»Kaj narediti, ko ti vzamejo prostor in ne veš kam drugam kot na ulico?«

"A mestne oblasti so si s policisti in varnostniki privatnega podjetja nasilno vzeli našo avtonomno cono in jo spravili pod represivni nadzor. Naše stvari, orodje, knjige, slike, kipi, arhivi in dokumentacija delovanja ležijo na kupih po rogovskem dvorišču. Ob tem ne morem biti mirna. Vedno se trudim, da navzven delujem trdno, a če sem odkrita, vse to boli. Bolijo odrgnine in modrice, ki so jih pustili policisti, ampak hujše je to, kar boli znotraj, v telesu, v njem je vpisan Rog. Zelo sem jezna. Zelo zelo sem jezna. In sama ne vem, kaj bom s to jezo. Kaj narediti, ko ti vzamejo prostor in ne veš kam drugam kot na ulico? Na ulici pa te začnejo obhajati misli in se bojiš, da boš postal neprišteven. Ne morem pustiti, da sesipajo dolgoletna prizadevanja, ustvarjanje, delo in sanje v prah. To ni mogoče. Tolikšne moči in volje, inteligence, radoživosti in tovarištva ni mogoče zajeziti. To je sila, ki se ne bo podredila uničevanju."

(Pisateljica Vesna Lemaić o rušenju Tovarne Rog, ki so si jo mestne oblasti skupaj s policisti in varnostniki nasilno vzeli in jo spravili pod represivni nadzor; v kolumni na spletnem portalu Vrabecanarhist)