Hunted

za

Preživetje v sovražnem okolju.

To, da Eva (Lucie Debay) opravlja »moško« delo (nadzornica gradbenega projekta), je tako velika napaka kot to, da ignorira klice svojega »Alexa« in se zvečer sama odpravi v bar, kjer sreča čednega tipa (Arieh Worthalter), ki odžene nekega težaka, z njo zapleše in jo odpelje v avto – in še preden rečete #MeToo, jo že ugrabi. In še preden rečete »le da pomeni da«, mu že zbeži – in potem pred njim in njegovim sodelavcem (Ciaran O’Brien) beži in beži in beži skozi mračen, mučen, morbiden gozd, ki pa je na njeni strani, navsezadnje, v njene pomočnike se ne prelevijo le vrani, divji prašiči in kače (in drevje in reka), ampak tudi volkovi.

Moška, ki sta »položila« – posilila, mučila in pobila – že nekaj žensk (in to tudi posnela, se razume), sta toksična »princa«, Eva – v rdeči jakni – pa je Rdeča kapica, toda ta belgijska pravljica, naravnost didaktična kolekcija simbolov, metafor in mitov, ki popisuje njeno opolnomočenje (in ki bi jo lahko vrteli na double-billu z belgijskim Maščevanjem), je bizarna, groteskna grozljivka, ki ne pušča nobenega dvoma: ženske že vso zgodovino – ja, »že celo večnost« – bežijo, moški pa jih primitivno preganjajo, plenijo, objektivirajo. V družbi volčjega krdela je bolje kot v družbi moškega, slišimo – in vidimo (razlog več, da v slovenski vojni proti volkovom navijate za volkove). Vidimo pa tudi, v kaj je patriarhat – vrelec nasilja, divjine, porniča, snuffa, sociopatije in ženskih krikov, ki »vzburjajo« – spremenil moške. Še nekaj vidimo: da tehnologija dela proti ženski. Pametni telefon ji ne pomaga, ampak jo izda – kar pomeni, da ni bil narejen zato, da bi žensko osvobodil, ampak zato, da bi jo pomagal nadzorovati in obvladovati. (Shudder; a ker pri nas ni dostopen, se boste morali malce znajti)