Malo sočutja

Ko sva se z Marcelom Štefančičem jr. slišala pred oddajo Studio City, mi je rekel: »Kaj pa več kot 3000 mrtvih, govorijo pa samo o številkah?« Najprej sploh nisem vedela, kaj misli, in sem prosila: »Nikar me ne vprašajte tega. Ne vem, kaj naj odgovorim.« Potem je pojasnil, da ima v mislih sočutje, človeški odziv. In res je. Neverjetno malo sočutja spodbudi ta epidemija oziroma spremlja to epidemijo. S prijateljem sva se v prvih mesecih še veliko pogovarjala, kako umirajo ljudje v domovih za ostarele, ali imajo na voljo zdravila, ki lajšajo težave, ali je osebje vešče terminalne nege. Potem pa se je ta tema izmuznila iz najinih pogovorov.

Vzrokov je več. Tisti, ki nismo v neposrednem stiku s hudo bolnimi in umirajočimi, ne doživljamo njihovega telesnega trpljenja in trpljenja njihovih bližnjih med drugim, ker se ne morejo posloviti od umirajočih. A tudi ko vemo, kaj se dogaja, se na trpljenje drugih navadimo, prilagodimo, otopimo, odrinemo ga iz zavesti, možgani nas varujejo s tem, da brišejo. Poleg tega ni ali je zelo malo poročanja v slikah ali besedah, ki bi nas spominjalo na trpljenje zaradi telesnih muk, in ker veš, da boš umrl sam, ne da bi še videl svoje drage. Pri beguncih vidimo slike ljudi v nečloveških življenjskih okoliščinah in se govori o tem, kaj prestajajo. Pri bolnikih s covidom se je govorilo predvsem, kako težko je biti sam, brez stikov z bližnjimi, brez obiskov za prebivalce zavodov za ostarele. Malo pa smo slišali o tem, kako je umirati sam. Tudi Camus v knjigi Kuga govori predvsem o tem – o trpljenju zaradi ločitve, osamljenosti. In ne nazadnje, celotna kampanja obveščanja in preprečevanja širjenja bolezni je temeljila na ustrahovanju in okrivljanju. Gradila je na administrativno-numeričnem poročanju (številčni podatki) in obtoževanju državljanov. Vem, da bi nam ozaveščanje trpljenja hudo bolnih in umirajočih in njihovih svojcev le otežilo doživljanje epidemije. Toda vendarle smo ljudje in človečnost zaznamuje našo vrsto in bi je pričakovali nekoliko več v javnem govoru o epidemiji.

Lahko primerjamo epidemijo in vojno? Skupno jima je, da sodita med množične nesreče. Vendar gre za dva kvantitativno in kvalitativno različna pojava. V moji vojni je ob bombardiranju Dresdna v eni noči umrlo 25 tisoč ljudi, v Evropi je bilo umorjenih šest milijonov Židov, da o borcih niti ne govorimo. Tudi sedanje vojne, denimo v Siriji, terjajo ogromno žrtev, ogromno ljudi postane invalidov. A vojne so od ljudi hoteno povzročene nesreče – nasilje, mučenje, ubijanje, vse to bolj prizadeva človeka kot naravne ali tehnične nesreče. Človek je zmožen večje krutosti kot virus ali bakterija. Poleg trpljenja zaradi nasilja in krutosti imajo vojne še posledice na videnje sveta in človeštva. Podre se vera v ljudi, v svet, v smisel življenja, upanje na boljše. Ne gre torej le za destrukcijo človeške biološke eksistence, podre se notranja predstava o dobrem v ljudeh, zaupanje v človečnost in razum.

So pa področja prekrivanja. Tudi epidemija se dogaja v človeškem okolju, v socialnem kontekstu. Odzive države in njenih institucij in zaščitne ukrepe upravljajo oblast, izvoljenci ljudstva. Tu je veliko napak, razočaranj. Iz razumljivih razlogov. To se dogaja, ker odločitve temeljijo na mnogih neznankah, na načelih verjetnosti. Pa tudi, roko na srce, pričakovanja glede pameti in razsodnosti odločevalcev znatno presegajo stvarnost. Pogosto zmanjka zdrave pameti. Odločajo politiki in ne stroka, ki ve največ o virusu in epidemiji.

Epidemija, ki jo živimo, je plodna njiva za prevzemanje moči upravljanja ljudstva, nadzora in omejevanja svobode ljudi.

Kar je skupnega vojnemu dogajanju in dogajanju ob epidemiji, je odziv vodilnih, izbranih predstavnikov na epidemijo. Epidemija, ki jo živimo, je plodna njiva za prevzemanje moči za upravljanje ljudstva, nadzora in omejevanja svobode ljudi – svobode mišljenja, gibanja, druženja, izobraževanja, kulturnih doživetij in za kršenje človekovih pravic. Uveljavljajo se politike vladajoče skupine, njen diktat. Pri tem ljudje doživljamo poleg strahu pred virusom in zdravstvene, čustvene in socialne prizadetosti zaradi virusa še razočaranje nad človeškim rodom, nad nemočjo spremeniti kaj v družbeni ureditvi in ureditvi odnosov med vladajočimi in ljudstvom, razočaranje nad samim seboj in skupnostjo, ki jo sestavljamo.

Koliko solidarnosti, vzajemne podpore je spodbudila epidemija? Sama mislim, da je zbudila v socialnem tkivu kar veliko tega. Namenjeno je predvsem posameznikom v stiski. V zdravstvenih ustanovah in zavodih za ostarele se dogaja veliko dobrega, prostovoljci opravijo veliko dobrega. Precej manj pa je energije za upor zoper temne človeške spremljevalke epidemije – od izkoriščanja razmer za samodrštvo do epidemičnega profitarstva in zaslužkarstva.

Malo je spodbujana, napajana solidarnost iz uradnih virov, ki sooblikujejo stališča, držo in vedenje državljanov. Sedanja pandemija je učna ura za prepoznavanje soodvisnosti posameznika od skupine in skupnosti ter za učenje solidarnosti. Žal pa se v tej epidemiji nismo imeli priložnosti naučiti, kako varovati pravice in pravičnost pred samodržci, za katere so krizne okoliščine obljubljena dežela za prevzemanje oblasti nad vsemi in vsem. Kaže, da epidemija tlakuje večpasovno cesto, ki vodi v neoliberalizem, nacionalizem, diktaturo s svetlim ciljem fašizma na koncu predora. Pri uporu zoper to dogajanje smo odpovedali. Kobacamo se v lastni nemoči. Prevladuje občutek nemoči, upad volje, energije. Večini se nam zdi, da tako ničesar ne moremo spremeniti. Pa ni čisto tako. Ko kdo v javnosti pošteno in dobronamerno spregovori, se to dotakne številnih ljudi.

Veliko se govori o tem, kako epidemija prizadeva otroke in mlade, da število otrok z duševnimi motnjami narašča. Gotovo so v stiski – tisti, ki so manj psihično odporni, tisti, ki so revni, tisti, ki živijo v družinah z visoko ravnijo stresnih okoliščin. Epidemija in njene socialne in učne posledice se nadgradijo na predhodne dejavnike tveganja glede psihosocialnega razvoja in zmogljivosti učenja za šolo. Raziskovalni podatki o tem, koliko so duševne motnje pri otrocih porasle v času epidemije, so manj vznemirjajoči kot opažanja iz prakse ustanov in društev, ki zagotavljajo pomoč otrokom. Pogostnost duševnih motenj je tudi brez virusa velika – ima jih 20 odstotkov mladostnikov in 10–15 odstotkov otrok. Njihovo število narašča tudi brez covid-19. Sedaj so motnje očitnejše, reči, ki jih nismo videli, sedaj zagledamo, se jih zavemo. Na število otrok z motnjami ne vplivajo le dodatni dejavniki tveganja. Manj je tudi virov podpore, pomoči ob stiskah, ki izhajajo iz vrstniške mreže, druženja, šole, iger, zmenkov, fizičnih, socialnih in drugih dejavnosti.

Začudena sem, da pri mladih ni več revolta. Ne beremo o povečanem vandalizmu, delinkventnosti mladih. V naravi mladostnikov je želja po samostojnosti, potreba po upravljanju lastnega življenja. Sedaj virus in ljudje na oblasti uravnavajo njihovo življenje do podrobnosti in z velikimi omejitvami, tudi takimi, katerih smisel in logiko je težko razumeti. Pa ni zaznati porasta destruktivnega in nasilnega upora mladih.

Epidemija je za številne otroke in mlade izkušnja, ki potrjuje premoč, presežnost nepravičnosti, neenakih možnosti, slabega ter odsotnost virov pomoči. V teh mladih in otrocih se gradi podoba sveta, v katerem si nemočen pri uravnavanju svojega življenja. Jutri, ko bodo spet vsi otroci in mladi v šolah, ne bo enako, kot je bilo pred epidemijo. Zgodilo se je nekaj, kar ima svetovne in zgodovinske razsežnosti. To bi morala šola že danes na vseh ravneh vgraditi v kurikul. Epidemija je namreč pomembna iztočnica za razvijanje solidarnosti, prosocialnega vedenja, socialne odgovornosti otrok in mladih, vzgoja za participativno vlogo v demokratični družbi.

Seveda bo prišel tudi čas po epidemiji. Verjetno bomo na začetku bolj uživaški. Želeli bomo nadomestiti zamujeno druženje, življenjske užitke. Morda bomo ohranili kašne nove običaje, pridobljene v času epidemije. Iskreno pa upam, da si bomo zapomnili, da nismo vsemogočni, da smo del skupnosti in večje celote, tega planeta. In da si bomo zapomnili, kako pomembno je paziti, da krizne razmere ne odprejo na stežaj vrat slabemu – goljufijam, prevzemanju moči in vlade nad ljudmi, manipulacijam, širjenju lažnih novic in lažnih ver in teorij.