Ne kliči 113!

Slovenska policija nikoli ni veljala za nasilno, podkupljivo, nepredvidljivo, za aparat, ki zlorablja svojo represivno moč, vzdržuje to ali ono politično opcijo ali/in se obrača proti lastnim ljudem, ki jih je dolžna varovati. Nasprotno, v Sloveniji je policija zadnja desetletja počasi, a vztrajno pridobivala zaupanje javnosti. Vnaprej posameznik doslej ni dvomil o ustreznosti njenega ravnanja, zgolj izjemoma. Letos, pravzaprav v dobrega pol leta, se je to spremenilo.

Začelo se je z ograditvijo tradicionalnega protivladnega protestnega javnega prostora – Trga republike v Ljubljani – in s tem preprečitvijo shoda, čeprav za to ni bilo nobenega utemeljenega razloga. Sledilo je kaznovanje posameznikov za prekrške, ki to niso bili – od pisanja s kredo po tleh prek nošenja transparenta z »napačno« vsebino do odnašanja posameznikov, ki so se posedli na javnem kraju in brali ustavo, vlečenja ljudi s koles in kaznovanja voznikov, ki z vožnjo v avtomobilu izražajo nasprotovanje vladi, čemur smo priča v zadnjem času. To je tudi čas, ko je policija začela načrtno ustavljati točno določene posameznike (voznike), kar se je že zgodilo pred leti, ko je nekaj policistov za potrebe sindikalnega boja tako (protizakonito) nadlegovalo tedanjega ministra za javno upravo Borisa Koprivnikarja, zaradi česar so izgubili službo, tedanje vodstvo policije pa se je pred javnostjo osramočeno opravičevalo in ljudem sporočalo, da je šlo za anomalijo in da ne smejo izgubiti zaupanja v policijo kot celoto. Nikakor ne moremo spregledati niti pravno vsaj vprašljivih nasilnih policijskih vstopov v stanovanja, ki smo jim bili prvič priča v zadnjih dneh starega leta.

Sploh najbolj sistematično pa se ves ta čas zlorablja pristojnost policije do legitimacije, ugotavljanja istovetnosti posameznika. Gre za pristojnost, ki jo policija brez dvoma po zakonu ima, toda kot vsaka policijska pristojnost je tudi ta jasno zamejena. Policija ima možnost popisati vsakogar, a seveda le, če ima za to utemeljen razlog. Popisovanje posameznikov, za katere je jasno, da ne kršijo predpisov, je lahko namenjeno zgolj zastraševanju z namenom, da so ljudje tiho in javno ne izražajo pomislekov zoper ravnanje oblasti.

Povečana represivnost policije pa se je jasno pokazala tudi na najočitnejši in najbolj grob način – s povečano silo in rabo prisilnih sredstev in orožja. Na nasilnem protivladnem protestu, ki ni bil povezan s petkovimi kolesarskimi protivladnimi protesti, je policija v množico tolikokrat izstrelila solzivec kot še nikoli doslej. Prvič je zoper protestnike uporabila novi vodni top. Stari je bil sicer poprej uporabljen le enkrat, tudi tedaj je bila na oblasti vlada pod vodstvom Janeza Janše in tudi tedaj je bil uporabljen zoper protivladne protestnike. Sploh prvič pa se je zgodilo, da je policija na protestnike streljala z gumijastimi naboji. Prvič (in niti ni šlo za protest) je policija zoper posameznika uporabila tudi novo prisilno sredstvo, električni paralizator – »nesmrtonosno« orožje, ki ga je pred dolgimi leti prva skušala uvesti prva Janševa vlada, v roke policistom pa ga je dokončno potisnila sedanja.

Stopnje sile in policijske rabe prisilnih sredstev v postopkih zoper prebivalstvo, torej stopnje represivnosti policije v posameznem, konkretnem primeru, ni mogoče preprosto pripisati avtoritarnosti in represivnosti vladajoče politike. V splošnem pa se stopnja represivnosti policije vedno ujema z nagnjenostjo vladajoče politike k represiji. To nas, skorajda brez izjem, uči zgodovina. Da bo policija pod sedanjo vlado v Sloveniji postala bolj represivna, so napovedovali številni. Z razlogom. Imeli so prav.

Naslovni vzklik je iz nekdaj hudo priljubljene pesmi Cela ulica nori v izvedbi glasbene skupine Kingston. Pesem pravi, da »cela ulica nori«, da je zunaj žur na javnem kraju in da zato v tem trenutku ne gre klicati policije, da zabave ne bi prekinila. No, danes je na ulicah precej manj ljudi kot v pesmi, manj celo kot navadno. Veljajo namreč stroge omejitve gibanja in stroga pravila obnašanja, vsak dan nova in nova, ne ve se več, kaj vse je prepovedano in kaj je sploh še dovoljeno, del dneva (ponoči) velja celo popolna prepoved gibanja. A kljub temu velja enako kot v pesmi – ni pametno imeti opravka s policijo, četudi gre za organ, katerega temeljno poslanstvo je varovanje ljudi, da lahko ti uresničujejo svoje z zakoni in ustavo zagotovljene pravice.

»Policija si je zaupanje javnosti pridobila predvsem v času pred in med osamosvojitveno vojno, v kateri je bila eden izmed odločujočih dejavnikov aktivne obrambe. Kasneje pa so ljudje vedno bolj zaupali policiji predvsem zaradi njene odprtosti in dejstva, da je proti vsem (ne glede na politično barvo) ukrepala enako. In to je tisto, kar je bistveno. Načelo enakosti pomeni, da se pri ljudeh ne vzbuja dvom, da bi bila policija v rokah ene politične opcije,« je pred časom za Mladino pojasnil nekdanji policist in predavatelj na fakulteti za varnostne vede dr. Miroslav Žaberl in dodal, da je politika sicer vedno težila k temu, da si podredi policijo. Prav zato obstajajo zakonske omejitve, ki vladi in pristojnemu ministru omejujejo neposredni vpliv na operativno delovanje policije. »Seveda pa lahko pristojni minister z neformalnimi zahtevami oziroma pričakovanji (Twitter) ali formalno izdanimi usmeritvami in obveznimi navodili vpliva na delovanje in ’strogost’ policije, kar se izkazuje tudi v poslednjih pretiranih aktivnostih, in to ni dobro.«

Glede na vse to ne bi bilo nič čudnega, če bi se dokaj hitro med državljani razvil upravičen vnaprejšnji dvom o zakonitosti ravnanja policije. In to ne glede na to, ali gre za opisane primere, pri katerih lahko govorimo o zlorabi pristojnosti in nesorazmerni stopnji represije glede na siceršnje razmere v družbi. Zakaj se policija, ki v nekaterih primerih ravna nezakonito, ne bi tudi v nekaterih drugih postopkih znašla na meji zakonitosti? Gre za dvom, ki je upravičen in ki gotovo načenja zaupanje javnosti v policijo. Sploh, ker ta vedno bolj postaja orodje za utrjevanje oblasti točno določene politične opcije oziroma stranke.