Intervju / »Živimo v časih, ko je dovolj, da na odru rečem zgolj »dober dan«, pa je to že provokacija«

Robert Pešut, ki že skoraj trideset let ustvarja pod imenom Magnifico, je samooklicani šarlatan, za katerega se zdi, da je ves čas na vrhuncu kariere. Ko se je pri nas z bogatim, izjemno raznolikim opusom in malim morjem provokativnih hitov suvereno uveljavil kot vodilni popzvezdnik, je pod okriljem založbe velikanke Sony osvojil še tuji trg, pred leti pa se je v sodelovanju z režiserjem Draganom Bjelogrlićem uveljavil tudi kot skladatelj filmske glasbe in v tej vlogi nehote napisal novo neuradno srbsko himno, Pukni zoro, ki ni zgolj ponarodela, temveč je pravzaprav postala izmišljen narodni ep. Magnifico kljub vsem vesoljnim uspehom ne jaha vala stare slave, temveč marljivo ustvarja naprej, kar počne v svojem šišenskem štabu, imenovanem Dom svobode, od koder je v duhu socialnega distanciranja dal tudi pričujoči intervju. Charlatan Magnifique je za Mladino spregovoril o šarlatanstvu, politični nekorektnosti, fascinaciji z narodnozabavno glasbo, o histerični ležernosti, vlogi glasbe med pandemijo in po njej, božičnem oportunizmu in še o marsičem drugem.

Večkrat poudarjate pomembnost ležernosti in lenobe, ki naj bi bili zakoreninjeni v vašem balkanskem temperamentu. Izjavili ste denimo, da »družba, ki dovoljuje ležernost in lenobnost, kaže na razvoj civilizacije«. Kako pa ležernost doživljate zdaj, ko nas v njo tako rekoč silijo? Ali izgubi svoj čar? 

Zdaj živimo v histerični ležernosti. Nič ne delamo, a v tem je prisotna močna psihoza. Eno je, ko se za nekaj odločiš sam, popolnoma drugo pa, ko ti nekaj zapovejo. Kar se nam dogaja, postavlja pod vprašaj moj poklic, in tega ne moremo enačiti z ležernostjo. Obilico časa in posledično tudi ležernost zagovarjajo sistemi, ki močno poudarjajo socialno in humanistično noto. Tega zdaj ni več. Socialistična družba je predvidevala, da nisi ujetnik delovnega razmerja: tam si največ osem ur in potem imaš svoj čas, da hodiš na ribarjenje, igraš nogomet, posedaš s prijatelji, razpravljaš in se zajebavaš. Skratka: da lahko osvobajaš svojega duha, da si lahko radosten, potrebuješ čas, mi pa smo se od tega zelo oddaljili. Nismo se zares ukvarjali s tem, kaj bi bilo za nas resnično dobro. Predvsem oponašamo sisteme in logiko naše širše okolice. Liberalni kapitalizem je stvar anglosaksonskih narodov in protestantizma, torej vsega, česar tukaj ni. Skušamo živeti na anglosaksonski način, kar nam jasno ni pisano na kožo.