Ko nacionalno varnost ruši notranji minister

Slovenska politika je do varnostnih in obveščevalnih služb vedno imela mačehovski odnos. Slovenske obveščevalce in policiste je od nekdaj obravnavala kot nebodijihtreba, ki jih vzdržuje in plačuje le zato, ker države brez teh služb nihče ne bi jemal prav resno. Tudi sedanji predsednik vlade je že kar nekajkrat dokazal, da se požvižga na vlogo in pomen teh služb, čeprav njihovo delo sicer zelo dobro pozna. Morda je bil ravno zaradi tega izredno popularen pri tujih obveščevalcih, a tudi ti so bili presenečeni, ko je leta 1994 iz notranjepolitičnih razlogov in zato, da se znebi konkurence v trgovini z orožjem, »odkril« orožje na mariborskem letališču, ki ga je tja v sodelovanju s slovensko obveščevalno službo spravilo kar nekaj tujih obveščevalnih služb, da bi pomagale borcem Bosne in Hercegovine, in ko so nekaj let pozneje njegovi fantje, da bi dokazali, kako »pokvarjena« je SOVA, »odkrili« tajno stanovanje v Ljubljani, ki so ga za delo s soglasjem slovenskih oblasti uporabljali zahodnoevropski obveščevalci pri spremljanju vojnih in povojnih razmer na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. A vsi ti podvigi zbledijo ob ravnanju njemu najposlušnejšega ministra Aleša Hojsa, ki mu je prvič uspelo zadati res nevaren udarec sistemu slovenske nacionalne varnosti. Čeprav sta si oba politična pola po osamosvojitvi prisvajala obveščevalne in varnostne službe, je slovenskim obveščevalcem in policistom uspelo ohraniti profesionalen odnos do svojega dela in ga opravljati v interesu vseh prebivalk in prebivalcev Slovenije. Ta odnos in objektivne razmere za njihovo delo pa so zaradi ravnanja ministra za notranje zadeve zdaj postavljeni pred zelo resno, že kar kritično preizkušnjo.

Kot »odgovor na stavko« Policijskega sindikata Slovenije je minister Hojs na dan, ko se je stavka začela, objavil podatke o decembrskih plačah 8694 policistk in policistov. V razpredelnici, ki je dostopna na spletni strani ministrstva za notranje zadeve, so objavljeni imena in priimki, nazivi delovnih mest, enote in bruto zneski plač ljudi, ki skrbijo za to, da se v Sloveniji živi zelo varno. V resnici seveda ne gre za objavo, ki bi jo spodbudila stavka enega od policijskih sindikatov. To, da je minister z objavo grozil že nekaj tednov pred začetkom stavke, seveda pomeni, da je takšno ravnanje vsaj odobril tudi ministrov predstojnik, torej predsednik vlade, ki pa ga takšna stavka, kot jo izvaja Policijski sindikat Slovenije, zagotovo ne vznemirja preveč. To pomeni, da morajo za objavo podatkov o policijskih plačah obstajati drugi razlogi.

Policijski sindikat Slovenije je zoper Hojsa podal kazensko ovadbo zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov. Odgovor na vprašanje, ali se podatki o plačah policistov lahko objavijo, o čemer govori kopica zakonskih in podzakonskih aktov, je odvisen od tega, koga vprašate: strokovnjaki za varstvo osebnih podatkov, tudi Informacijska pooblaščenka, pravijo, da je to mogoče, drugi pravniki, ki berejo vso to množico predpisov, pa, da ni. Temeljito branje podane kazenske ovadbe pokaže, da je minister kljub strokovni pomoči iz kabineta predsednika vlade verjetno res ravnal protipravno in da se lahko znajde v kazenskem postopku, tudi zato, ker je očitno nesporno, da so med objavljenimi osebni podatki uslužbencev, ki imajo prirejeno identiteto, podatki ogroženih uslužbencev policije, policistov specialne enote, kriminalistov mobilnih kriminalističnih oddelkov in varnostnikov centra za varovanje in zaščito generalne policijske uprave. Osebni podatki teh policistov se obravnavajo kot varovani podatki, saj gre za operativce, katerih identiteta mora zaradi nemotenega opravljanja nadpovprečno nevarnega dela ostati skrivnost. Vprašanje je, koliko policistov bo po objavi teh podatkov še naprej pripravljeno opravljati takšno delo, še resnejše pa je seveda vprašanje, koliko od njih bo zaradi ministrovega neumnega oziroma, kot pravijo tudi strokovnjaki, »huliganskega« ravnanja dejansko ogroženih.

Slovenska nacionalna varnost je s Hojsovo objavo podatkov o policijskih plačah ogrožena, kot ni bila še nikoli. Iz ministrovih prav paglavskih izjav in komentarjev zadnji teden je očitno, da mu je za to čisto vseeno.

Kaj bi lahko bili motivi za takšno, v svetu še nikoli videno potezo notranjega ministra? Aleš Hojs, sicer gradbenik po osnovnem poklicu, lahko z njo ubije kar nekaj muh na en mah.

V Sloveniji, kjer je za večino ljudi še vedno najpomembnejši podatek višina plače njihovega soseda, bo takšna objava seveda povzročila zmanjšanje sicer zelo visoke stopnje zaupanja v slovensko policijo in občutno povečala možnost za nastanek konfliktov med policisti in obravnavanimi osebami v vseh policijskih postopkih. Da je bil to zagotovo eden od Hojsovih namenov, dokazuje dejstvo, da je objavil zneske plač z vsemi dodatki, ki so zaradi trenutnih razmer kar obilni, namesto da bi objavil zgolj podatke o osnovnih bruto plačah, ki bi edini omogočili pravo primerjavo. Tudi naslov v enem od medijev v državni lasti, kjer je funkcijo pred kratkim prevzel nov, zdajšnji oblasti zelo naklonjen urednik, ki govori o »vrtoglavih« plačah policistov, potrjuje to tezo.

Naslednji dosežek Hojsovega ravnanja je poglobitev brezna med obema policijskima sindikatoma. Če smo se čudili že temu, da se je za stavko odločil samo eden od njiju, smo še bolj začudeni nad besedami predstavnika nestavkajočega sindikata po objavi podatkov tudi o plačah njegovih članov, da se oni od zadeve »distancirajo« in zanjo »niso odgovorni«, ker »v konfliktu tako ne sodelujejo«. V trenutku, ko je ogrožena varnost vseh slovenskih policistov, ko je očitno, da je za ministra Hojsa vseh 8694 ljudi, katerih podatki o plačah so objavljeni, zgolj nepomemben drobiž, se je predsednik sindikata dela teh ljudi vzdržal vsebinskega komentarja in s svojimi besedami le še povečal trenja med sindikatoma. To zagotovo ni ravnanje v prid enotnosti slovenske policije, to bodo morali uvideti tudi člani njegovega sindikata. Prav žalostno je, da se celo največja vrlina slovenskih policistov, to je enotnost v hudih časih, zaradi nerazumljivega ravnanja njihovih predstavnikov začenja krhati, namesto da bi jo brezobzirni napad okrepil. Morda odgovor na vprašanje o vzrokih za takšno ravnanje tiči v izjemno hitri pritrdilni reakciji istega predsednika sindikata na pobudo predsednika vlade o možnosti izločitve nagrajevanja policijskih operativcev iz enotnega plačnega sistema javne uprave. Zamisel predsednika vlade je res zelo privlačna, vendar bo operativna izvedba, torej določitev, kdo je operativec in kdo ne, pravi gordijski vozel.

Kakorkoli obrnemo, če policisti, predvsem pa oba sindikata, ne bodo takoj strnili vrst, se utegne zgoditi, da bo policija, kot smo jo z vsemi napakami, a še več vrlinami poznali ves čas od osamosvojitve, nepovratno izgubljena: namesto da bi imeli složno organizacijo, se bodo policisti začeli deliti na te in one, na »naše« in »vaše«. Pa za to ni nobene potrebe: če je že celotna slovenska družba zaradi prizadevanj predvsem predsednika ene politične stranke razdeljena na »naše« in »vaše«, mora vsaj policija ostati enotna!

Če policisti, predvsem pa oba sindikata, ne bodo takoj strnili vrst, se utegne zgoditi, da bo policija, kot smo jo z vsemi napakami, a še več vrlinami poznali ves čas od osamosvojitve, nepovratno izgubljena.

Objava podatkov o plačah slovenskih policistov, njihovih delovnih mestih in enotah, v katerih delajo, je seveda zanimiva tudi za zunanje »uporabnike«, predvsem kriminalce in tuje obveščevalce. Če že Hojs tega ni sposoben razumeti, to zagotovo razume Janša. Kriminalci, pa tudi čisto navadni kršitelji cestnoprometnih in podobnih predpisov bodo od zdaj lahko pred vsakim svojim korakom preverjali, s kom imajo ali bi utegnili imeti opravka. Če jim bo spodletelo, pa bodo natančno vedeli, komu se je treba maščevati. Tuji obveščevalci pa bodo z lahkoto določali svoje obveščevalne tarče in spremljali drobovje slovenske policije. Glede na način razmišljanja predsednika vlade, ki pogosto vidi strahove tudi tam, kjer jih ni, je skrajno čudno, da ni preprečil poteze podrejenega ministra, ker zagotovo ve, kaj »sovražniku« pomenijo objavljeni podatki. Morda pa je ravno to tisto, kar sta oba ministra, prvi in notranji, želela doseči z objavo podatkov: zadati končni udarec policistom in policistkam ter njihovim starešinam, predvsem tistim, ki se še niso prodali in politično podredili. Če se bo pokazalo, da ta hipoteza drži, lahko v bodoče pričakujemo še veliko več sumljivih poslov à la Patria, preplačanih nakupov medicinske in zaščitne opreme, »nujnih« nabav orožja in vojaške opreme, čudnih prodaj podjetij v državni lasti itd.

Slovenska nacionalna varnost je s Hojsovo objavo podatkov o policijskih plačah ogrožena, kot ni bila še nikoli. Iz ministrovih prav paglavskih izjav in komentarjev zadnji teden je očitno, da mu je za to čisto vseeno. To kaže, da pri nas načela delovanja normalne države niso vredna čisto nič več, edino, kar je pomembno, je neizprosna bitka za politično oblast. Iz te bitke pa vedno bolj in vedno očitneje kukajo še kako otipljivi premoženjski interesi posameznikov, ki želijo za vsako ceno ostati pri koritu. Interesi države Slovenije v vladi in parlamentu ne zanimajo nikogar več, tudi volja volivcev nekaterih strank v vladi je bila že popolnoma izigrana, kar šteje, so samo še interesi posameznikov, zlasti tistih na oblasti. Tako je, podobno kot Hojsu, verjetno vseeno tudi drugim ministrom pa seveda poslancem, ki so imeli že kar nekaj priložnosti, da bi takšno ravnanje preprečili ali sankcionirali, vendar tega niso in ne bodo storili – eni zato, ker nočejo v zapor, drugi zato, ker jim je funkcija v parlamentu stopila v glavo, tretji pa zgolj zato, ker vlečejo dobro plačo.

Še za nobeno državo, v kateri je državna politika postala talec osebnih interesov politikov, se zadeva ni dobro končala. Tudi za našo se ne bo. Ker se stanje v državi vedno bolj radikalizira, utegne biti radikalna tudi rešitev nastalih težav. A pri tem napačno sklepajo tisti, ki menijo, da bi se lahko tudi pri nas zgodil ameriški scenarij, saj za vdore v parlament Slovenci pač nismo, pa še naša policija tega nikoli ne bi dopustila. A seveda se motijo tudi tisti, ki upajo, da se bo Slovenija pustila mirno prestrojiti po zgledu Madžarske.

In minister Hojs? Za te dimenzije njegovih potez mu je popolnoma vseeno. Uresničuje druge cilje, ne tiste, ki jih je navedel ob ministrski prisegi.