Run Hide Fight

proti -

Pokol.

Zoe (Isabel May), 17-letno gimnazijko, oče na začetku odpelje na lov. Če je jelen ranjen, ga ustreli, da se ne muči, jo pouči. Zoe se hitro uči, zato zgrabi skalo – in jelena odreši muk. In kot bi rekel Brecht: če puška v prvem dejanju visi na steni, pomeni, da bo v tretjem uporabljena. Zoe se odpravi v šolo, ki pa se ji zgodijo Umri pokončno, Padec Olimpa in Igre lakote – štirje mladi, groteskni, do zob oboroženi sociopati, mizantropski gimnazijci (trije fantje in dekle, toliko, da je vse skupaj spolno “uravnoteženo”), z belim kombijem vletijo v menzo in šolo prelevijo v vojno cono. Jasno, Zoe se prelevi v jekleno, superjunaško lovko – no, skalo. Bike zgrabi za roge.

A še preden rečete Geronimo, teroristi – ameriški originali – od sošolcev terjajo, da začnejo pokol neposredno predvajati. Vsi vklopijo telefone – in snemajo! Vsi so filmarji! Vsi delijo! Vsi všečkajo! “Streaminga ne smete prekiniti,” pravi firer (Tristan, ne Hans), ki hoče biti “prvi” in “najboljši” in “ultimativna verzija nečesa, česarkoli” in ki tudi dahne: “Vsi ste krivi!” Kaj pa snemate! Ker snemate, sodelujete! Ker gledate, ste sokrivi! Nič, šolarji in teroristi umirajo, toda ob visokih ratingih. Teroristi celo perverzno obljubljajo “preobrat v zgodbi”. Na vse so mislili, ko so prišli posnet ta svoj film. Kot slišimo: “To je gimnazija. Kar se tu dogaja, nima nobene zveze z resničnim svetom.” Množični pokoli v ameriških šolah so le fikcije! Le opij za ljudstvo! Le male medijske senzacije! Ne, v resnici so tragedije, toda tale film, ki si verjetno domišlja, da slavi gibanje #MeToo in žensko opolnomočenje, množični pokol v ameriški šoli spremeni v pornič, ki ga je lani zavrtel tudi beneški filmski festival. (Daily Wire; tu se boste morali malce znajti, če veste, kaj hočem reči)