane in diskriminirane, za marginalce, deprivilegirance in outsiderje, ki so v njem dejansko videli odrešenika. Kot je zapisal neki neapeljski časopis: »Neapelj nima župana, stanovanj, šol, avtobusov, zaposlitev in zdravstva, a to ni pomembno, ker ima Maradono!«

Maščevanje Angležem za Falklande, ki ga je uprizoril leta 1986 v četrtfinalu svetovnega prvenstva v Mehiki, je bilo le uvod v naslednje leto, ko se je maščeval bogatemu, privilegiranemu, ošabnemu, šovinističnemu, imperialnemu severu in Napoliju – totalnemu outsiderju – lastnoročno prvič v zgodovini priboril naslov italijanskega prvaka (in naslov pokalnega prvaka in še en naslov prvaka in še evropski superpokal). »To je bila socialna odrešitev za mesto,« slišimo. Navijači so omedlevali in doživljali infarkte. Na zid pokopališča je nekdo napisal: »Ne veste, kaj ste zamudili.« Mistični ekstazi, evforiji in diegomaniji ni bilo ne konca ne kraja. Neapeljčani so proslavljali dva meseca. Bili so uročeni. Maradona je postal njihov hipnotični svetnik, zavetnik, gladiator in mesija – izbral jih je in odrešil. »Imeli smo ga skoraj raje kot Boga,« slišimo. Nikamor več ni mogel. »Takoj je nastal kaos,« pravi. Ko je dal kri, je medicinska sestra kapljico te krvi takoj odnesla v cerkev. Četrtina neapeljskih novorojencev je dobila ime Diego.

Maradona je res znal navdihniti in dvigniti in opolnomočiti ljudstvo. Ko se je rodil, je njegova mama menda kriknila: »Gooooooooool!« Neapeljčani niso imeli razloga, da tej »božični« zgodbi ne bi verjeli. Njegovo fotko so itak postavili levo od Jezusa. Bral jim je misli in sanje.

Nogomet je bil njegova verzija revolucije. Ni zaman rekel: »Raje imam slavo kot denar.«

Ko je igral v Italiji, je moral postati hitrejši, da bi se lahko izmaknil tem, ki so ga hoteli polomiti (in kdo ga ni hotel?), a obenem ni smel biti prehiter, če je hotel, da je njegova tehnika prišla do izraza. Nogomet je bil njegova verzija revolucije. Ni zaman rekel: »Raje imam slavo kot denar.« Ni zaman rekel: »Nogomet me osrečuje.« Ni zaman rekel: »Zabaval se bom, kolikor se bom hotel.« Ni zaman rekel: »Ko si na igrišču, življenje izgine. Težave izginejo. Vse izgine.« To, da so ga povsod žalili in psovali, ga ni motilo. »Če me ne bi žalili, bi bilo vse preveč preprosto.« Maradona – čudovito obsedeni strelec in napadalec, kompliciran in kontroverzen, dekadenten in konfrontacijski, strasten in avtodestruktiven (kateri revolucionar pa ni?) – je bil nogometni Robin Hood. Upornik z razlogom. Vedel je, zakaj počne, kar počne. Messi tega ne ve.

Nekoč je pripovedoval, kako je bilo, ko so leta 1986 gostovali v Torinu – pri Juventusu, ki je tudi povedel. Toda: ko je Napoli izenačil, je stadion od veselja ponorel. Še bolj je ponorel, ko je Napoli povedel. Še bolj pa, ko je Napoli dal še en gol. »Potem mi je kapnilo – stadion je bil poln delavcev! Med njimi je bilo veliko južnjakov! Napoli, Napoli, so kričali. Neverjetno. Resnično smo postali klub delavskega razreda, klub revnih.«

Neapelj ni Italija!

Maradona je bil nogometni Che. Zato ne preseneča, da je tudi končal kot Che – kot žrtev zasede, kot žrtev atentata. Italija se je leta 1990 v polfinalu svetovnega prvenstva v Italiji spopadla z Argentino (ta je v četrtfinalu premagala Jugoslavijo), tekma pa je bila prav v Neaplju – Maradona je od Neaplja pričakoval, da bo navijal za Argentino (364 dni na leto ste tujci v lastni domovini, zdaj pa boste navijali za nacionalno reprezentanco, »Neapelj ni Italija,« jih je podžigal in obenem trdil, da je sam »Neapeljčan 365 dni na leto«), Italija, z Neapljem vred, pa je od Maradone mafijsko pričakovala, da bo »padel«, da bo torej zmago prepustil Italiji. Zgodilo se je ravno nasprotno. In kompletna Italija, z Neapljem vred, se je sunkovito obrnila proti njemu: vsi po vrsti – mediji, davčna uprava, sodišča, policija – so ga demonizirali, šikanirali in psovali (»hudič«, »lucifer«, »najbolj osovražen človek v Italiji«), v javnost so spustili škandalozne zgodbe o tem, da je kokainski džanki, da prijateljuje s camorro, da je vpleten v prostitucijo, da ima nezakonskega sina ipd., kar je bilo vse bolj ko ne res (obtožili so ga celo razpečevanja mamil in ga obsodili!), toda vse to bi verjetno še naprej ostalo skrito, če ne bi premagal Italije.

In potem je padel. Kot Ayrton Senna, ki je živel v bibličnem življenju »na robu« in treščil v zid. In kot Amy Winehouse, ki se ji je na koncu zgodilo to, kar se je zgodilo Maradoni – publika se je obrnila proti njej. »Ko sem prišel v Neapelj, me je pozdravilo 85 tisoč ljudi,« pravi Maradona. »Ko sem odšel, sem bil sam.«

Morali bi videti njegov obraz, ko ugotovi, da je vsega konec. Kar pa naj vas nikar ne zavede: njegovi dnevi so bili boljši od njihovih noči. Ničesar v nogometu se ni bal.