Roga ni več

Kompleks nekdanje tovarne koles Rog je po osamosvojitvi dolgo propadal. Leta 2002 ga je sicer kupila mestna občina. Načrti prenove so ostali v predalih, propadanje pa se je nadaljevalo. In tako je leta 2006 skupina nadobudnih mladenk in mladeničev ta odprti prostor zasedla – Ljubljana pa je dobila drugi večji skvot, drugo večje avtonomno območje, po Metelkovi. Metelkova je bila že takrat eno od središč kulturnega in družabnega življenja v državi, zato je ideja, da prestolnica dobi še eno tako območje, naletela na razmeroma dober odziv javnosti, ki sicer nad takšnimi zasedbami prostora ni navdušena. Taka območja so bila takrat po prestolnicah Evrope del vibrantnega, drugačnega, svežega, zdelo se je, da bo Ljubljana s to zasedbo praznega prostora nekako napredovala, postala še bolj podobna evropskim prestolnicam, od Københavna do Berlina. Seveda so bila mnenja različna, pa vendar je alternativna kultura s svojim odprtim življenjskim slogom delovala kot dopolnitev, osvežitev mesta.

V prvih desetih letih je avtonomno območje Rog počasi, a vztrajno rastlo. Z malo denarja in veliko entuziazma so se prostori polnili, čez dan in zvečer je bil to živahen predel mesta. Območje je z leti postalo prostor ustvarjalcev, še turisti so se med skejterji, kiparji, cirkusanti, slikarji, telovadci oziroma amaterskimi fuzbalerji, grafitarji, obiskovalci galerij, filozofi in njihovimi prijatelji počutili kot doma. A vseeno Rog nikoli ni postal tako priljubljen in dostopen kot Metelkova.

Tistega leta, 2006, je ljubljanski župan postal Zoran Janković. Med svoje načrte je vključil tudi stanovanjsko-poslovni in kulturni kompleks Rog – zdaj so ti načrti mesta sicer veliko boljši, bolj usmerjeni v kulturo, tam naj bi bili po sedanjih načrtih ateljeji in drugi prostori za umetniško delovanje. A če se rogovci in meščani takrat ne bi uprli Jankoviću, bi tam danes stala tipična soseska s tako imenovanimi luksuznimi stanovanji. To bi bila velika škoda za mesto.

Začeli so se spori, javne debate o avtonomnih prostorih, arhitekturi, namenu mest in njegovih predelov, a mesto in uporabniki niso v pogovorih prišli nikamor. Je pa Janković načrte postopoma spremenil in priredil načrt tako, da bo Rog (p)ostal prostor kulture in umetnosti, seveda organizirane.

Deložacija je sicer ukrep, ki ga lastnik, ki želi spet pridobiti svojo lastnino, lahko uporabi. A zakonite deložacije so videti drugače. Končajo se brez podplutb ali davljenja.

A nato je občina postala nasilna. Leta 2016 je Janković prvič poskusil nasilno izseliti rogovce in pripeljal bager, s katerim bi obstoječe stavbe toliko poškodovali, da bi postale neuporabne. Ravnanje je bilo nesprejemljivo. Uporabniki so se županu uprli, rušilni bager prebarvali na rožnato in postavili barikade, na svoji strani pa so imeli tudi meščane, ki takšen način delovanja oblasti zavračajo. Vsi poskusi, da bi se vzpostavil dialog med oblastjo in kolektivom, so se končali klavrno, dve trmasti strani sta to. Namesto dialoga se je začel pritisk, policisti, inšpektorji in redarji so vse pogosteje obiskovali dogodke, globe so začele postopno spodkopavati moralo obiskovalcev in organizatorjev dogodkov, program se je redčil. Janković je znova poskusil zasesti Rog junija 2019, tudi takrat nasilno, tudi takrat neuspešno. A z vsakim posegom je bila skupnost še ranljivejša, vsakič je prostore zapustilo še nekaj kolektivov. Rog se ni več razvijal, ampak vegetiral, skupnost se je zaprla, javnost pa jo je vse manj podpirala.

V torek zjutraj so v Rog spet vstopili varnostniki, ki jih je najelo mesto. Nekateri so preplezali ograje, vlamljali so vrata ateljejev, skupnosti in tudi stanovanjskih enot, in tako popolnoma nenapovedano začeli svoj pohod po nekdanji tovarni. Skvoterje so zbudili z vlečenjem iz spalk, kričanjem, prisilnimi prijemi, razbijanjem njihovih stvari in tudi z uporabo solzivca. V enega od prostorov naj bi po pričevanjih z uporabo orodij vstopili kar skozi montažno steno. Nekaj več kot deset tedaj prisotnih rogovcev je že nekaj minut in mnogo modric kasneje stalo na drugi strani obzidja. Nekateri bosonogi, brez bund in vsi brez svojih stvari. Varnostniki jim namreč niso pustili, da bi vzeli s seboj svoje imetje, celo dve mački sta ostali tam. Gradbeniki so nemudoma začeli odstirati strehe in razbijati okna. Medtem so policisti pred vhodom postavili tehnične ovire in stražo, na vrhuncu je pred vhodom v Rog stalo več kot šestdeset policistov v polni opremi ter več kot dvajset varnostnikov in redarjev. Ograjeni so bili tudi celotna cesta na drugi strani stavbe in vsa parkirišča ob Ljubljanici. Policaji so nadzorovali celotno območje od Resljeve do Rozmanove ulice. Prijemi policistov so bili grobi, uporaba solzivca skoraj avtomatična, policisti so s koleni pritiskali telesa ob tla, kot pri Ericu Garnerju, sunkovito so odrivali s ščiti.

Deložacija je sicer ukrep, ki ga lastnik, ki želi spet pridobiti svojo lastnino, lahko uporabi. A zakonite deložacije so videti drugače. Končajo se brez podplutb ali davljenja, s predhodno napovedjo in predvsem z možnostjo, da ima deložiranec dostop do svoje lastnine. Nihče nima pravice uničevati lastnine deložiranca, pa naj se mu zdi še tako malo vredna in nepomembna, o tem ne more soditi varnostnik. A lastnina uporabnikov Roga je bila iz tovarne brez besed prenesena na tovornjake in odpeljana, ne glede na to, ali je šlo za kolesa, umetniška dela, obleke ali osebne dokumente. Predstavnikov občine, ki bi zbeganim skvoterjem povedal vsaj, kam peljejo njihove stvari, ni bilo.

Mesto je svoje nezakonito ravnanje – zakonodaja ne dovoljuje takšne nasilne deložacije – utemeljilo s prozorno lažjo: da so imeli informacijo, da je Rog prazen, da v njem ni nikogar. A sprejmimo to laž, kot da je resnica: če je tako, bi se pač morali varnostniki in delavci v trenutku, ko so ugotovili, da so v Rogu ljudje, ustaviti. Pa se niso, ker so vedeli, da morajo storiti prav to, nasilno izseliti ljudi, to je bila njihova naloga. Če je ne bi imeli, se je ne bi lotili – nobena varnostna služba ne bi tako ravnala, ker bi s tem kršila pogodbo z naročnikom in ji ta računa brez dvoma ne bi poravnal. Deložacije v Sloveniji sicer izvajajo izvršitelji, postopek je predviden v zakonu, nikjer pa slednji ne navaja, da to lahko naredijo nasilni varnostniki s solzivcem in trdimi pestmi. Poleg tega se je župan Janković za deložacijo odločil sredi epidemije, ko sodišča ne delujejo normalno, ko vsi zakoniti postopki nimajo normalnega poteka – izkoristil je torej trenutek, ko je vedel, da se zaradi prisilnega nedelovanja države uporabniki Roga ne bodo mogli braniti z zakonitimi sredstvi, ob tem pa se je povezal tudi z državno oblastjo, ki mu je zagotovila policiste v popolni bojni opremi za najhujše spopade.

Doslej so policisti preprečevali nasilje, ščitili so zakonite pravice varnostnikov in tudi uporabnikov Roga, skrbeli, da nikomur niso kršene zakonite pravice. Tokrat so se vedli kot najeta sila varnostne službe.

Je zdaj uporaba ščitov, čelad in vse opreme, kar avtomatično povzroči nasilno vedenje na obeh straneh, dobila domovinsko pravico v vseh postopkih v tej državi? Leta 2016 in 2019 so policisti preprečevali nasilje, oni so bili tisti, ki so ščitili zakonite pravice varnostnikov in tudi uporabnikov Roga, bili so razsodniki in skrbeli, da nikomur niso kršene zakonite pravice. Tokrat je bilo drugače. Policisti so se o svojem ravnanju in tudi stopnji nasilja pred očmi protestnikov usklajevali z varnostniki dveh družb.

Zlorabiti epidemijo, ljudi nasilno zbrcati sredi zime na cesto, njihove stvari zmetati na tovornjake – med njimi so bila tudi dela Prešernovih nagrajencev, ki ustvarjajo v Rogu, je to res edina pot? Je Ljubljana res kandidirala za mesto kulture? A ne le to. Z izpraznitvijo Roga je Ljubljana ostala brez edinega socialnega centra za pomoč beguncem, ki se znajdejo na tleh Slovenije in potrebujejo včasih le malo hrane in prostor, kjer bi lahko prespali. Mesto do danes ni naredilo nič, da bi bilo drugače.