The Mystery of D. B. Cooper

za

Zračni pirat št. 1.

The Mystery of D. B. Cooper je doku o res bizarnem in intrigantnem misteriju: kdo je bil moški, ki je leta 1971 – na zahvalni dan! – med letom iz Portlanda ugrabil ameriško potniško letalo (boeing 727), zahteval odkupnino (200.000 dolarjev) in štiri padala, jih po pristanku v Seattlu dobil ter po ponovnem vzletu – brez potnikov, ki jih je v Seattlu izpustil – s padalom bondovsko skočil v globino in noč pacifiškega severozahoda in zbežal? Izginil je brez sledu. Nikoli ga niso našli. A tudi njegove identitete niso nikoli našli. Na letalu je stevardesi Florence Schaffner porinil listek, na katerem je pisalo, da je ugrabil letalo in da ima pri sebi peklenski stroj, potem je odprl kovček in ji ga pokazal (lažnega, kot se je izkazalo kasneje). Rekel je, da je D. B. Cooper oz. Dan Cooper. Imel je sončna očala. Bil je elegantno oblečen. Sedel je v zadnji vrsti. Govoril ni. Stevardesi je le izročal listke.

Ker pa ni nihče vedel, kdo je, je bila njegova identiteta na voljo za licitacijo, tako da so se začeli javljati ljudje, ki so v D. B. Cooperju prepoznali svojega moža, svojega očeta, svojega strica, svojega prijatelja – nekateri celo zagotavljajo, da je bil D. B. Cooper »nekdanja« ženska (transspolna pilotka). Ženska, ki trdi, da je bil D. B. Cooper njen mož, pravi, da ji je na smrtni postelji dahnil: »Jaz sem Dan Cooper. Ljubim te!« Za nekega moškega, ki je potniško letalo kopistično ugrabil naslednje leto, pravijo, da ga je ugrabil zato, ker je leto prej po skoku s padalom denar izgubil. Ženska, ki se piše Cooper, trdi, da je bil D. B. Cooper njen stric in da je sama na las podobna Lauri Palmer – in hej, mar v seriji Twin Peaks ne nastopa neki special agent D(ale) B(artholomew) Cooper? D. B. Cooper je postal kultna figura, o kateri se pišejo knjige, pojejo pesmi, prirejajo paneli, spletajo teorije zarote (serija Oglaševalci se je skoraj končala z »razkritjem«, da je Don Draper v resnici D. B. Cooper!) in snemajo filmi (Beg s padalom, alias The Pursuit of D. B. Cooper, v katerem denar skrije v jelena, ki ga ustreli!), folkloristi, fetišisti, kolekcionarji in kompletisti so obsedeni z vsemi detajli tega whodunita (Je sedel na sedežu 18C, 18E ali 15D? Katero znamko cigaret mu je prižigala stevardesa, medtem ko je sam prst držal na sprožilcu?), še bolj impresivno pa je, da je kultura slave male, marginalne ljudi razredno opolnomočila, saj so vsi hoteli najti povezavo z D. B. Cooperjem, disidentom in outsiderjem, ki je izigral in zlomil Sistem – letalsko korporacijo, zavarovalnico in represivni aparat, s Hooverjevim FBI-jem vred.

Žrtve ameriškega sna, utrujene od šestdesetih (vietnamska vojna, politični atentati, policijsko nasilje, vse hujša recesija ipd.), so se hotele vsaj fantazijsko dotakniti fantomskega superjunaka, ki je ameriški sen vendarle ujel – z ultimativnim piratskim dejanjem. Mentalno, razredno so se hoteli povezati in solidarizirati s tem briljantnim, karizmatičnim človekom, ki se je Sistemu maščeval v njihovem imenu. Vsem se je zdelo, da ga poznajo. Ostal je enigma, a še vedno navijajo zanj. Še vedno so prepričani, da je povezan z njimi. Še vedno iščejo njegovo padalo. Medtem pa finančne elite ob vsaki krizi znova dobijo »zlata« padala. Kolikor jih hočejo. Kdo je bil v resnici D. B. Cooper? Vseeno. Edina resnica, ki jo poznamo, je ta razredna solidarnost, ki so jo začutili vsi ti ljudje, njegovi feni. In tu je ironija: »škodo«, ki jo je Sistemu povzročil Cooper, so plačali sami. (HBO & HBO Max)