Portret / Aleksandra Rekar, prevajalka, ki se najbolje počuti v vodi

Aleksandra Rekar, letošnja dobitnica Sovretove nagrade za vrhunski književni prevod Rodbine Miljenka Jergovića, skoraj tisočstranskega romanesknega prepleta zgodovinskih dogodkov in človeških usod, je na študiju primerjalne književnosti pristala zaradi – stave. Tistega poletja po koncu gimnazije se je, že vpisana na fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, odpravila na morje s prijatelji. Nekega večera so se družili in zabavali, pogovor je nanesel na to, kje bodo nadaljevali šolanje, in ker je bila vpisana na eno redkih fakultet, ki tedaj ni imela sprejemnih izpitov, so jo začeli prijatelji dražiti, naj se prepiše nekam, kjer so, pa da vidijo, ali jih bo naredila. »Pa ne na medicino, so rekli, tja te bodo še res sprejeli,« se smeje – naravoslovni predmeti so ji vedno šli. Družboslovje malo manj, zato je izbrala primerjalno književnost, ki je imela takrat še strogo selekcijo. A imela je srečo – za rojstni dan je dobila in tudi prebrala Sartrova zbrana dela, esej, ki ga je morala pisati na sprejemnih izpitih, pa je bil ravno o Sartru. Tudi ostale teme so ji bile kot nalašč pisane na kožo. Sprejeli so jo, prijateljem je dokazala svoje. Toda zakaj se potem ni prepisala na elektrotehniko, kot je sprva načrtovala? »Kar ostala sem tam, ne znam pojasniti, zakaj. Toliko o načrtovanju kariere.«