Portret / Ivana Bajec, slikarka, ki si je med slikanjem že zlomila ključnico

Pravijo, da so zares ustvarjalni ljudje tisti, ki so pustili otroku v sebi, da preživi. Ivana Bajec, slikarka z nalezljivo otroško energijo, se včasih sprašuje, ali otrok v njej ni še preveč aktiven. Letos jih bo dopolnila enaintrideset, a je razigrana in neobremenjena, kakor je bila pri petnajstih ali šestnajstih. Zavrača konvencionalno življenje, misel na perspektivno kariero in družbene pritiske, ki se vršijo nad njenimi vrstniki – najpomembneje se ji zdi živeti (za) umetnost. »Za kaj drugega enostavno nimam potrpljenja,« se nasmehne. Toda tudi za slikanje potrebuješ obilo potrpljenja, sploh v njenem primeru. Za posamezna velika platna lahko porabi tudi po pol leta – tako kot na primer za sliko El Barco, ki jo je še do 10. februarja mogoče videti na njeni prvi samostojni razstavi Avgust v ljubljanski Ravnikar Gallery Space. Zanjo je najprej na drobno spraskala folijo in jo odtisnila na platno (to je skoraj vedno del njenega ustvarjalnega procesa), šele nato so ga začele naseljevati zgodbe in figure, ki so konstruirale dogodke lanskega poletja, natančneje avgusta, ko se ji je v domačem Pulju zgodila poletna romanca s španskim turistom. V njej je pomembno vlogo odigrala barka njenega strica, ki na sliki zavzema osrednje mesto, sama pa je nanjo vključila še nekaj asociativnih drobcev, ki so bili del poletnega dogajanja ali pogovorov, denimo kobro ali črička.