Film / Soul

zelo za

Nebesa lahko počakajo.

Joe Gardner (z glasom Jamieja Foxxa), temnopolti pianist srednjih let, je honorarni glasbeni učitelj, inspirativni vodja srednješolskega orkestra (ki ravno trenira štikel Things Ain’t What They Used To Be), toda v resnici hoče igrati jazz – že vse življenje. Ko pa se mu sanje končno izpolnijo, ko končno postane član prestižnega jazzovskega kvarteta (ali pa soul kvarteta, če hočete), se mu v glavi od veselja tako zavrti, da na ulici spregleda kanalizacijsko luknjo – in že omahne v smrtonosno globino. V večni temi se prelevi v malo, modrikasto, nematerialno kepico, ektoplazmo – dušo. Ni več živ in ni še mrtev. Kot Patrick Swayze v Duhu. Ali pa kot Casper. Ko zagleda druge »izgubljene« duše, ki se po nebeški »lestvi« druga za drugo vzpenjajo proti velikanski brezoblični svetlobi, proti Velikemu poslej, panično krikne, da ni pripravljen umreti že kar ob prvi priložnosti, ki se ponudi, zbeži iz vrste – in omahne v globoki, eterični mrak. Ko pristane, vpraša: »So to nebesa?« Ne, niso. »To je Veliki prej!« To je mistična zunajčasovna dimenzija, v kateri dušam, še preden se rodijo, vdahnejo osebnost. Če se hoče ponovno roditi, če se hoče torej vrniti v svoje telo, mora nerojeni duši št. 22 (z glasom Tine Fey) mentorsko pomagati, da najde svoj »jazz«, svoj »soul« – pač tisto, kar hoče početi.

Soul, Pixarjev animirani film, ki ga je režiral Pete Docter, avtor mojstrovin Pošasti iz omare, V višave in Vrvež v moji glavi, je zgodba o prekarnosti življenja, iskanju smisla, nepredvidljivosti usode in drugi priložnosti, a ne beži pred zamotanostjo, zapletenostjo in težavnostjo, saj je videti kot animirana verzija Fellinijeve modernistične klasike Osem in pol (ki sreča Caprovo klasiko Življenje je čudovito in Powell-Pressburgerjevo klasiko Stvar življenja in smrti), pri čemer se vsa tista mejna, bizarna, sferična, zenovska stanja in razpoloženja, ki prežemajo Gardnerja, prelevijo v vrvež animacijske genialnosti, frustracije, nezadovoljstvo in resentiment, ki mu grenijo življenje, pa se ne izkažejo le za pot do cilja (ali za populistično sredstvo, ki posvečuje cilj), temveč za vizualno pot do poti, na kateri izživiš svoj talent, svoje sanje, svoje ambicije, svojo »iskro« in na kateri potrebuješ dobrega učitelja, ne pa avtokrata. (Disney+)