Metalci svetlobe in prižigalci teme

V prispevku Bernard Nežmah pojasnjuje, da so osrednji mediji sistematično nenaklonjeni Janezu Janši in da je to glavni razlog za njegovo obsežno tvitanje.

S tem se ne strinjam. Janez Janša ima jasno in konsistentno komunikacijsko strategijo, ki jo lahko strnemo na naslednji način: v osrednjih medijih nastopa relativno razumno, tviter pa ima predvsem za manipulacije in žalitve. Za zadnje se Janša zaveda, da ne sodijo v osrednje medije, zato s to sporno tematiko tja niti ne sili. Se pa žalitvam in manipulacijam noče (ne more?) odpovedati, saj s tem utrjuje svojo volilno bazo in podžiga svoje fanatične sledilce, ki nato opravljajo umazano delo namesto njega.

To tezo lahko tudi obrnemo: ostali politiki manj tvitajo od Janše zato, ker so zmernejši in objektivnejši od njega.

Sicer pa se mi ne zdi sporna količina, pač pa vsebina Janševih tvitov.

Trdim tudi, da aktualni predsednik vlade nima bistveno manjše pogostosti pojavljanja v osrednjih medijih od svojih predhodnikov. To bi bilo sicer smiselno preveriti na konkretnih podatkih.

Še komentar na Nežmahov “dokaz” o ignorirani “pomirjevalni Janševi gesti”: s tem se je naš premier izpostavil za interese Madžarske in Poljske. Le čemu? Kaj ima Slovenija od tega? Če bi se izpostavil za neposredni slovenski interes, bi verjetno naši mediji obsežneje poročali o tem. Se pa tudi v razvpitem pismu Janša ni mogel odreči manipulacijam: v njem je skušal še Evropi prodati svojo obskurno tezo o ukradenih volitvah l. 2014! S tem je namreč vnesel dvom v objektivnost in dobronamernost svojih kompromisnih predlogov ter še dodatno okrnil ugled Slovenije v EU.