Intervju / »Nastavljanje slabih kadrov doživljamo že kot popolnoma samoumevno«

Kaja Širok, doktorica znanosti, zgodovinarka, raziskovalka, prevajalka in docentka za področje novejše in sodobne zgodovine na ljubljanski Filozofski fakulteti, zadnjih deset let deluje tudi kot direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Kljub izjemnim uspehom, ki jih je dosegla v dveh mandatih vodenja muzeja, te dni – v duhu političnih menjav kadrov v javnih zavodih – zapušča direktorski stol. V njeni pisarni na Cekinovem gradu v ljubljanskem parku Tivoli, od katere se počasi poslavlja, je odgovorila na vprašanja, ki se odpirajo ob spornem kadrovanju v ustanovi, ki je bila pod njeno taktirko aktivno vpeta v širši mednarodni prostor in v mednarodno muzejsko dogajanje.

Beseda je tekla o vprašanjih politične instrumentalizacije in neavtonomnosti muzejev, o zgodovinskem revizionizmu, o problematiki poseganja politike v delovanje slovenskih muzejev in drugih kulturnopolitičnih zagatah. Govorila je tudi o različnih pojmovanjih zgodovinopisja in o etičnih vprašanjih muzealskega dela in pisanja zgodovine, o nesmiselnosti pobude za ustanovitev Muzeja slovenske osamosvojitve, o aktualnem projektu Identitete na prepihu, ki v okviru sodobno zasnovane razstave pomeni kompleksno raziskavo priseljencev iz nekdanjih jugoslovanskih republik in njihovih potomcev.

Konec meseca naj bi zaživel projekt Identitete na prepihu, razstava o migracijah z območja Jugoslavije po letu 1945, po domače, o čefurjih. Kaj je bistvo tega projekta? Menite, da je ta razstava zaradi menjave na vodstvenem položaju ogrožena? 

Muzej novejše zgodovine je bil v zadnjih letih vključen v več evropskih projektov. Projekt, ki ga omenjate, še vedno poteka in se bo končal leta 2023. Njegovo bistvo je preučevanje migracij v dvajsetem stoletju po Evropi, s čimer želimo krepiti zavest, da smo tako ali drugače vsi potomci prisilnih ali prostovoljnih migrantov, saj so tudi naši dedje, babice in pradedje v nekem trenutku zgodovine odhajali, od nekod prihajali ali se vračali. Zaradi senzibilne teme projekt hkrati odpira vprašanja empatije in etike dela v muzejih. Naša mikroraziskava je namenjena predstavitvi zgodb in identitet Slovencev, katerih predniki so se priselili z območja nekdanje Jugoslavije. Temelji na pričevanjih, interpretaciji osebnih predmetov, zgodb o pripadanju in stereotipih o drugih. Vprašanja migracij in večplastnosti identitete skušamo torej predstaviti na odgovoren in vključujoč način. K sodelovanju smo povabili več znanih in uspešnih Slovencev, ki so sooblikovali Slovenijo na kulturnem, športnem in političnem področju. Hkrati pa smo zbirali pričevanja iz naše okolice in obenem vabili ljudi, da napišejo svoje zgodbe. V tem trenutku težko rečem, v kakšni fazi je razstava, ker zaradi prepovedi srečevanj ne moremo izvajati skupnih aktivnosti. Bistvo razstave pa je ravno v vključevanju pričevalcev vanjo, da bi tako omogočili varno in spoštljivo pripovedovanje zgodb, ki so vse prej kot enostavne.