Po Trumpu Trump

Trump je ustvaril privržence, ki izgledajo kot sekta – kot verski fanatiki, ki so pripravljeni zanj umreti. Kar pa ne preseneča – tudi sam je bolj kot na ameriškega predsednika spominjal na voditelja sekte, ki od svojih vernikov pričakuje natanko to: da bodo zanj umrli. Ustvaril je svoje ljudstvo – in tega ljudstva noče deliti z drugimi. To je njegovo ljudstvo. To je njegova lastnina. Z njo lahko počne, kar hoče. Če hoče, lahko svoje ljudstvo pošlje nad Kapitol. Če hoče, ga lahko uniči, pokoplje, pogubi.

Tudi voditelji sekt svojega ljudstva nočejo deliti z drugimi – za nič na svetu. To je njihovo! In če slučajno kaže, da bi jih lahko oblasti – zaradi kriminala, zaradi izsiljevanja, zaradi zlorab, zaradi pedofilije – prijele in zaprle, poskrbijo, da se njihovo ljudstvo samouniči ali pa ga uničijo kar sami. Voditelji sekt se manipuliranja z množicami običajno učijo pri Hitlerju. Tudi Trump je zelo rad bral Hitlerja, še posebej njegove govore, prav Hitlerjevi govori pa so ga očitno učili manipuliranja z množicami. Ko je Hitler v tistem berlinskem bunkerju, v katerem je sicer dolgo vztrajal in ustvarjal vtis, da Nemčija v vojni zmaguje, ugotovil, da je vojno, Nemčijo in mandat izgubil, je zapovedal totalno uničenje Nemčije – ni je hotel deliti z zavezniškimi silami. Jasno, tudi svojega ljudstva ni hotel deliti z nikomer. Od Nemcev je pričakoval, da bodo vse porušili in naredili kolektivni samomor.

Trump ni le ves čas hitlerjevsko lagal (še celo, ko je leta 2016 volitve dobil, je lagal, da so volili trije milijoni ilegalnih volivcev, trije milijoni ilegalnih priseljencev), ni le tako hitro in tako sistematično lagal, da ga je bilo nemogoče dohajati in spodbijati, ni le dejstev zamenjal z vero, ni le igral velikega mučenika, ni le medijev razglašal za »Lügenpresse«, ni le na polno mahal z rasizmom, ni le avtokratsko napihoval kulta osebnosti in hvalil neomejenega števila predsedniških mandatov, ni le organiziral pivniškega putscha, ni le glorificiral nasilja in sile (»Trump je res fašist, avtokrat, ki hoče z nasiljem doseči svoje rasistično-nacionalistične cilje,« je zapisal Nobelovec Paul Krugman, kolumnist New York Timesa), ni le podžigal politike nacionalnega maščevanja, ni le izkazoval prezira do demokratičnih procesov, pravne države in načela samoomejevanja in ni le ponavljal »velike laži«, da je šlo za volilno prevaro (Hitlerjeva »velika laž« je bila, da Judje vodijo svet, da zastrupljajo Nemce, da so med I. svetovno vojno zahrbtno izdali Nemčijo), ampak je tudi Belo hišo prelevil v berlinski bunker. V njej je namreč vztrajal in ustvarjal vtis, da je dobil volitve.

In ja, pri »veliki laži« je vztrajal do zadnjega – še tik pred kongresno verifikacijo volilnega izida je državnega sekretarja Georgie prepričeval, naj priskrbi 11 tisoč glasov in spremeni volilni izid. Ko pa je vendarle zaslišal zavezniške tanke in ugotovil, da je vojno, Ameriko in mandat izgubil, je sklenil, da bo Ameriko vrgel v zrak. Z nikomer je ne bo delil. Za sabo ni hotel pustiti prav ničesar. Naj gre vse k vragu! Totalno uničenje! Svoje privržence je poslal nad Kapitol (nekateri so »skušali ujeti in umoriti izvoljene predstavnike ameriške vlade,« so ugotovili tožilci), Ameriko je potegnil na rob državljanske vojne, hotel je narediti čim več škode – in po hitrem postopku je dal usmrtiti tudi vse zvezne kaznjence, ki so čakali na usmrtitev.

Vprašanje je bilo le: koliko škode bo v zadnjih dneh še naredil? Kaj bo še uničil? Nad koga bo še poslal svoje jurišnike – svoje patriote, »prave« Američane, svobodnjake, domobrance, etnonacionaliste, rasiste, nativiste, konspirologe, »ponosne fante«, »triprocentarje«, »varuhe zaobljube«, qanonovce, fašiste?

Fašizem ne pade z neba. Vedno potrebuje proračun. Vedno potrebuje investitorje. Vedno potrebuje delničarje. Tudi Hitler je bil dober za ekonomijo.

Zato ne preseneča, da skušajo Trumpu z vložitvijo druge ustavne obtožbe (»podžiganje vstaje«), drugega impeachmenta, preprečiti, da bi ponovno – leta 2024 – kandidiral za ameriškega predsednika.

In zato ne preseneča, da so se tako zelo ustrašili, da bi lahko v zadnjem trenutku razglasil obsedno stanje ali sprožil napad na Iran – ali pa celo pritisnil na gumb za lansiranje jedrskih konic. Tega, da bo predsednik lansiral jedrsko vojno, so se Američani nazadnje ustrašili v Kubrickovi klasiki Dr. Strangelove – v nori, divji, brutalni fikciji.

»Drugače misleči«

A noro, divje in brutalno je bilo že to, da so morali Američani – največji izvozniki demokracije – pred inavguracijo Kapitole v vseh 50 zveznih državah ograditi, zaščititi in utrditi, da so morali povsod aktivirati Nacionalno gardo, da so morali ograditi, zaščititi in utrditi zvezni, washingtonski Kapitol, da so morali tja poslati 25 tisoč pripadnikov Nacionalne garde, da so trumpovci svoje »ljudstvo« podžigali, radikalizirali in ekstremizirali z novimi in novimi teorijami zarote (Ameriko bodo prevzeli satanisti, pedofili in socialisti, veliko volilno prevaro so zrežirali Kitajci, kar so osrednji mediji prikrili, jurišniki, ki so vdrli v Kapitol, so bili v resnici privrženci gibanja antifa, maskirani v privržence Trumpovega gibanja »Make Amerika Great Again« ipd.), da so Trumpovi privrženci, ki se hočejo pred temi, s katerimi se ne strinjajo, zaščititi z orožjem (nekaj tega brbota tudi v Janševi izjavi, da je konstruktivna nezaupnica »patetični izliv ideološkega sovraštva do drugače mislečih«, kar zveni približno tako, kot bi se člani centralnega komiteja zveze komunistov leta 1971 razglašali za »drugače misleče«), in ki bi se dobro podali Janševi SDS (ne verjamejo pravosodju, ne verjamejo medicini, ne verjamejo znanosti, ne verjamejo medijem, verjamejo pa teorijam zarote, svoji »resnici«, svoji plemenski skupnosti), napovedovali »revolucijo«, »smrt tiranom« in novo »državljansko vojno«, da so se torej povsod bali posledic konspirologije, »masovne radikalizacije« (to je zdaj izraz za to, kar se je zgodilo Ameriki), novih in novih poskusov državnega udara, izgredov, nasilja, terorja in kaosa in da so morali demokratične procese, kot je inavguracija, zavarovati z orožjem. Kot ameriško ambasado v Iraku ali Afganistanu.

Pot v pekel je tlakovana s »sobami odmevov«, suspenzom demokracije in »velikimi lažmi«, ki trgajo resničnost in moralni okvir politike. »Postresničnost je predfašizem. In Trump je bil naš postresnični predsednik,« je v New York Timesu poudaril ameriški zgodovinar Timothy Snyder, specialist za fašizem (in stalinizem), avtor knjig Črna zemlja in O tiraniji. In dodal: »Ko se odpovemo resnici, prepustimo bogatim in karizmatičnim, da namesto resnice ustvarjajo spektakel. Državljani brez strinjanja o nekaterih temeljnih dejstvih ne morejo oblikovati civilne družbe, ki bi jim omogočila, da se branijo. Če izgubimo institucije, ki proizvajajo za nas pomembna dejstva, potem se začnemo valjati v abstrakcijah in fikcijah.« In seveda: »Postresnica briše pravno državo in vabi režim mitov.« Kar ni le svarilo Američanom, temveč tudi nam, ki nenehno poslušamo o »krivosodju«, »pokvarjenosti« institucij, »elitizmu« civilne družbe (in nevladnih organizacij) in večni nedolžnosti tistih, ki se po novem – pač v duhu skrajnodesničarskega novoreka – razglašajo za »drugače misleče«.

Zdaj, ko je Trump pokazal svoje prave barve, pa si predstavljajte, da bi volitve dobil! In predstavljajte si, da bi bil spretnejši, kot je! In predstavljajte si, da bi kongresno verifikacijo volilnega izida zavrnili vsi republikanski senatorji! In predstavljajte si, da padlih ameriških vojakov ne bi razglašal za »zgube« in »bedake«, da ne bi bil tako zaljubljen v tuje diktatorje in da bi imel podporo vojske! In predstavljajte si, da bi bila njegova »velika laž« tako velika kot Hitlerjeva, da »Judje vodijo svet« (in njegova »velika laž« je bila, pravi Fiona Hill, zgodovinarka z Brookingsa, res fašistoidna, saj je skušal z njo razveljaviti volilni izid, spodkopati demokracijo, polarizirati družbo in priti na oblast)! In predstavljajte si, da bi bila njegova vizija, kot pravi Snyder, večja od zrcala, v katero se neprestano gleda! Potem njegov juriš nad Kapitol ne bi izgledal le kot Hitlerjev spodleteli pivniški putsch.

A kaj če to, kar se je zgodilo, ni le obupana ponovitev preteklosti, temveč predokus – ali »osvetlitev« – prihodnosti? »Laž preživi lažnivca,« pravi Snyder. In kaj če je to, kar se je zgodilo, le svarilo in praktični dokaz, da je v Ameriki demokracija že spodletela? Da je že klecnila? Da je že omagala in omahnila? Kaj če bo laž lažnivca preživela lažje, kot si mislimo?

Najprej pomislite: v kateri ideologiji korenini imperativ, da se kapitalizem ne sme ustaviti, da mora nenehno delovati, da delavci ne smejo zatisniti očesa, da morajo neprestano delati, tudi ko so doma in tudi v sanjah, da morajo biti stalno na voljo, da morajo biti nenehno prižgani, tudi v času pandemije, karantene in smrtne ogroženosti? Točno – v neoliberalni. Dalje: kateri ideologiji najbolj ustreza »socialna distanca«? Točno – neoliberalni. Dalje: kateri ideologiji najbolj ustreza to naglo brisanje stikov, objemov, poljubov in solidarnosti med ljudmi? Točno – neoliberalni. Dalje: kateri ideologiji najbolj ustreza delo od doma? Točno – neoliberalni. Delo je strošek – in z delom od doma se stroški znižajo: ni več potnih stroškov, ni več treba plačevati delovnih prostorov, ni več treba plačevati kurjave, ni več treba plačevati vode, elektrike in komunale, ni več treba plačevati razkužil in tako dalje. In ja, ko bo delavec doma, ga bo imel delodajalec šele zares pod kontrolo!

Voditelji sekt se manipuliranja z množicami običajno učijo pri Hitlerju. Tudi Trump je zelo rad bral Hitlerja, še posebej njegove govore.

Poleg tega pa mu je mogoče tudi znižati plačo – ker dela od doma.

Veliki zmagovalec pandemije

Zmagovalec pandemije bo neoliberalizem. In tu je problem. Ne pozabite: prav neoliberalizem je – s privatizacijo državnega premoženja ter zdravstva in šolstva, deregulacijo trga, financializacijo, sekanjem socialne države, radiranjem javnega sektorja, razdavčenjem bogatih in kapitala, favoriziranjem rentništva, demontažo delovnopravne zakonodaje in sindikatov, prekarizacijo delovne sile, pavperizacijo srednjega razreda, prerazporejanjem družbenega bogastva navzgor, forsiranjem načela konkurenčnosti in tekmovalnosti (pandemija je z recesijo, ki jo je povzročila, le še stopnjevala tekmo na trgu dela), sesutjem koncepta pravičnosti, fevdalizacijo družbe ipd. – v zadnjih desetletjih poskrbel, da je ekonomska neenakost najhujša po II. svetovni vojni. In ta strašna, globoka ekonomska neenakost ustvarja nezadovoljstvo, frustracije, občutek deklasiranosti, odrinjenosti in izključenosti, resentiment, nezaupanje v institucije in pravosodje, negotovost in strahove, ki jih populisti, trumpovski podžigalci domačijske politike ogorčenja, maščevanja in prezira do vsega tujega, novega, eksperimentalnega in intelektualnega, militarizirajo in spreminjajo v svoje poglavarske perjanice.

Tu pa nastopi tista velika – nora, divja, brutalna – ironija: kapital in gospodarstvo nista imela štiri leta nič proti tej Trumpovi poglavarski perjanici. Ne, prav nič nista imela proti njegovemu predfašizmu in fašizmu. In kaj se je zgodilo po tistem jurišu na Kapitol, po Trumpovem poskusu državnega udara? Tole: kapital in gospodarstvo sta se »odločno« distancirala od Trumpa in njegovih somišljenikov. Češ: zdaj je pa dovolj! Tokrat je šel pa čez! Tu potegnemo črto! Prek tega pa ne moremo!

In kapital, gospodarstvo, korporacije, brendi so prekinili molk in tiho legitimiranje Trumpove politike ter sklenili, da bodo Trumpa in vse tiste politike, ki so trdili, da so volitve ukradene, ali ki so v kongresu glasovali proti verifikaciji volilnega izida, strogo kaznovali – nobenega denarja več, nobenih donacij več. Spisek je dolg, prestižen, temeljit, vseobsežen: Airbnb, Amazon, American Airlines, American Express, AT & T, Bank of America, Boeing, US Chamber of Commerce, Citibank, Coca-Cola, Comcast, Deloitte, Ernst & Young, Facebook, Ford, General Motors, Goldman Sachs, Hilton, Intel, JPMorgan Chase, Marriott, MasterCard, Microsoft, Morgan Stanley, Nike, PricewaterhouseCoopers, Verizon, Visa, Walmart, The Walt Disney Company in tako dalje in tako naprej.

Trumpov brend, ki naj bi bil prej vreden milijarde (vsaj tako je trdil Trump), je potonil. Deutsche Bank, ki ji Trump dolguje 300 milijonov dolarjev (dolgo edina banka, ki je še kreditirala njegove posle!), je sklenila, da ne bo več poslovala ne s Trumpom ne s tistimi kongresniki, ki so nasprotovali verifikaciji volilnega izida, banka Signature je zaprla vse Trumpove osebne bančne račune, Twitter in Facebook sta ga izobčila (prvi za vedno, drugi začasno), plačilne platforme Stripe, PayPal in Square ne posredujejo več spletnih izplačil Trumpu in njegovim zaveznikom, Google, Amazon in Apple so odpisali Parler, socialno omrežje, na katerem žgejo Trumpovi privrženci, Shopify, spletna nakupovalna platforma, je zaprla dve trgovini, povezani s Trumpom, županstvo New Yorka je prekinilo vse pogodbe s Trumpovo Organizacijo, PGA Tour, organizator golfističnih turnirjev, je odpovedal turnir v Trumpovem golf klubu Bedminster (New Jersey), založba Simon & Schuster ne bo izdala avtobiografije senatorja, ki je nasprotoval verifikaciji volilnega izida, Hallmark pa od dveh senatorjev, ki sta nasprotovala verifikaciji volilnega izida, terja celo vrnitev predvolilne donacije. In seveda – tisti, ki so delali za Trumpa, nekdanji uslužbenci Bele hiše, ne morejo dobiti službe, saj jih nikjer nočejo, pravi Paul Blest (Vice). Podjetje, ki bi jih najelo, pravi Randall Lane (Forbes), bi izgubilo vso kredibilnost. Vsi bi mislili, da to podjetje širi »le laži« in »dezinformacije«.

Ja, Trump je persona non grata. Defundirali so ga, razplatformirali, skenslali. Korporativna Amerika se je torej obrnila proti njemu. Znebil se ga je prosti trg, ne pa »globoka država«, pravi Derek Thompson (Atlantic). Kar je lepo. A vendar groteskno – in že kar perverzno. Zakaj? Kot pravi Emily Stewart: »Ameriške elite so dolgo shajale s Trumpom. Zdaj, ko so dobile, kar so hotele, so ga zapustile.« Prav res, razlogov, da bi ga zapustile in obsodile in bojkotirale in skenslale, je bilo v teh štirih letih več kot preveč, a glej, no, nič jih ni motilo – ne Trumpova fašistična retorika, ne njegovo podžiganje ne njegove laži in teorije zarote. Povsem mirno je lahko na Peti aveniji ustrelil, kogar je hotel. Ni se jim zdel nevaren, še manj nesprejemljiv. Kapital, gospodarstvo, korporacije, ameriški brendi zaradi tega niso slabo spali.

V resnici so dobro spali. Kot pravi Hannah Levintova (Mother Jones): »Mnoge izmed teh korporacij niso le z občutnimi donacijami podpirale kandidatov, ki jim zdaj donacije odpovedujejo, ampak so lahko računale, da bodo sprejeli zakone, s katerimi bodo privarčevale milijone.« Rezultat? »Milijarde, privarčevane s korporativnimi davki, in bolj blaga regulatorna krajina, ki bo preživela predsednika Trumpa in republikanske frakcije, od katerih se skušajo te korporacije zdaj ograditi.« Kapital, korporacije in brendi so pridno, uvidevno, taktično molčali, ker jim je Trump dajal to, kar so hoteli – masivno, drastično znižanje davkov (korporacijam za 14 odstotkov!) in radikalno deregulacijo (rahljanje okoljske zakonodaje ipd.). Ker jim je znižal davke in sprostil zakonodajo, so molčali. Ker jim je znižal davke in sprostil zakonodajo, so pogledali proč. Ker jim je znižal davke in sprostil zakonodajo, ga niso obsodili in skenslali. »Denar od davčnega znižanja in deregulacije so si basali v žepe,« pravi Dennis Kelleher, predsednik neprofitne organizacije Better Markets, ki se bori za reformo Wall Streeta. »Zdaj, ko je Trump tik pred odhodom iz Bele hiše, pa so na lepem odkrili svoje vrednote.« Ne, Trumpa niso imeli več le za populista ali šarlatana – ali kretena, ki se je pozabil še pravi čas vkrcati na Hale-Boppov komet. In ne, niso več trdili, da so itak vsi – republikanci in demokrati, fašisti in antifa – isti. In da Trump ni nič slabši od Billa Clintona ali Baracka Obame. In iskreno rečeno, tudi to, da so fašisti tisti, ki Trumpa razglašajo za fašista, jim ni šlo več z jezika.

Odpovedujemo naročnino na Trumpa!

Med korporacijami, ki Trumpu odpovedujejo finančno podporo, so prav tiste, ki so z velikim davčnim znižanjem najbolj profitirale – Verizon, Walmart in Bank of America so »privarčevali« milijarde. Oh, in jebeni Amazon, ki ga zdaj na lepem moti »nesprejemljiv poskus rušenja legitimnega demokratičnega procesa« – v letih 2018 in 2019 kljub strašnim profitom zveznega korporativnega davka sploh ni plačal, lani pa le 1,2 odstotka od svojega 13-milijardnega profita. Najrevnejši Američani plačujejo davke po 12-odstotni davčni stopnji. Ha.

Kapital in gospodarstvo nista imela štiri leta nič proti tej Trumpovi poglavarski perjanici. Ne, prav nič nista imela proti njegovemu predfašizmu in fašizmu.

Trump se je ameriškim brendom in korporacijam gabil in gnusil, a so ga radostno sprejemali in tolerirali, ker jim je dal to, kar so hoteli, in ker jim je omogočal povsem disproporcialno bogatenje. Njegov fašizem ni bil moteč, ker je bila tako zelo sprejemljiva in všečna njegova ekonomska politika. Kot je leta 2016 za Trumpovo predsedniško kandidaturo famozno rekel Les Moonves, direktor televizijske mreže CBS: »To morda ni dobro za Ameriko, je pa prekleto dobro za CBS.« Moonvesa je leta 2018 odstavilo gibanje #MeToo – spolnih zlorab ga je obtožila množica žensk. Toda ironično: Moonves se je pred tem razglašal za fena gibanja #MeToo. Celo neko komisijo za boj proti spolnim zlorabam na delovnem mestu je vodil. Njegova dvoličnost je bila le alegorija dvoličnosti korporacij, ameriških brendov, ki so Trumpa 14 dni pred izgonom iz Bele hiše skenslali, pred tem pa so se štiri leta mastili z njegovimi reformami.

Vsi so od Trumpa dobili, kar so hoteli – ameriški brendi in korporacije so dobili davčno znižanje in deregulacijo, evangeličani in ostali konservativci pa so dobili konservativno vrhovno sodišče, saj je Trump tja imenoval tri zelo konservativne, pobožne sodnike.

A s tem, ko so kapital, korporacije in ameriški brendi sklenili, da bodo Trumpa skenslali, so priznali, da je za svoje početje – za svoj fašizem – potreboval prav njihovo pomoč, njihova sredstva, njihove donacije, njihovo tiho podporo, njihov molk, njihovo privoljenje. Ko so Trumpa skenslali, so avtomatično priznali, da se prekleto dobro zavedajo svoje kolaborantske vloge pri njegovem fašizmu – zavedajo se, da so mu pomagali, da je počel, kar je počel.

Zavedajo se torej, da brez njihovega denarja, brez njihove podpore, brez njihovega molka, brez njihovega privoljenja tega ne bi mogel početi. Fašizem ne pade z neba. Vedno potrebuje proračun. Vedno potrebuje investitorje. Vedno potrebuje delničarje. Tudi Hitler je bil dober za ekonomijo.