Črna knjiga nezakonitih vračanj

»Nihče poslej ne bo mogel več reči, da se to ne dogaja,« je na virtualni tiskovni konferenci ob predstavitvi Knjige nezakonitih vračanj (The Black Book of Pushbacks) dejala Malin Björk, švedska evropska poslanka iz vrst levice (GUE/NGL). Gre za prvo takšno publikacijo. Obsega več kot 1500 strani in prikazuje brutalno nasilje, ki so ga nad več kot 12.600 ljudmi izvajali uradni organi na mejah držav na balkanski poti. Med drugim so natančno popisani tudi 128 primerov izgonov iz Slovenije in verižna vračanja iz Italije.

Pravzaprav gre za kar dve knjigi, saj se je nabralo preveč gradiva, da bi ga bilo mogoče izdati v eni sami. Knjigi vsebujeta nešteto pričevanj migrantov o svojih izkušnjah z varnostnimi organi (predvsem s policijami, vojsko in uslužbenci agencije Frontex) v Italiji, Sloveniji, Hrvaški, Madžarski, Srbiji, BiH, Avstriji, Romuniji, Črni gori, Makedoniji, Grčiji in Turčiji. Pričevanja pa so na številnih mestih pospremljena tudi s fotografijami, ki jasno prikazujejo posledice, ki jih na ljudeh puščajo različne oblike fizičnega nasilja.

Gre za pričevanja, ki so bila na balkanski poti zbrana v zadnjih štirih letih in so tudi statistično obdelana. Zbranih je bilo skoraj 900 pričevanj o dogodkih, ki se nanašajo na več kot 12.600 ljudi na begu. In katere so najpogostejše oblike nasilja? Skoraj 80 odstotkom ljudi se zgodi, da jim policija ukrade ali uniči osebno lastnino. Nekaj manj, še vedno pa več kot 70 odstotkov ljudi je žrtev pretepanja z rokami in nogami ter palicami. Tretjina je prisiljena v slačenje, četrtina grožnjam s strelnim orožjem ali streljanju v zrak ter žaljenju. Le dobrih deset odstotkov pričevanj ne omenja nobene oblike nasilja.

So pa seveda vse to ljudje, ki so jim bile kršene temeljne človekove pravice že s tem, da so bili prisilno, nezakonito vrnjeni v sosednjo državo (in od tam v sosednjo …). Z leti se sicer zmanjšuje delež ljudi, ki so zaprosili za azil, a so bili vseeno nezakonito vrnjeni v sosednjo državo. Letos je bilo takih vsaj 35 odstotkov. V preteklih letih je bil ta odstotek še precej višji, najvišji recimo leta 2018, ko je bilo ljudi, ki so zaprosili za azil, a bili vseeno prisilno vrnjeni, vsaj 68 odstotkov. Med ljudmi na begu jih je torej ogromno, ki niso deležni niti najbolj osnovne pravice mednarodnega azilnega prava, da kaka izmed varnih držav obravnava posameznikovo prošnjo za azil.

Publikacija ima svojo vrednost predvsem kot zbirka preštevilnih nezakonitih ravnanj evropskih držav zoper državljane tretjih držav. Dokler se namreč informacije o tem pojavljajo občasno, nanje nehote ali pa hote sčasoma pozabimo. Knjiga nezakonitih vračanj je nekaj, česar ne moreš kar tako pozabiti, to ima poslanka Malin Björk prav.

A vse to sicer oblasti v državah na tako imenovani balkanski poti dobro vedo, saj bolj ali manj aktivno ali pa pasivno soustvarjajo takšno stanje. To dobro vedo tudi vse sosednje države, pa tudi vrh Evropske unije. Le malo manj dobro je vse to znano oblastem v drugih evropskih državah. Gotovo pa je to manj poznano prebivalcem evropskih držav, ne glede na to, ali gre za države na balkanski poti, sosednje države ali vse druge. Oblasti odgovornih držav (ob tihem soglasju vrha EU) namreč najbolj nečloveška ravnanja vedno bolj skrbno skrivajo ter zavijajo v leporečje zavez iz mednarodnega azilnega prava in človekovih pravic na splošno.

Gre za delo mreže nevladnih organizacij Border Violence Monitoring Network (BVMN), ki vključuje trinajst nevladnih organizacij, med drugim tudi slovensko civilno iniciativo InfoKolpa, knjigo pa je izdala združena evropska levica (GUE/NGL). Črna knjiga vsebuje zgolj primere, ki jih je neposredno zabeležila organizacija BVMN, resnično število žrtev evropskega nasilja je še veliko večje.