Arlo Parks: Collapsed in Sunbeams

+ + + +

Dvajsetletna londonska kantavtorica in pesnica je bila ena tistih, ki so morali svojo prvo pravo turnejo marca lani prekiniti zaradi izbruha epidemije. Kotiček na indie pop sceni si je izborila s prikupnim singlom Cola z EP-ja Super Sad Generation iz leta 2019. Da gre za nadvse čustveno ustvarjalko, ki izhaja iz dolge emo tradicije, potrjuje njen opis na Spotifyu. Pravi, da se je v srednješolskih letih vselej počutila kot tisto temnopolto dekle, ki pleše za en drek, posluša preveč emo glasbe in se pri urah španščine zaljublja v kako sošolko. Ta sentiment pevka uspešno prevaja v kot svila gladko različico spalničnega popa, s katero otožna srca neguje mladina 21. stoletja, razpeta med instagramsko poezijo, nostalgijo po devetdesetih letih, raznimi internetnimi subkulturami, kanali Discord in Twitch, serijami na Netflixu in seznami s Spotifya, samopomilovalnimi memi in tinderjevsko seksualnostjo.

To »wertherjevsko« občutljivost, ta občutek ujetosti med preteklostjo in do nadaljnjega prestavljeno prihodnostjo lahko razumemo kot cvileč krik generacij, ki so se v zadnjem desetletju znašle v primežu zaslonov na dotik in neprekinjenih tokov zunanjih impulzov, venomer bojujočih se za našo pozornost. Všeček za neretuširan jutranji sebek, deljenje (de)motivacijskih memov, generični citati o ljubezni in prijateljstvu – vse to je le orodje za manipulacijo samopodobe. »We’re all learning to trust our bodies, making peace with our own distortions, you shouldn’t be afraid to cry in front of me,« v uverturi deklamira Londončanka.

Album napajajo občutki mladostniške dezorientiranosti v neoliberalnem svetu, ki nas vsakič znova prepriča, da so za našo malodušnost bolj kot strukturne sistemske krivice krivi strije na trebuhu, špeh na bokih in dejstvo, da se ne trudimo dovolj. »It’s so cruel what your mind can do for no reason,« se glasijo verzi pesmi Black Dog. In ponovno pride na misel pokojni Mark Fisher, ki je že pred leti zaznal, kako skrb zbujajoče depresiven je sodobni pop – kot nekakšen talec depresivnega hedonizma oziroma anhedonije (nezmožnosti občutka užitka), ki duši mlade. Temu v zaključni pesmi Portra 400 po svoje pritrjuje tudi mlada poetinja: »Spiralling in bathrooms, tile on cheek. Telling me the drugs will only make me weak. Don’t you think I know that?«

Enolično karantensko življenje je tako videti kot nalašč za zasanjane neo soul štikle s pridihom pop rocka devetdesetih let z njenega prvenca Collapsed in Sunbeams, ki ga navdihujejo ne le ikone, kakršna je Allen Ginsberg, in razne bežne simpatije, ampak tudi džojnti, ki jih je kadila na pločnikih predela Peckham Rye, in obrazi, ki jih je gledala na ulici Oxford Street. Pesniško razpoložen, tipično zoomersko melanholičen, na trenutke enoličen, a tudi s pronicljivimi generacijskimi prebliski posejan indie pop za fene skupine The Internet in pevke Clairo.