Shane O’Mara: Hvalnica hoji

V nekaj letih so izšli prevodi knjig Grosa Filozofija hoje, Thoreauja in Kaggeja z istim naslovom Hoja, zdaj pa se jim pridružuje še četrta različica.

Ker je Shane O’Mara nevroznanstvenik, bo poudarjal povezavo hoje z delovanjem možganov in telesa nasploh. Učinkuje namreč bolje od antidepresivov, redna vadba poveča pretok krvi skozi možgane in omogoča poselitev novih možganskih celic, sprošča smVEGF in s tem rast novih krvnih žil v možganih, upočasnjuje staranje, krepi sposobnost ustvarjalnega razmišljanja etc. Kot raziskovalec potegne primere iz amazonske džungle ljudstva Tsimori, pri pripadnikih katerega so izmerili, da imajo žile petkrat manj poapnele kot zahodnjaki. Skratka – namesto k zdravniku in v lekarno nas napoti na zdravilno pohajkovanje. Kajpak s pedometrom v žepu, ki človeka motivira, da to gibanje privzame kot navado.

Bralcu ponudi tudi nekaj konceptov, najsi bo hoja brez garminov kot oblika navigacije na slepo, pri kateri izkuša užitek navigacije, ali pa brezciljno pohajkovanje flanerja. Spregovori o hodljivosti mest, ki je odvisna od urbanističnega ustroja ulic, izkušnji tavanja misli, ki jo omogoča pohajanje, navrže idejo o političnih protestih, ki se manifestirajo skozi hojo od Gandija naprej, spomni na filozofa Russlla, ki je prepešačil po 40 kilometrov na dan, nato pa je bilo zanj že sedenje čisti užitek.

Hvalnica ima kajpak slabost v enosmernosti teksta, ki spominja na evangelij za spreobrnitev sedečega prebivalstva. Od vseh oblik gibanja namreč glorificira le hojo, ignorira celo hribolazenje, kolesarjenje in ples. Resda z razlogom, saj slednji vseeno zahtevajo bistveno več gibalne pozornosti in s tem izgubijo modus odklopljenega stopanja v tri dni.