»Močni voditelji« in njihovi mandarini

»Če slepi ljudje vodijo slepe ljudi, potem ti niso dvojno slepi, a kaj bolje tudi ne vidijo.«
Boaventura de Sousa Santos, Epistemologies of the South, 2014

Pisalo se je leto 2018, ko so bile globalno že izrisane konture novega sveta avtoritarnih odklonov in alternativnih dejstev. V (pre)vročem juniju leta 2018 je predsednik republike Borut Pahor na vprašanje o nevarnostih za demokracijo odgovoril: »Upoštevati je treba tudi nek trend v svetu glede vodenja vlad. Priča smo naraščajočemu pojavu močnih političnih voditeljev, tudi v državah z dolgo demokratično tradicijo. Za mnoge ljudi je privlačno imeti voditelja, ki nadomesti pomanjkljivosti demokracije. Če že demokracija ne deluje, imejmo vsaj močnega voditelja, si rečejo. Za razliko od tistih, ki po navadi hitro sklepajo, da to vodi v avtoritarnost, nisem tako prepričan, da je to dvoje nujno povezano. Ljudje iščejo močne voditelje, za katere verjamejo, da bodo stvari lahko uredili.« Ne gre za šum, nesporazum, disonanco. V tistem času smo bili namreč priča številnim različicam tega odgovora, ki jih je Pahor ponovil v različnih kontekstih in v različnih nastopih.

K tej izjavi se ne vračamo samo zaradi zgodovinskega konteksta, ki je nujen za razumevanje sedanjih razmer v Sloveniji. Prej nam ta izjava služi za ilustracijo nevarnosti »tihega kolaboriranja« v procesih demontaže demokracije. Sedanje stanje – tako doma kot v tujini – ni posledica naključij, temveč sistematičnih, čeprav včasih na prvi pogled trivialnih poskusov razkroja demokracije. Omenjena izjava tako ni problematična, ker bi šlo za naivno, nereflektirano izrekanje predsednika republike. Problematična je zaradi njegovega dobro premišljenega opravičevanja in banaliziranja ne- in protidemokratičnih tendenc in njihovih protagonistov. Povzema duh časa, ko številni posamezniki svojo pomoč pri demontaži demokracije zakrivajo s plemenitimi izgovori, čeprav gre v resnici za oportunizem, redkeje strah.

Odlika dobrih teorij in analiz je, da se s časom dobro starajo. To zagotovo drži za Mastnakovo študijo slovenske demokratizacije. Tomaž Mastnak v članku z naslovom Totalitarizem od spodaj, ki je bil objavljen že leta 1987, obravnava razlike med družbenimi gibanji in »meščansko« civilno družbo. Šlo je za spopad dveh političnih skupin, ki sta razumeli družbene spremembe in predvsem demokracijo na povsem različne načine. Odveč je poudarjati, da zgodovina ni preteklost in da še danes živimo v tej shizmi. Mastnak je ugotavljal, da je bil projekt politične pluralizacije, ki je označeval gibanjsko politiko, naglo zatrt s konsolidacijo »meščanske« civilne družbe. Omejen je bil na slovensko narodno vprašanje, ki so ga spremljali prvi poskusi homogenizacije politike in političnega prostora. Pluralnost gibanjske politike so nadomestile klasične kadrovske organizacije, ki so v prvi vrsti skrbele za red in disciplino.

Po Mastnaku je torej ravno nova meščanska opozicija hegemonizirala reformistične, emancipatorne in avtonomistične projekte. Še več, neuspešna represija države nad »alternativno sceno« se je transformirala v represijo »naše« civilne družbe nad avtonomnimi družbenimi gibanji, s čimer postaja zgodovinski paralelizem še očitnejši: »Pobudniki in nosilci teh akcij so bili najprej in predvsem občani oziroma krajani: nastopali so bodisi kot anonimna ‘moral majority’, kot organizirana socialna patologija, ki se boji AIDS-a, zahteva nočni mir, preganja scanje po vogalih, ne prenaša ljudi z nekonfekcijskim videzom in nestandardiziranim obnašanjem ... Niti enega prostora alternativne scene ni odvzela država. Likvidacija socialnih prostorov drugačnosti je bila uspeh spontanih akcij najnižjih organov ljudske oblasti, v katerih je država že podružbljena.« Gornji citat lahko brez večjih težav uporabimo tudi za opis aktualnih poskusov »očiščenja« Slovenije, pri čemer bi verjetno popravek terjal zgolj del, ki govori o neangažmaju države v teh procesih. Danes so »očiščevalne« tendence še bolj radikalne in ekstremne, kar prikazuje tudi nedavni zapis v reviji Demokracija o »ciljni eliminaciji določenih vrst naravnih škodljivcev, plesni, plevelov«, kakor avtor razume »določene ljudi, rase, skupine ljudi določenih lastnosti«. Žal tovrstni diskurz ni osamljen, prej velja celo obratno, da postaja povsem sprejemljiv in vsakdanji za pomemben del slovenske družbe.

Aktualno stanje – tako doma kot v tujini – ni posledica naključij, temveč sistematičnih, čeprav včasih na prvi pogled trivialnih poskusov razkroja demokracije.

V tej luči je Mastnakova analiza še toliko bolj relevantna, saj nam služi kot opomin, kako nevarni in nepovratni so procesi demontaže avtonomne, demokratične civilne družbe. Hkrati nas opozarja, da je naše razumevanje totalitarizma nadvse pomanjkljivo, saj smo tako v 80. letih kot danes priča nevarnostim totalitarizma, ki ga spodbuja družba sama. Če ob tem upoštevamo še grožnjo vulgarne instrumentalizacije države pri širjenju nestrpnosti, potem res potrebujemo novo občutljivost za te pojave.

Tudi danes se za fasado demokratičnega formalizma skriva strah pred avtonomno civilno družbo. Kanadski politolog Francis Dupuis-Déri govori o politični agorafobiji oziroma strahu pred demokratičnimi množicami, ki pomenijo oviro za širjenje neokonservativnega projekta. Kako lahko drugače razumemo številne ukrepe vlade, ki v času spopadanja s pandemijo covid-19 posebno pozornost namenja ravno intervenciji proti demokraciji in civilni družbi? Pri tem ne gre zgolj za politično nehigienične in ustavno sporne poskuse omejevanja temeljnih političnih pravic, gre tudi za subtilno servilnost določenim segmentom družbe, kar je namenjeno le kupovanju časa za dokončno predrugačenje posameznih podsistemov in konsolidacijo moči.

Priča smo počasnemu, a vztrajnemu razmahu avtoritarnih režimov, oziroma če rečemo s Pahorjem, privlačnih režimov, ki nadomeščajo pomanjkljivosti demokracije. Rudi Rizman, ki ga vladajoča stranka SDS toži zaradi domnevno lažnih in žaljivih obdolžitev, je že leta 2006 v knjigi Uncertain Path napovedal, da pomeni največjo nevarnost za demokracijo v Sloveniji ravno pojav avtoritarnega populizma s širjenjem ksenofobije, homofobije, verske nestrpnosti in seksizma, pa tudi s poskusi odprave ustavno določene ločitve cerkve in države. Dilema, ki ostaja, je zgolj ta, ali gre te procese res razumeti kot ideološke projekte v klasičnem smislu in njihovi zgodovinski pojavnosti ali prej za začetek nove samoreferenčne politike oziroma tistega, kar je Noam Chomsky imenoval (post)ideologija. Njena morfologija namreč razkriva, da ne gre za izdelane politične programe, temveč za povsem nekoherentne nabore idej, ki so si pogosto celo v nasprotju, vendar se stekajo v eni točki – v patološki fiksaciji na voditelja. Slednji niti nima vizije drugačnega sveta, saj vidi le sebe v njem. In ravno v tem je ta (post)ideologija nevarnejša od ideologij, ki so še iskale novega človeka. Ta ga je namreč že našla, zdaj le želi predrugačiti svet po njegovi meri.

Slovenija je dober primer, kar nam kaže prav neverjetna koncentracija moči v enem posamezniku – ob politični moči imamo v mislih seveda tudi simbolno moč. Če smo povsem iskreni, je Janez Janša kot politik tako sofisticiran, kot je kot poet, vendar so ga skozi leta in desetletja simbolni nanosi okolice ustvarjali ali ga izumljali na novo. A Janez Janša sploh ni naš glavni problem. Problem so prej njegovi politični sopotniki, ki ga poustvarjajo in omogočajo. Tudi danes smo priča paradoksalni situaciji, da je Janez Janša možen samo in zgolj zaradi oportunizma političnih strank in posameznikov, ki ga omogočajo s svojo nenačelnostjo, z bastardizacijo svojih programov in prepričanj, pri tem pa s političnimi manevri po političnem odru izgubljajo svojo kredibilnost in identiteto. Še več, lahko ga omogočajo celo njegovi politični nasprotniki, če ga niso sposobni enostavno odmisliti. Če postane njihov edini referenčni okvir, ga sami nevede vračajo iz pozabe in obskurnosti.

Ne gre za čakanje na »tistega«, ki je popoln: gre za vožnjo z avtobusom. Če ni kakšnega, ki bi peljal do tvoje destinacije, pač izbereš tistega, ki pelje najbližje.

Pred leti je Howard Zinn o demokraciji zapisal, da »pomeni začeti ta trenutek presegati avtoritarna, brezčutna razmerja – med moškimi in ženskami, med starši in otroki, med eno in drugo vrsto delavca«. Ker se dogaja v vsakdanjem življenju, je oblastniki, policija in vojska z represijo ne morejo zaustaviti. Prisotna je na tisočih krajih naenkrat, na ulicah, v soseskah, na delovnih mestih. Kot zaključi Zinn, gre v resnici za umetnost, saj ne zahteva samo poguma, ampak tudi domišljijo. Ni dvoma, da bodo mnenja o tako širokem razumevanju demokracije in njenem potencialu različna. Zagotovo pa je delček resnice v spoznanju, da so pred nami številni problemi, ki so hkrati onkraj in pod strankarsko areno.

Oblikovanje širokega zavezništva gibanj in strank za demokracijo tako postaja eksistencialna nuja, četudi neugodna. Priča smo novim izzivom, novim političnim razmerjem, novi hitrosti političnih dogodkov, novim tehnološkim potencialom (in nevarnostim). Kličejo k vnovični zastavitvi zgodovinskega vprašanja »Kaj storiti?«, a tokrat že sugerirajo bolj afirmativen odgovor: »Naredi ali ne naredi. Ne poskušaj.« Naj ob tem dodamo ponarodeli nasvet o pragmatičnem razumevanju tega zavezništva: ne gre za poroko, ampak samo za javni prevoz. Ne gre za čakanje na »tistega«, ki je popoln: gre za vožnjo z avtobusom. Če ni kakšnega, ki bi peljal do tvoje destinacije, pač izbereš tistega, ki pelje najbližje.