Banksterji, svete krave?

Pred dobrim letom smo v Mladini objavili dokumente in dokaze, ki so jih slovenski kriminalisti leta 2016 zasegli v Banki Slovenije med preiskavo sanacije bank leta 2013. Med dokumenti denimo najdemo elektronska sporočila predstavnikov evropske komisije, v katerih so ti slovenski strani svetovali, naj država bančne uredbe in zakone piše bolj površno in nekako v smeri, da bo banke laže spravila v stečaj. Najdemo metodologijo vrednotenja nepremičnin v Sloveniji, ki so jo uradniki komisije vsiljevali naši državi. Po mnenju več slovenskih institucij je bila napačna in nezakonita. Kljub temu so jo v Bruslju zahtevali. Nazadnje najdemo še kopico elektronskih sporočil vpletenih iz Slovenije, zaposlenih v Banki Slovenije, NLB, na ministrstvu za finance, iz katerih izhaja, da so se vsi po vrsti zavedali, da so izračuni bančne luknje v nasprotju z veljavno metodologijo in zakonodajo in da bodo velike težave s »knjiženjem rezultatov«. Zato so iskali načine, kako legalizirati nezakonito početje – če povzamemo.

So zdaj vsi ti dokazi nični? Sodišče EU je ta teden objavilo dolgo pričakovano sodbo v zvezi z zasegom dokumentov med omenjeno preiskavo. Presodilo je, da je Slovenija kršila načelo nedotakljivosti arhivov EU, ker ni ustrezno sodelovala z ECB, pa naj bi kršila tudi t. i. obveznost lojalnega sodelovanja z EU. Sodba je pomembna in precedenčna, saj širi nedotakljivost vseh institucij EU, ne le Banke Slovenije. Nanaša se namreč tudi na druge institucije in na kazensko imuniteto zaposlenih v njih. Tako je denimo iz sodbe mogoče sklepati, da pojem nedotakljivosti arhivov unije zajema tudi vsa elektronska sporočila, t. i. delovno komunikacijo – najsi bo še tako sporna –, v katero so vključeni uradniki EU. Sodišče se sicer načeloma ne dotika domače pristojnosti, a ostaja vprašanje, kako bodo v prihodnosti preiskovalni organi sploh lahko ločevali med dokumenti EU in dokumenti iz notranje pristojnosti, ko pa so recimo elektronska sporočila nekega slovenskega uradnika ali guvernerja Banke Slovenije pomešana: dopisuje si hkrati z zaposlenimi v Bruslju in Ljubljani.

Kaj se bo zgodilo zdaj? Generalni državni tožilec Drago Šketa se je sicer že zavzel, da bi tožilec preiskavo, v kateri kot prvoosumljeni zlorabe položaja nastopa tedanji guverner in sedanji visoki uradnik EU Boštjan Jazbec, nadaljeval. Tudi s specializiranega državnega tožilstva so sporočili, da je »konkretna kazenska zadeva usmerjena le v takratne nacionalne pristojnosti Banke Slovenije«, in da sodišče EU ne vidi ovir pri zasegu dokumentov, ki niso povezani z ECB. Četudi je iz policijske preiskave razvidno, da so se slovenski uslužbenci znašli pod hudim pritiskom – Jazbec je septembra 2017 celo moledoval pri pristojnem evropskem komisarju, naj ga ne silijo v neprimerne odločitve –, ostaja dejstvo, da so se nazadnje odločali sami. Njihove odločitve pa so imele obsežnejše posledice.

Konec koncev so z bančno sanacijo leta 2013 povezane privatizacija celotnega slovenskega bančnega sistema, razprodaja vseh domnevno slabih naložb in razprodaja večjega dela državnega premoženja – računsko sodišče je na začetku tega meseca v reviziji recimo zapisalo: »Glede vprašanja, ali je Banka Slovenije (BS) izrek izrednih ukrepov v okviru bančne sanacije v letih 2013 in 2014 utemeljila na ustreznih podlagah, menimo, da je bila BS pri tem neuspešna.« Zato bi seveda bilo prav, da v tej zadevi vidimo tudi epilog.