MLK/FBI

za +

Dosje št. 100-106670.

Martin Luther King je leta 1968 padel pod streli atentatorja. Toda ko boste videli doku MLK/FBI, si boste rekli: čudno, da FBI tega atentata ni preprečil! Ne le čudno – neverjetno! FBI je namreč Kingu tako ekscesno in tako vztrajno in tako sistematično prisluškoval, tako vneto in tako pikolovsko in tako invazivno ga je zasledoval in zalezoval, da bi atentatorja –Jamesa Earla Raya – moral prestreči. Agentom, ki so neprestano lezli za Kingom, bi preprosto moral pasti v oči. Ja, tudi v motelu Lorraine (Memphis, Tennessee), v katerem je ustrelil Kinga, bi jim mogel pasti v oči. Saj so bili tam!

Doku, nabit z arhivskimi posnetki in glasovi naratorjev, zgodovinarjev, aktivistov, pričevalcev, nekdanjih FBI-jevcev (tudi nekdanjega direktorja Jamesa Comeyja), in Davida J. Garrowa, avtorja knjige The FBI and Martin Luther King, Jr., po kateri je doku posnet, se začne leta 1963 v National Mallu (Washington), kjer ima King tisti sloviti govor (»I have a dream«), toda FBI, praktično zasebno podjetje J. Edgarja Hooverja, mu je začel prisluškovati že leta 1955. Hooverju, rasistu, prepričanemu, da črnci nimajo pravice do protesta in marširanja (dobro vedo, kam sodijo!), je šel King na živce (»najrazvpitejši lažnivec v tej državi«, »najnevarnejši črnec v Ameriki«), zato ga je hotel na vsak način kompromitirati, diskreditirati, detronizirati in eliminirati (da bi potem lažje kompromitiral črnsko gibanje za državljanske pravice). Ker pa ga ni mogel kompromitirati zaradi temne polti, je sklenil, da ga bo kompromitiral zato, ker je prijateljeval s Stanleyjem Levinsonom, za katerega je bilo znano, da je komunist. S tem je dobil izgovor za prisluškovanje in zalezovanje Martina Lutherja Kinga (»kopastorja cerkve v Atlanti«).

V tem dokuju izvemo troje. Prvič, da so Hooverjevi agenti snemali in snemali in snemali in posneli na tisoče ur pogovorov in pri tem ujeli Kingove skrivne pogovore s številnimi ljubicami, pač ženskami, s katerimi je varal svojo ženo (kar jih je neskončno razveselilo, saj so s tem dobili orožje). Drugič, da je Hooverja Kingovo spolno življenje zanimalo prav zato, ker je hotel aktivirati rasistične stereotipe o črncih, ki da so deviantni, promiskuitetni in nevarni, ki da so predatorji, ki da ne morejo obvladovati svojega »živalskega« spolnega nagona in ki da s tem ogrožajo belke. In tretjič, da so belski voditelji, recimo predsednik Lyndon B. Johnson (in Robert F. Kennedy, če smo že ravno pri tem), v trenutku, ko se je King obrnil proti vietnamski vojni (»Vlada se raje vojskuje v Vietnamu kot pa proti revščini«), navdušeno prikimali Hooverju, kot da so le – tako kot Hoover – iskali dober izgovor za sprostitev svojih predsodkov in rasistično zavrnitev Kinga. S temi posnetki so skušali Kinga, ki itak do konca ni verjel, da mu prisluškujejo, izsiljevati – pozivali so ga celo, naj naredi kar samomor. Le izgovora za to, da bi preprečili atentat nanj, niso našli. Življenje temnopoltega ni bilo pomembno. FBI je imel prst na pulzu glavnega toka. Ne, Hoover, ki je trdil, da tak človek ne more biti »moralni vodja nacije«, ni delal na svojo roko, kakor tudi verjetno James Earl Ray ni delal na svojo roko. Na vsak način pa je imel po atentatu več pravic kot Martin Luther King pred atentatom. (Amazon Prime)