Brežiški buldožer

Andrej Vizjak je na položaj ministra za okolje prišel z jasno agendo – odpraviti ovire, s katerimi se je moral ukvarjati zadnja leta, ko je bil zaposleni v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi in je tam skrbel za papirologijo načrtovane Hidroelektrarne Mokrice. Zastavil si je, da se bo tej nalogi posvečal tudi na novem delovnem mestu – a tokrat z močjo, da zakonodajni okvir prilagaja potrebam svojega prejšnjega delodajalca. Tega niti ni skrival. Že po zaslišanju ministrskega kandidata v državnem zboru je bilo vse jasno.

»Nadležnim« nevladnim organizacijam, ki so s pravnimi postopki dosegle ustavitev gradnje HE Mokrice, se je namenil odvzeti pravico do vlaganja pritožb, in to kar v okviru zakonov za odpravljanje posledic epidemije. Ustavilo ga je šele ustavno sodišče.

Čeprav energetika v razdelitvi vladnih resorjev spada pod ministrstvo za infrastrukturo, je Vizjak gradnjo hidroelektrarn, pri katerih je največ težav s pridobivanjem okoljskih dovoljenj, vzel pod svoj nadzor. »Malo sem tudi minister za energetiko,« je prostodušno, ne meneč se za očitno navzkrižje interesov, poleti priznal za Dnevnik.

Ravnovesje sil znotraj vlade je popolnoma porušeno. Imamo okoljskega ministra, za katerega so zavarovana naravna območja predvsem razvojna ovira, ki razume zlasti potrebe energetike, ki (tudi na podlagi notranjih informacij?) služi z delnicami naftnih družb in ki ponosno pove, da je bila nemška ministrica za okolje, ko je prebrala njegov življenjepis, zaskrbljena.

Ob koncu leta je vlada po njegovem načrtu sprejela sklep o prevladi javne koristi gradnje Hidroelektrarne Mokrice nad koristjo ohranjanja narave.